»Objavim lahko le pet odstotkov tega, kar vem«

Foto: Anže Simončič

O pritiskih, cenzuri in mreženju

Matej Simič

Vemo, da je novinarstvo tam, kjer ne bi smelo biti. Soočamo se z omejevanjem svobode, grozijo nam politični pritiski, zdi se, da se cenzuri ne moremo izogniti. Prav tako vemo, da so težave širše, sistemske. A slednje nikakor ne sme postati izgovor, da jih ne bi reševali; postopoma, korak za korakom.

Teorijo študenti dobro poznamo, v praksi pa je novinarsko delo precej bolj zapleteno.


Za urednikom stoji odgovorni urednik, za njim pa mreža vplivnih političnih igralcev

»Na večini medijev je tako, da po lastnikih ne smeš pljuvati. Kar je problem, ker so to po navadi čudni ljudje,« pravi dolgoletni Večerov novinar Vasja Jager, trenutno novinar Mladine. Razloži, da imajo lastniki pogosto poznanstva v političnih in oglaševalskih krogih, zato tudi tam postavljajo meje. »Večer je imel uradno politiko, ki je prihod Magne v Slovenijo podpirala. Ne predstavljam si, da bi kak njihov novinar grdo pisal o lakirnici. Tudi, če bi kdo poskusil, bi ga verjetno ustavili,« pravi Jager.

Novinarstvu danes manjka tudi zavedanje o nujnem izogibanju konfliktov interesov, meni Tina Kristan, nekdanja novinarka Delovih Ozadij, poznana po razkritju afere Dodatki za stalno pripravljenost na Univerzi v Ljubljani. Pravi, da so bili v izplačevanje dodatkov vpleteni tudi ljudje, ki so lastnikom očitno zelo blizu. Zaradi skupnih interesov, ki jih imajo, niso žrtvovali svojega dobrega sodelovanja, da bi lahko bila njena zgodba, ki je v javnem interesu, objavljena v celoti. Poudarja, da je imela slabo izkušnjo samo pri spremljanju te zgodbe: »Nihče mi ni rekel, o čem moram pisati in o čem ne, preprosto so članek umaknili. Argumenti za to so bili povsem neumestni.«

Tako Kristanova kot tudi Jager se strinjata, da smo pri osnovnih vodnikih novinarstva zašli v napačno smer. »Odgovorni uredniki vse večkrat postajajo ljudje, ki novinarstva v resnici ne razumejo in niso na njegovi strani. Ne razumejo, da novinarstvo ni branjenje interesov svojih prijateljev,« je odločna Kristanova.

Na največji komercialni medijski hiši v državi PRO Plus po mnenju tamkajšnjega novinarja in redaktorja oddaje 24 ur Jureta Bračka tam podobnih pritiskov ni. »Če bi bil predsednik uprave Petrola ali Mercatorja v kriminalistični preiskavi, bi o tem gotovo poročali. Ne glede na to, da te družbe pri nas najverjetneje oglašujejo. Prepričan sem tudi, da je v hiši, kjer je zaposlenih 500 ljudi, gotovo kdo v dobrih odnosih s to osebo, a bo prispevek zvečer kljub temu v novicah,« pravi Bračko.

»Odgovorni uredniki verjetno zaradi pritiska lastnikov niso žrtvovali dobrega sodelovanja z vpletenimi v zgodbi o dodatkih, da bi lahko bila moja zgodba, ki je v javnem interesu, objavljena v celoti.«

S takšnimi omejitvami se ne srečujejo zgolj novinarji v komercialnih medijih, temveč tudi na Radioteleviziji Slovenija, pravi Jager. »Na RTV ni toliko kapitalskih interesov, to je gojišče politike – prevladujejo izrazito politični interesi.«

»Redkokateri prispevek izide v originalni obliki«

Svoboda govora je pravica vsakega državljana, določena z ustavo, cenzura pa z zakonom sicer ni prepovedana. Je pa tudi del novinarskega vsakdana.

»Uredniki velikokrat posegajo v tekste. Dostikrat upravičeno, včasih pa tudi neupravičeno. V glavnem so to mehki posegi. Ne bodo ti rekli ‘ne’, večinoma ti ‘svetujejo’, koga poklicati. To so zanje ‘primerni’ sogovorniki, takšni, ki jim ustrezajo. Potem izločijo še po njihovem mnenju ‘nepomembne podatke’ in besedilo se vsebinsko oblikuje po željah nekoga drugega. Redkokateri prispevek izide v originalni obliki,« pripoveduje Jager, vendar izpostavlja, da za Mladino, kjer je zaposlen zdaj, to nikakor ne drži. »Svobode, kot jo imam tukaj, nisem imel nikoli do sedaj.«

Da uredniki prispevke umikajo, potrdi tudi Kristanova. Sama ima s tem malo izkušenj, razloži pa, da je bilo veliko njenih kolegov cenzuriranih, v smislu, da njihov prispevek ni bil objavljen. »Do te odločitve je prišlo po tem, ko je urednik že potrdil članek. To pomeni, da se je zadeva ustavila na višji ravni,« pravi.

»Ne bodo ti rekli ‘ne’, večinoma ti ‘svetujejo’, koga poklicati. To so zanje ‘primerni’ sogovorniki, takšni, ki jim ustrezajo. Potem izločijo še po njihovem mnenju ‘nepomembne podatke’ in besedilo se vsebinsko oblikuje po željah nekoga drugega.«

Jager problem omejevanja novinarjeve svobode ilustrira s prigodo novinarke, ki so jo tožili za prispevek, ki ga sama ni napisala v obliki, kot je bil objavljen. Urednica naj bi v besedilo vnesla lastne popravke, s katerimi avtorice besedila ni seznanila. Novinarka je bila pod zapisanim podpisana z imenom in zato je nosila vso odgovornost.

Nadaljuje z zgodbo o t. i. Večerovem bunkerju, ki je začel nastajati v času prve Janševe vlade, ko je bila zelo aktualna peticija 571. »Pisali smo zares dobre prispevke, ki so bili cenzurirani. Najprej smo imeli steno neobjavljenih besedil, potem že celo omaro. Novinarji so imeli psihične probleme, ker v svojem delu zaradi cenzure niso več videli smisla.«

»Cenzorji so grobarji slovenskega novinarstva. Krožijo iz enega na drug medij in nič se jim ne zgodi.«

Ena od težav, s katero se novinarstvo spopada, je negativna selekcija. Cenzorji ves čas krožijo po slovenskem prostoru, pravi Jager. »Politikom je všeč, da imajo velikega bumbarja na visokih položajih. Ta je brezobziren, ne bo spraševal neprijetnih vprašanj, je hvaležen, da je tam, pa še vse druge bo potlačil. To so grobarji slovenskega novinarstva. Krožijo iz enega na drug medij in nič se jim ne zgodi. Dosti je svinjarije,« je nazoren.

O cenzuriranju prispevkov smo se pogovarjali tudi z enim od Večerovih urednikov Rokom Kajzarjem. Praksa poseganja v prispevke mu je izredno tuja, pravi. To pripisuje kredibilnosti, kreativnosti in žlahtnosti njegove novinarske ekipe. »V takšni ekipi za kakršne koli prepovedi ni nobenega, niti najmanjšega prostora. Ko bi prišlo do trenutka, ko bi moral kaj na zahtevo umakniti, ker bi to škodovalo lastniku ali oglaševalcem, hkrati pa bi šlo za zadevo v javnem interesu, bi povsem odkrito iskal vse možnosti, da se to objavi. Če tega ne bi dosegel, ne bi bil več urednik in to ne bi bilo več novinarstvo.«

Zmeraj govorimo o pritiskih na novinarje, vendar se ti izvajajo tudi na urednike. Kajzer pravi, da imamo v Sloveniji dobre in slabe ter zelo dobre in zelo slabe urednike. Priznava, da (zelo) dobrih v svoji karieri ni srečal prav veliko. Nad seboj je imel odgovorne urednike, ki so znali reči ne, pa tudi takšne, ki so pritiskom lastnika ali koga iz politike podlegli. »To prinese s seboj velike težave. Lahko se takšni uredniški politiki prilagodiš, lahko se bojuješ ali odideš. Sam sem se v enem primeru odločil za sodni boj, v zadnjem pa odšel, ko sem izčrpal vse možnosti, da bi se stanje popravilo ali pritiski preprečili.«

Vem, a ne povem

»Objavim lahko le pet odstotkov tega, kar vem,« pove Jager. Pravi, da je pri njem ključna ovira zakonodaja. Vse, kar novinar objavi, mora biti namreč podkrepljeno s trdnimi dokazi in odzivi vpletenih v zgodbo, saj ga lahko v nasprotnem primeru omenjeni v trenutku tožijo.

»Vem za ogromno stvari, ki so se zgodile in se še dogajajo, pa o njih ne morem pisati, ker jih pred sodiščem ne bo nihče potrdil.« Tak primer je bila izredno občutljiva zgodba o orgijah v Mariboru, ki so se je udeleževali znani gospodarstveniki. Po Jagrovih besedah se je tam zgodilo veliko nezakonitih dejanj, odločalo se je o prihodnosti mesta. »Mi smo to vedeli, ljudje so nam povedali. Samo, kaj boš naredil? Boš vdrl v stanovanje? Boš nastavil prisluškovalne naprave?« Četudi bi to bilo v praksi izvedljivo, ti dokazi na sodišču ne bi bili priznani. »Zakonodajo so pisali tisti, ki so vedeli, zakaj so jo napisali tako. kot so jo,« zaključi Jager.

Bračko pa pravi, da njihove novinarje omejuje predvsem etika. Pojasni, da imajo posnetke zaslona sporočil, ki jih je nek bivši državni sekretar, član stranke SD, pošiljal novinarkam in profesoricam – tudi na FDV. »Delali smo prispevek o nadlegovanju na delovnem mestu. Ugotovili smo, da omenjena sporočila po definiciji ustrezajo tudi temu, da gre za spolno nadlegovanje. Precej smo tehtali in se odločili, da zaenkrat tega ne bomo objavili, ker smo trčili tudi ob pravico do zasebnosti. Ta interes je prevladal.«

Da novinarji vedo več, kot objavijo, se strinja tudi Kristanova. Sama se nikoli ni zavestno odločila, da bo informacije obdržala zase. Pravi, da novinar veliko podatkov dobi z off the record pogovori s sogovorniki. »Vsega seveda ne objaviš takoj, sem pa prepričana, da mi bodo te informacije kdaj pomagale razumeti kako drugo stvar,« dodaja.

Upoštevati pa moramo, da je novinarsko delo tudi tisto, kar se v prispevku ne pojavi. Novinarji so zadeve najprej dolžni preveriti. »Včasih se zgodi, da si nekaj naredil, kot se spodobi – preveril in pogledal si vse aspekte , a ugotovil, da nekaj ni resnično ali pa ni v javnem interesu. Tega potem seveda ne objaviš,« je jasen Bračko.

Po Jagrovem mnenju bi zadržane informacije v primeru, da bi prišle v javnost, lahko spremenile celotno podobo slovenske družbe in dojemanje slovenske demokracije. »Govorimo o igrah iz ozadja, ki so ekstremno resne, ki imajo velik vpliv na sedanjost in prihodnost države, na porabo javnega denarja in vse ostalo.«

Be the first to comment on "»Objavim lahko le pet odstotkov tega, kar vem«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*