»Radijska igra bo usahnila tam, kjer so ljudje zaspali …«

Foto: Anže Simončič

Radijska igra pri nas in v tujini

Eva Lipovšek

»Gospe in gospodje, prekinjamo program … Šokantne novice … Na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije … Zemlji se z veliko hitrostjo približuje žareči, orjaški leteči predmet … Pristal je pri Grovers Millu … Iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature … Scvrli so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policaje … Povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla … Marsovci prihajajo … Ljudje zapuščajo mesta … To je konec … Iz mesta se vali dim … Ljudje padajo v Vzhodno reko kot podgane!!!« Tako je večer pred nočjo čarovnic, 30. oktobra 1938, na radijski mreži CBS zadonela novodobna in najodmevnejša radijska igra doslej, ki je povzročila vsesplošno paniko – prihodnje leto bo praznovala že 80. obletnico obstoja.

Sicer ima radijska igra že zelo dolgo zgodovino. Prvo na svetu z naslovom A comedy of Danger Richarda Hughesa so na angleškem BBC-ju predvajali že leta 1924.

Ob radijski igri invazije marsovcev je svetu takrat še neznani Orson Welles po istoimenski znanstvenofantastični knjigi pripravil dramatizirano priredbo Vojne svetov. Igra se je v obliki fiktivne reportaže v živo prenašala iz Mercury Theatra, bila pa je tako prepričljiva, da so mnogi poslušalci verjeli, da planet napadajo neznana bitja iz vesolja. Kljub temu, da je Welles pred predvajanjem poslušalce opozoril, da gre za radijsko igro, je igri sledil vsesplošni preplah, Wellesu pa izstrel med hollywoodske zvezde.

Proračun za radijsko igro se iz leta v leto krči, želje po nastajanju novih iger ostajajo.

Radijska igra je dramatizirana zvočna predstava, ki je običajno predvajana na radiu – redkeje na zgoščenki ali spletu. Ker je radio izključno zvočni medij, je zasnovana na bogatih zvočnih efektih in govorjenih dialogih. Oboji pomagajo poslušalcu pri predstavi o nastopajočih osebah in dogodkih v zgodbi, hkrati pa ne ožijo poslušalčeve domišljije. Ta ima popolnoma prosto pot.

Danes, več kot 90 let po nastanku žanra, ki poslušalcem veliko da, od ustvarjalcev pa veliko zahteva, se le-ti sprašujejo, koliko časa bo radijska igra še živela. Proračun zanjo se namreč iz leta v leto bolj krči, želje po nastajanju novih iger pa ostajajo. Dokler bo želja, bo radijska igra (pre)živela, tako menijo sogovorniki, ki se z ustvarjanjem radijskih iger vsakodnevno srečujejo.

Zlati časi so mimo

»RTV je edini medij pri nas, ki se zanima za prihodnost tega radijskega žanra,« pravi dramaturginja in režiserka Špela Kravogel. Če ne bi bilo zapisano v zakonskih aktih Radiotelevizije Slovenija, da morajo skrbeti za prihodnost radijske igre, bi bile možnosti za njen obstoj zelo vprašljive. Ustvarjalka radijskih iger meni, da je skrb za kulturo v današnjem času ostala nekje na strani. Pravi, da je odnos do kulture mačehovski. Od nadrejenih sicer vedno znova posluša, da je ohranjanje kulture in z njo radijske igre, pomembno, a se pri besedah ta skrb tudi neha. Kravoglovo boli, da se o radijski igri nihče ne pogovarja v javnosti. Tudi slovenske igre se namreč velikokrat prebijejo na mednarodne festivale, pa o tem nihče ne poroča, kar nazorno kaže odnos do radijske igre in tovrstne kulture.

RTV je edini pri nas, ki skrbi za prihodnost radijske igre.

Na RTV predvajajo dramske radijske igre tako na prvem kot tudi na tretjem programu (Ars), ki ponuja vsebine za zahtevnejše poslušalce. Pokrivajo več zvrsti radijske igre. Najpogosteje delajo kratke igre do 15 min., potem so tu še celovečerne, ki najpogosteje trajajo od 30 do 45 min. Nekatere radijske igre trajajo tudi do ene ure, dlje pa ne, saj poslušalec sicer ne more vzdrževati koncentracije. Potem so tukaj še nadaljevanke oz. nanizanke, otroške in dokumentarne radijske igre.

V času razcveta radijske igre (po drugi svetovni vojni) je bilo premier nekaj na mesec. Dandanes v etru le s težavo odmeva ena vsakih 30 dni, saj se je proračun zanje močno skrčil. »Za kulturo vemo, da se, tako na radiu kot tudi na televiziji, stiska,« pravi Kravoglova. Dodatno je pojasnila, da je bil dramaturški oddelek v poletu radijske igre veliko močnejši. »Starejši ustvarjalci nam večkrat očitajo nedejavnost, a njim se v zlati dobi radijske igre ni bilo treba ukvarjati s pomanjkanjem denarja.« Takrat so bili namreč aktualni razpisi, kjer so dobili denar, ljudje so pogosteje sami pošiljali tekste v branje za morebitno predelavo v radijsko igro. Včasih se je masovno delalo, odkupovalo, danes tako ne gre. Zdaj si je skorajda nemogoče zamisliti drago igro, ki zahteva ogromno časa, saj se ta enači z denarjem, ki pa ga v veliki meri primanjkuje.

Kravoglova meni, da obstoj radijske igre ni vprašljiv, kar se tiče zanimanja s strani poslušalcev, ljudi, ki na kulturo nekaj dajo. Je daleč od tega, da bi bila v zatonu. Kljub današnjemu dirjajočemu svetu, za katerega bi mislil, da nima posluha za tak zastarel žanr, zanimanje zanjo je. Močna skupina so slepi in slabovidni, saj je zanje radijska igra nadomestek filma; je edino, kar je v njihovem dosegu. Starejši so radijskih iger navajeni še iz njenih zlatih časov, velik del poslušalcev pa predstavljajo tudi otroci. Veliko pohval dobijo od poslušalcev Arsa, ki producira zahtevnejše forme. Te so namenjene poslušalcem s posluhom za visoko kulturo.

»Vendar se klasični poslušalec, tak, ki bi pred radiem čakal, da bo nekaj prišlo v eter, izgublja, ne samo pri nas, temveč po celotni Evropi,« pravi Kravoglova, ki meni, da je treba radijsko igro digitalizirati in jo ponuditi poslušalcem na spletu, da bo dostopna kadarkoli.

Meni, da se medijska javna sfera za radijsko igro dandanes ne zanima. Ta žanr je za medije pase, saj ni skomercializiran. Ko na RTV naredijo neko radijsko igro, ta pač mine, ko naredijo predstavo v gledališču, pa gre ta skozi oči različnih kritikov, ki o tem pišejo. To radijski igri manjka. Da bi tudi s kritiko opozorili nanjo in jo bodrili, da ne postane zgolj spomin.

»Na nacionalnem radiu, ki bi v prvi vrsti moral skrbeti zanjo, se izvirna produkcija iz leta v leto manjša. Vrstijo se ponovitve. Eksperimentalna produkcija se skorajda ukinja.«

Feri Lainšček, pisatelj, pesnik in veteran v ustvarjanju radijskih iger, ki jih je v svoji karieri nanizal več kot 30, radijski igri napoveduje temno prihodnost: »Bojim se, da prihodnost radijske igre v Sloveniji ni dobra. Na nacionalnem radiu, ki bi v prvi vrsti moral skrbeti zanjo, se izvirna produkcija iz leta v leto manjša. Vrstijo se ponovitve. Eksperimentalna produkcija se skorajda ukinja. To obžalujem in menim, da vodstvo te radijske hiše varčuje in krči program ravno tam, kjer ga ne bi smelo. Nižanje kriterijev in razgaljeni populizem povzročata veliko škodo. Temu trendu preprosto ne bi smeli slediti. Radiofonija ponuja številne ustvarjalne možnosti in je medij našega časa. Vsebine in oblike je na tem področju mogoče posodabljati in inovirati na ustvarjalen način.«

Z njim se strinja tudi Kravoglova; krčiti sredstva v kulturi in tudi v znanosti, je slabo. Meni, da so ustvarjalci radijskih iger iznajdljivi in željni novih premier, zato kljub vsemu ne bodo popustili in bo radijska igra preživela. Treba pa je najti nove načine, s katerimi bi lansirali radijsko igro med novodobne poslušalce.

Večen problem: ni denarja

Trenutno je na RTV za ustvarjanje radijske igre zaposlenih enajst ljudi. Vsako leto Programski svet sprejme proračun za leto, ki prihaja, ta sredstva pa nihajo med 100.000 in 170.000 evri letno. V skladu s tem se ravnata tudi nova produkcija radijskih iger in obseg predvajanja.

Proračun se razdeli po programih, nato pa nastopi urednik mag. Matej Venier, ki med uredništva denar razdeli (3. program javnega radia sestavljajo uredništvo igranega programa in uredništva za kulturo, resno glasbo in verstva).

Z denarjem, ki se ga nameni za uredništvo igranega programa razpolaga njegova urednica Lučka Gruden. S temi sredstvi pokrivajo snemanje novih radijskih iger. Plačati je treba avtorja, igralce, izvajalce, glasbenike itd. Plačujejo tudi pravice za ponovitve teh ni mogoče odkupiti enkrat za vselej, ampak najprej za priredbo igre, potem za ponovitve. Iz omenjene vsote denarja sredstva namenijo tudi honorarju zunanjih sodelavcev, ki jih občasno potrebujejo, in dodatnih glasbenih opremljevalcev.

O konkretnih možnostih za ponoven zagon radijske igre je Matej Venier povedal: »Vse se začne z izbiro. Izbirati je treba družbeno relevantna in umetniško močna besedila, izogibati se je treba hermetičnosti, prizadevati si za naraven govor in interpretacije. Treba je urediti zakonske in podzakonske akte; natančneje – potrebna je določna omemba domače avdioprodukcije in konkretno radijske igre v Nacionalnem programu za kulturo, Zakonu o medijih,  Zakonu o RTV Slovenija, statutarnih in planskih aktih z med seboj usklajenimi formulacijami.«

Komercialni radio in komercialne variacije radijske igre

Radijske igre v majhnem obsegu med slovenske poslušalce lansira tudi Radio Študent, ki izdelke objavi na svoji spletni strani.

Komercialne radijske postaje pa se z radijsko igro, kot jo poznajo na javnem radiu, ne ukvarjajo. Vendarle pa na tem področju nekaj počno. Kar ustvarjajo, se ne da enačiti z radijsko igro, saj gre že pri vsebinski zasnovi za veliko razliko, prav tako je razlika tudi pri uporabi jezika. Koristijo namreč le njena načela. Na dnevni bazi ustvarjajo množico skečev, kar je na nek način odvod radijske igre. Prav tako je razlika v produkciji, saj ne gre za izvedbo (samo) z diplomiranimi dramskimi igralci, poleg ni fonetika, teksti niso lektorirani ali fonetično opremljeni. »Tipična radijska igra za komercialne radie ni zanimiva, saj ne prinaša nikakršnega dobička,« pojasnjuje Špela Kravogel.

RTV obljublja izboljšave

Grudnova pravi, da si bo njeno uredništvo v letu 2018 prizadevalo povrniti izvirno umetniško produkcijo na dolgoletno raven, izvedljivo s štirimi, za radijsko igro razpoložljivimi tonskimi mojstri. Gre za 30 novih radijskih iger, kar je ob programskem deležu 300 predvajanih iger letno (le-te vzamejo iz arhiva) komaj deset odstotkov. Vsebinsko in žanrsko bosta produkcija in program usmerjena k poslušalcem 1. in 3. radijskega programa, znotraj tega pa k negovanju več različnih formatov, predvajanih v petih terminih šest dni v tednu.

Ob klasični celovečerni radijski igri bo posebna pozornost namenjena razvoju sodobnejših oblik umetniške komunikacije s poslušalcem kratka forma, kontaktne nanizanke, docu-fiction kot angažirana artistična poglobitev aktualnih tematik …

Ob že uveljavljeni redni multimedijski promociji igranega programa in premišljeni udeležbi na mednarodnih medijskih festivalih ter ustvarjalnem sodelovanju v projektih sorodnih uredništev 1. programa (npr. Lahko noč, otroci, Razvedrilne kontaktne nanizanke in detektivke …) je v prihodnjem letu po mnenju Grudnove, nujno vsaj minimalno investirati v mlade sodelavce, začetnike na področju radijske scenaristike – dramaturgije in obrtniških znanj sodobnega radijskega medija. V ta namen načrtujejo izobraževalno, produkcijsko in programsko sodelovanje z AGRFT.

»Radijska igra bo usahnila tam, kjer so ljudje zaspali ali pa imajo svoje interesno in energijsko šestilo bolj zapičeno kje zunaj.«

Lučka Gruden se za prihodnost radijske igre ne boji, če bodo ljudje, ki bodo delali v uredništvu igranega programa, znali izkoristiti medij, ustvarjati v njegovem ritmu, raziskovati nove, krajše formate, reciklirati brez spuščanja profesionalnega nivoja zvočne produkcije, na katerem so danes. »Velikokrat se spomnim na Petra Leonarda Brauna, ustanovitelja in dolgoletnega direktorja osrednjega mednarodnega medijskega festivala Prix Europa, ki je rekel: ‘Radijska igra bo usahnila tam, kjer so ljudje zaspali ali pa imajo svoje interesno in energijsko šestilo bolj zapičeno kje zunaj.’ Kljub redni službi na RTV … tudi takšne izjeme so.«

Z njo se strinja tudi Venier, ki ostaja optimističen. Meni, da bo radijska igra obstajala, dokler bosta obstajala dramska umetnost in javni radio. Trdi, da ima radijska igra v okviru dramske umetnosti zagotovljeno mesto in razvoj. Pomen vidi v tem, da ohranjamo radijsko igro predvsem zaradi razvoja jezika in jezikovne zavesti. »Slovenščina je na področju govorjenega dialoga nekoliko podhranjena in zato je navzočnost umetniške radiofonije v javnem medijskem prostoru izjemno dragocena,« pravi Venier.

Hrvati lani 79 premier, Avstrijci le 20

Zanimalo nas je tudi, kakšna bo prihodnost radijske igre pri naših severnih in južnih sosedih. Urednica tretjega programa hrvaškega javnega radia HRT Nevenka Dujmović pravi, da so v lanskem letu imeli 79 premier radijskih iger v okviru dramskega programa. Tretji program je na Hrvaškem edini radijski program, ki pokriva predvajanje in produkcijo radijskih iger. Interes za radijsko igro je, poslušalci jo cenijo, tudi zato, ker ima HRT kot javni medij veliko veljavo. Nosijo pa težnjo obveznosti tudi do Zakona o HRT, saj so dolžni dosegati določeno kvoto iger, tako v kvalitativnem kot v kvantitativnem smislu.

Hrvaška produkcija radijskih iger je odvisna od finančnih razmer in proračuna za posamezne programe. Njihove finančne in proizvodne zmogljivosti so skromne, a o točnih številkah ne govorijo, pravijo pa, da se tudi v takšnih razmerah trudijo ponuditi najboljšo kakovost programa. Veliko dajo na medijsko oglaševanje, na prisotnost radijske igre na vseh platformah. »Trudimo se, da bi naš program povezali z nekaterimi kulturnimi institucijami, da bi premiere radijskih iger obravnavali v raznih kulturnih revijah in periodiki,« pravi Dujmovićeva.

Južni sosedi so še posebej ponosni na domači Međunarodni festival igrane i dokumentarne radio-drame Prix Marulić, ki vsako leto poteka pri njih, obstaja pa že več kot 20 let. Ta združuje številne pomembne izvajalce radijskih programov, tako domačih kot tujih.

Pomembno se jim zdi, da sodelujejo z Evropsko radiodifuzno zvezo (EBU), v katero so včlanjeni evropski javni servisi, sodelovanja z njimi pa se nadejajo tudi na RTV. Kravoglova meni, da zveza za prihodnost radijske igre z različnimi razpisi dobro skrbi. EBU jim sicer finančno ne pomaga, jih pa poziva k ustvarjanju.

Dujmovićeva pravi, da je potrebno ljubezen do radijskega dramskega ustvarjanja spodbujati na ravni primarnega in sekundarnega izobraževanja tako s pomočjo radio-gledaliških delavnic, kot tudi na javnih obravnavah radia in igre, eksperimentiranja z zvokom in novimi radijskimi žanri, za katere pravijo, da jih razvijajo in jih bodo kaj kmalu ponudili poslušalcem.

V Avstriji je zgodba okoli radijskih iger precej drugačna kot pri naših južnih sosedih. Avstrijci letno naredijo 20 premier radijskih iger, letni proračun pa znaša 300.000 € (sicer precej več kot slovenski) in je namenjen nastanku novih in predvajanju starih radijskih iger. Na leto je rezerviranih 120 terminov za predvajanje le-teh, v enem tednu pa različne radijske igre posluša okrog 120.000 poslušalcev, to pomenih slabih 1,5 odstotka vseh Avstrijcev.

Dr. Kurt Reissnegger, zadolžen za radijsko igro na avstrijskem javnem radiu Ö1, meni, da bi lahko dvignili interes za radijsko igro s pomočjo kakovostnega oglaševanja le-te v samem programu, prav tako se mora prilagoditi žanr kot tak. »Radijska igra ne sme biti dolgovezna, trajati mora manj kot eno uro.« To sta njegovi konkretni rešitvi za ohranitev radijske igre. Poudarja, da je za javni radio izredno pomembno, da se žanr radijske igre ohrani.

Ali kot v reviji Sodobnost piše Lučka Gruden: »Radio ima na razpolago le eno, a zato eno najvplivnejših izraznih sredstev – zvok. Prav radijska igra je tista, ki lahko z njim najbolj suvereno upravlja in svoje bogate izkušnje posreduje naprej.«

Be the first to comment on "»Radijska igra bo usahnila tam, kjer so ljudje zaspali …«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*