Lahko mi zaupaš, vedno lažem.

Foto: Sanja Gornjec

Zamišljeno

Neža Oder

Dobrodošli v 2017, kjer je resnica relativna in medij propaganda.

»Vi ste lažne novice!«
Predsednik ZDA Donald Trump CNN-u na tiskovni konferenci (2017)

»Neumnosti obstajajo, odkar obstaja človeška vrsta, zanimivejše pa je vprašanje, zakaj se laži in zavajanje širijo hitreje kot kompleksnejši pogledi.«
Jure Trampuš v Mladini o Novi24tv (2015)

»Levičarski mediji lažejo.«
Nova24tv na Twitterju (2017)

»Javna skrivnost je, da mediji lažejo.«
@brutalskipolicaj na Twitterju (2017)

Svet tehnološke dobe je agresivno razdeljen na dva pola: na ljudi, ki brez pomoči medijev niso več sposobni ustvarjati lastnega mnenja (ne vem, kaj si mislim, dokler ne preberem, kaj naj bi si mislil), in na ljudi, prepričane v teorije zarote, ki se medijev niti s palico več ne dotaknejo (vse je laž, edini prav je prav zdrave kmečke pameti). Oba ekstrema nakazujeta rastočo izgubo individualnosti v družbi in oba izvirata iz preproste predpostavke, da je nezaupanje v medije vsesplošno, a močno je zaupanje ljudi v medije, ki so jim všeč.  

Po zadnjih raziskavah WVS (World Values Survey) je več kot 75 % Slovencev izrazilo šibko ali nično zaupanje v medije. Hiter sklep se takoj ustavi pri pomembnem elementu, ki je vplival na tolikšen negativni nihaj: svetovni splet. Internet, ki omogoča nebrzdan dostop do nepredstavljive količine informacij, je obenem poskrbel za prenasičenost informacij – ta pa kliče po selekciji, kar nas privede do naslednjega fenomena: favoriziranja medijev. Izgublja se boj za novico, saj je povprečen državljan ne prebere več tam, kjer se pojavi najhitreje, saj je že prilagojen urniku medija, ki ga preferira. In tu leži ključen problem izginotja presoje občinstva, saj simpatiziranje z mediji, ki jih ljudje vzamejo za svoje, preseže težnjo po konstruktivni kritiki.

Vse to hkrati spremlja preobrat medijskih programov k lahkim novicam in senzacionalizmu, skupaj z oglaševanjem pa to zagotavlja, da je potrošniški, komercialni podton tudi v klasičnem novinarstvu danes nemogoče zgrešiti. Češnjo na vrh smetane podajo še lažne novice (ali alternativna dejstva), ki so se – čeprav njihovi začetki segajo že v antiko – po spletu razširile kot plevel.

Se torej resnično izgublja zaupanje v medije ali le mediji ne dosegajo več starih standardov? In če je temu tako, ali niso le sledili željam svojega občinstva? A to je le ena stran fenomena.

Široko nezaupanje medijem ljudstvu vseeno ne preprečuje, da bi jih še vedno spremljali. Po WVS skoraj 47 % ljudi še vedno prebira dnevne časopise, okrog 67 % dnevno posluša radio in kar 79 % jih gleda TV. 41 % Slovencev dnevno obišče internet. Številke niso nizke, zato morda zaključkov o odporu ljudstva ne gre potegniti le pri zniževanju medijske kredibilnosti, temveč moramo premisliti, ali nezaupanje v medije morda odseva širše medsebojno nezaupanje med ljudmi.

Z vrednoto zaupanja se lahko ponovno vrnemo k statistiki, ki kaže (WVS), da je v zadnjem obdobju raziskav več kot 79 odstotkov Slovencev na vprašanje o večinskem zaupanju v ljudi odgovorilo z »biti moramo zelo previdni«. Rezultati se okrog podobnih odstotkov vrtijo tudi na Poljskem, v Indiji ali Turčiji, medtem ko na primer kar 60 odstotkov Švedov na enako vprašanje odgovarja, da gre večini ljudi zelo zaupati. Zakaj je vse to zelo pomembno? Ne le, da se da vzporednice potegniti z ekonomskim ali socialnim stanjem dotičnih držav, predvsem rezultati sami zase nakazujejo potencirano nervozo v javnosti. Pri tem pa se opomnimo, da visoko medsebojno nezaupanje vodi v prenagljene sodbe in stran od racionalnega razmisleka.

V slabi šali bi človek še zaključil, da mediji delujejo skoraj terapevtsko, a kljub svojim neštetim vlogam so na koncu koncev le še – prozorni.

Pri tej točki lahko vzamemo za primer dobre prakse spoštovanja vredno predanost strankarskih medijev, da v kriznih časih priprav na te ali one volitve z visoko dvignjeno brado resnico (ali vsaj grobo bistvo objektivnega stališča) kot po tekočem traku slačijo iz konteksta. Čuvaji (svojih) resnic: ker so dandanes všečki na Facebooku pomembnejši od integritete.

Nesmiselno je upravičevanje strankarskega obračunavanja prek medijev s splošnim zanimanjem ljudstva do politike, medtem ko vse nakazuje na izredno apatičnost Slovencev do dogajanja v politični areni. Po WVS je močno zainteresiranih za politične zadeve le 5,8 % državljanov, skupaj s temi, ki jih politika delno zanima, pa smo na le slabih 39 %. V duhu neoliberalizma je država podjetje, razločevanje med resnimi in lahkimi novicami pa se briše podobno kot meja med realnim življenjem in virtualno realnostjo. Ko so mediji le še zabava in tekma za občinstvo, ko naenkrat ni več distinkcije med novico o noseči X Kardashian in novico o predsedniških volitvah, postanejo mediji le še platforma za diktirane spore ljudstva.

In seveda je hipokritska kritika zabave v medijih, sploh če se tudi sama tu in tam zalotim ob dveh zjutraj pri reševanju kvizov na Buzzfeedu. Živimo vendar v 2017, kjer se koncentracija meri v sekundah in naša življenja niso popolna brez od osem do triinštirideset oglasov dnevno, predvsem pa – ljudje lahko sami izbirajo, kje bodo iskali svojo resnico. Na koncu pa se tako pojavi vprašanje, ali je resnica sploh objektivna? Ali občinstvo sploh išče resnico ali pa je sveti gral moderne dobe pravzaprav le kolektivizem? Iskanje skupne pripadnosti skozi nazore, za katere niti nismo prepričani, da so dobri?

Vsa ta večno odprta vprašanja me pripeljejo do zaključka, da smo v obdobju ekstremnega nezaupanja v medije, ker gre hkrati za obdobje globalnega spora vrednot. Razkol med razsežnostmi tradicionalnih proti sekularnim je zadnja leta neprestano v ospredju in tolikšne napetosti pri ljudeh poberejo svoj davek. Vseprisoten je strah in mediji so oblika eskapizma. Po drugi strani se v množičnem morju izgublja posameznik in mediji so tu kot oblika samopotrditve. V slabi šali bi človek še zaključil, da delujejo skoraj terapevtsko, a kljub svojim neštetim vlogam so na koncu koncev le še – prozorni.

Več kot 75 % Slovencev je torej izrazilo močno nezaupanje v medije. Po raziskavi WVS iz enakega obdobja je skoraj 90 % Slovencev izrazilo tudi močno nezaupanje v slovensko vlado. Zdaj pa: kaj je bilo prej, kura ali jajce?

Be the first to comment on "Lahko mi zaupaš, vedno lažem."

Leave a comment

Your email address will not be published.


*