»Razumem, zakaj ne razumemo«

Foto: osebni arhiv

Portret N’toka

Lucijan Zalokar

Miha Blažič, bolj znan po umetniškem imenu N’toko, je bil nekoč predvsem raper in pevec skupine Moveknowledgement, zadnja leta pa nas vsakih štirinajst dni v tedniku Mladina opominja, da svet ni tako samoumeven, kot se morda komu zdi. V pronicljivih kolumnah, ki so se razvile iz »precej slabih lifestyle blogov«, se kritično loteva družbene neenakosti, neoliberalizma, potrošništva in vsega, kar sodi zraven. Poleg tega kot aktivist tudi živi svoje besede, a poudarja, da individualno ravnanje nikoli ni dovolj.

»Nekatere ptice ne morejo ostati v kletki. Njihovo perje je pač presvetlo,« v filmu Kaznilnica odrešitve otožno ugotavlja Red (Morgan Freeman), potem ko njegov dolgoletni zaporniški kolega Andy Dufrense (Tim Robbins) pobegne iz ječe. Miha Blažič – N’toko je podoben (p)tič. Njegova področja ustvarjanja in zanimanja so preveč raznovrstna in barvita, da bi se lahko pustil ujeti v monotonost vsakdana.

Vse manj glasbenik

Čeprav je bil dolga leta najbolj poznan po svojem rapanju, je v zadnjih dveh letih postal, kot so zapisali v Dnevniku, »zaščitni in nemalokrat zaščitniški obraz družbenopolitičnega aktivizma, ki nas brez izjeme nagovarja po dolgem in počez«. Nagovarjal nas je kajpak že v svojih nadvse družbeno angažiranih komadih, a danes njegov glas prek Mladininih kolumn seže še precej dlje. Tudi sam priznava, da se vse manj dojema kot glasbenik: »Predvsem zato, ker vem, koliko časa sem bil na glasbo in umetnost osredotočen nekoč, koliko pa sem danes – precej manj.«

Čeprav je bil pri kritikih dobro zapisan, kot glasbenik v mainstream ni nikoli prodrl. Še dobro, pravi. »Glasbe nikoli nisem pisal z namenom, da bi dosegla čim več ljudi. Pomembnejši so mi bili drugi kriteriji, ki so povezani z okoljem, v katerem sem se glasbeno izobrazil.« V tem okolju je bil – oziroma še je – car. Človek kar ne more verjeti, da je popolnoma skuliran tip, s katerim se pogovarjaš v njegovem popolnoma običajnem stanovanju v Šiški, eden najboljših freestyle raperjev v Sloveniji (uradno je na dvobojih neporažen). Priznam, stereotipi so zajebana stvar.

N’toko je v svojih komadih rušil in problematiziral prav takšna posploševanja. Med drugim so o njegovih besedilih zapisali, da so »večplastna, pronicljiva, duhovita in brezkompromisna kritika slaboumja, dvoličnosti in malomeščanske zaplankanosti«. Zaradi njegovih aktivnosti na drugih področjih se, ko beseda teče o glasbi, glagoli ob njegovem imenu včasih kar sami od sebe znajdejo v pretekliku, kar ni povsem prav: navsezadnje je marca letos izdal svoj šesti studijski album Emirates, ki je v celoti odrapan v angleščini.

»Glasbe nikoli nisem pisal z namenom, da bi dosegla čim več ljudi. Pomembnejši so mi bili drugi kriteriji, ki so povezani z okoljem, v katerem sem se glasbeno izobrazil.«

Za pogovor sva se dogovarjala več kot mesec dni; največ krivde za to nosi N’tokov aktivizem. »Za mano je zelo kaotično obdobje. Številni begunci, s katerimi smo sodelovali v Rogu, so tik pred deportacijo, kar je povzročilo izredno situacijo, zraven pa je seveda treba peljati še vse ostalo: glasbo, pisanje …« uvodoma pojasni situacijo, ki je povezana s togim slovenskim birokratskim sistemom. »Žalostno je gledati, kako država noče nagraditi tistih, ki so se najbolj trudili vključiti v družbo.«

Z begunsko tematiko se obsežno in aktiv(istič)no ukvarja od poletja 2015, ko je še z nekaterimi drugimi aktivisti ustanovil Protirasistično fronto brez meja. V Rogu, njihovem centru delovanja, beguncem odpirajo možnosti za samostojno delovanje in lažjo vključitev v družbo.

N’toko se – kot se za kolumnista in aktivista spodobi – najraje razgovori o družbeno-političnih temah, ob osebnih vprašanjih pa ostane bolj skop z odgovori. Tako me, denimo, ko skušam izvedeti kaj več o njegovem razmerju z ženo Zano Fabjan Blažič, kulturno antropologinjo in učiteljico joge, odpravi z nekaj stavki, ko pa pogovor nanese na to, zakaj je pristal na levici, se kar ne more ustaviti.

Protirasist od glave do peta

Zanimiva reč, kaj posameznika pripelje na ta ali oni politični pol. Nekatere ovčice bolj ali manj slepo sledijo družinskemu izročilu, drugi preberejo na tone in tone strokovnih gradiv – ne eno ne drugo za N’toka ne drži.

Leta 1980 rojeni Miha Blažič je v Novem mestu odraščal v vse prej kot levo usmerjenem okolju. Nato se je z družino pri sedmih letih preselil v Združene države Amerike, kjer je njegov oče dobil službo. Tam je prejel prvo dozo multikulturnosti in občutek, kako je biti tujec. Morda od tod izvira »fascinacija nad tujimi kulturami in potovanji ter občutek, da kot belec ni večvreden«.

V takrat rosno mlado Slovenijo se je vrnil pri dvanajstih: v Novem mestu je končal osnovno in srednjo šolo, nato pa se vpisal na študij teologije. »V prvih dveh letih sem ogromno odnesel, potem pa … saj veš, ta študij je namenjen predvsem usposabljanju novih duhovnikov, mene pa je odnašalo v povsem drugo smer, na povsem drugačno sceno,« pojasnjuje, zakaj študija ni dokončal. Ta druga scena je bila povezana z umetnostjo, rapom, alternativo, Metelkovo, glasbeno skupino Moveknowledgement, Radiem Študent in še z marsičim, kar je bilo precej bliže vsemu drugemu kot katoliški cerkvi.

Pevec skupine s težko berljivim, a pomenljivim pomenom je postal, ker je tekoče govoril angleško in znal hitro rapati, glasbeno pa se je izražal tudi s samostojnimi projekti. Po imidžu je spominjal bolj na alternativca kot župnika; danes je vesel, da so na tedanje dreade že skoraj vsi pozabili: »O, fa*, takrat so to imeli vsi. To je bila prava fashion katastrofa v začetku 2000 v Ljubljani.«

Precej bolje kot dreadi se je obnesel njegov nadimek, ki ga je dobil že v srednji šoli; razlog zanj je vse prej kot n’tokovski. Sredi devetdesetih je namreč v slovenski prvi nogometni ligi igral kamerunski napadalec Roland Njume N’toko, ki z našim N’tokom ni bistveno povezan, sta pa svoj čas oba živela v Novem mestu: Miha Blažič je ravno zaključeval osnovno šolo, ko je njegov (bodoči) kamerunski soimenjak tresel mreže v dresu Elana 1922 današnje Krke. »Vsak v naši klapi je bil kaj bizarnega in jaz sem bil pač N’toko, ne da bi bilo v tem treba iskati hudo filozofijo ali pomen. Je pa res, da sem se z leti na sam zven tako navadil, da sem ga obdržal tudi na odru. Kar je bilo super, saj mi ni bilo treba iskati novega in udarnega imena, kot je MC Espresso ali kaj podobnega,« je zgodbo brez prave zgodbe pred leti opisal mediju, za katerega danes piše.

Japonska – drugi dom

Svoboda umetnika in življenjska sopotnica s podobnimi svetovnimi nazori sta mu omogočili, da je veliko potoval; največ po Indiji in Japonskem, kjer je večkrat ostal po približno pol leta. »Moja ljubezen do Japonske se je začela podobno kot pri večini zahodnjakov. V njeno kulturo sem vstopil skozi glasbo, filme, animeje in literaturo, ko pa sem končno tudi zares stopil na njena tla, nisem nikoli več hotel oditi. Želel sem si razvozlati skrivnosti te misteriozne dežele na koncu sveta in se v njeni, tako radikalni drugačnosti, počutiti domače.  Po petih letih vračanja lahko res rečem, da je Japonska postala moj drugi dom, nikakor pa ne morem reči, da sem karkoli razvozlal,« je zapisal na svojem blogu, ki se je začel prav s potovanji. »Najprej sem pisal ‘lame’ potopisne bloge v smislu ‘uau, poglejte, kje sem in kaj se mi dogaja’. To pisanje je bilo slabo, nato pa je postopoma postalo bolj analitično in družbeno angažirano.«

Idealen za Mladino

Pronicljivi družbenokritični raper in levičar po duši, ki piše blog? Zveni kot idealna kombinacija za Mladininega kolumnista. Podobnega mnenja so bili na Dunajski 51, kjer so N’toka aktivirali pred približno tremi leti.

V kolumnah se najpogosteje spravlja nad neoliberalno ideologijo, ki je dodobra zažrta v vse pore našega življenja, svojo kritiko pa pogosto podkrepi s konkretnimi primeri in slengom, kar jo naredi privlačnejšo širšemu krogu bralcev, predvsem mladim.

Njegova besedila so vselej med najbolj branimi na spletu in pritegnejo ogromno pozornosti: kolumni Gangnam Style in Delo na sebi sta malodane ponarodeli. »Sprehod po Facebookovi časovnici danes močno spominja na sprehod skozi ‘middle class’ sosesko, le da se s FB-dvorišč namesto novih avtomobilov bleščijo popolne frizure in ploščati trebuhi, statusi o tem, koliko smo danes pretekli, kako produktivni smo bili v službi in kako srečna je naša zveza,« je januarja 2015 zapisal v slednji. Če smo iskreni, dela na sebi od tedaj nismo bistveno spremenili.

»Dokler mi uspeva ohranjati glavo nad vodo, sem se pripravljen odpovedati delu svoje varnosti za svobodo, ki mi jo prinaša status prekarca.«

Morda se zdi začetna primerjava z zaporom Shawshank na prvi pogled pretirana, a delovna razmerja, ki jih N’toko opisuje, so včasih še slabša od zloglasne ječe. »Popolnoma razumem, zakaj se toliko uslužbencev japonskih korporacij vrže skozi okno – ideja, da bodo do konca svojega življenja tičali v istih dveh kubičnih metrih pisarniške celice, pač ubija. Dokler mi uspeva ohranjati glavo nad vodo, sem se pripravljen odpovedati delu svoje varnosti za svobodo, ki mi jo prinaša status prekarca,« je ugotavljal v enem izmed svojih zadnjih publicističnih besedil.

Foto: osebni arhiv

Svojevrsten – in popolnoma upravičen – paradoks je, da N’toko v tej pa tudi številnih drugih kolumnah kritizira prav prekarstvo oziroma družbo, ki je omogočila, da takšna oblika zaposlitve v nekaterih poklicih velja za samoumevno.  Ta besedica – samoumevno – močno zaznamuje njegovo ustvarjanje, zato je svoj knjižni prvenec naslovil Samoumevni svet (Mladinska knjiga, 2016). Svet, ki se nam je do nedavnega zdel tako samoumeven, po njegovem ni (nikoli bil) tak … »Vem, da ni samoumevno, da vsak ‘šteka’, kako svet funkcionira – morda ga znam zaradi tega tudi nekoliko bolje razložiti. Razumem, zakaj ne razumemo.«

Etični odziv = politični odziv

Spremembe so edina stalnica v življenju in N’toko se je v minulih letih močno spremenil: ne le deluje, tudi razmišlja povsem drugače. Leta 2013 je za nacionalni medij dejal, da »se ni nikoli zelo zanimal za politiko in mu je ta svet precej tuj«. Pred mesecem dni pa je bil jasen: »Nisem v fazi, ko obupavam nad politiko, kvečjemu obratno: zdi se mi, da le politika oziroma politično organiziranje lahko spremeni svet, ne pa kultura, umetnost, mediji ali karkoli drugega.«

Tako kot do družbe je kritičen do sebe. Zaveda se, da ima zaradi pomanjkanja izobrazbe veliko luknjo v znanju, zato vneto bere: politično teorijo in filozofijo, eseje in aktualne prispevke na spletu, tudi nekaj zgodovine, a kaj, ko vsaka knjiga razkrije še več našega neznanja.

»Vsekakor, a nisem prepričan, kako bi lahko bil najbolj koristen,« odgovori na vprašanje, ali bi se želel še aktivneje politično udejstvovati, hkrati pa prizna, da trenutno deluje preveč razpršeno. Občudovanja vredna je njegova želja – spremeniti svet na bolje. Vendar sam najbolje ve, da posameznik ne more izstopiti iz sistema, še manj ga spremeniti: »Če popolna individualnost ni etična rešitev, kaj potem je? Kako potem ravnati etično? To nas zelo mede. Moj odgovor je: moramo ravnati politično. Ko razmišljamo o krivicah, ne razmišljajmo o tem, kako si oprati roke, ampak kako se lahko organiziramo, da preprečimo nadaljevanje te krivice. Etični odziv je enako politični odziv.«

Z N’tokom na kratko o prekarstvu

V kolumnah pogosto problematizirate prekarstvo. Pojav vsekakor ni enoplasten, pa vseeno: kakšne rešitve vidite?

Zahtevati moramo polno, redno zaposlitev. Večino mladih novinarjev čaka nasprotno – part time freelance služba. Ampak to je pretežno delo za enega delodajalca: malo že šušmariš naokoli, ampak pretežno delaš za enega. Da to preprečimo, enostavno ni druge, kot da se sindikaliziramo in zahtevamo redno zaposlitev.

Cela generacija piscev je danes v situaciji, ko so pridriftali do 35. leta svojega življenja, nato pa ugotovili, da nimajo ničesar; nimajo konkretne poti naprej. To ni uničilo le njihovih življenj, marveč je uničilo tudi medije kot cele strukture. Na novi generaciji je, da stvari postavi nazaj, kjer so že bile. To seveda ne pomeni, da boš delal za istega delodajalca vse življenje, ampak dokler si pri nekom zaposlen, ti je dolžan zagotavljati reden prihodek.

Čeprav bi morebiti zavoljo tega pristali na še slabše delovne pogoje? Sami pravite, da razumete uslužbence v japonskih korporacijah, ki se mečejo skozi okna …

Ampak redna zaposlitev je neko izhodišče, iz katerega lahko izboljšujemo pogoje. Brez nje pa ne moremo storiti ničesar. Na koncu imamo medijske hiše, ki svojim piscem zaračunavajo svoje mize; od plač jim trgajo, da sploh lahko delajo! Ne trdim, da imamo idealne in pravične (redne) službe, da so te službe končni cilj človeštva, a brez tega, da so delodajalci pogodbeno zavezani zaposlenim nuditi varno in stabilno življenje, enostavno ne moremo narediti koraka naprej. Prenehati moramo idealizirati prekariat, češ da so ti ljudje boljši, iznajdljivejši, bolj inovativni …

Cela generacija piscev je danes v situaciji, ko so ‘pridriftali’ do 35. leta svojega življenja, nato pa ugotovili, da nimajo ničesar; nimajo konkretne poti naprej.

Zdi se mi, da smo to točko že dosegli. Vsaj v medijskem diskurzu.

Verjetno res. To se je dogajalo predvsem v času gospodarske rasti, ko je novinar lahko kot s. p. zaslužil bolje kot z redno zaposlitvijo. Zato je takšno pot ubralo veliko ljudi.

Predvsem, če so bili pripravljeni delati še malo več.

Točno tako. Ampak kasneje je to postala praksa, ki so se je mediji oklenili in vzeli za temeljni princip delovanja. Ko pa so zašli v krizo, so ti ljudje ostali brez kakršnekoli strukture pod nogami. Danes imamo situacijo, ko prekarnost ni več izjema, temveč pravilo. Prekarnih oblik dela ne izbiramo, da bi več zaslužili. Prekarne oblike dela izbiramo, ker se sicer ne moremo zaposliti! To je situacija, ki jo moramo zavrteti nazaj.

Kaj o N’toku menijo njegovi bralci?

Božana Vukovič, študentka novinarstva, 4. letnik

Moja razlaga je bolj novinarsko usmerjena, ker prebiranje N’tokovih prispevkov najbolj častim zaradi njegovega sloga. Tega občutka istovetenja ko posameznik čuti, da vse tisto, kar je napisano, tudi sam doživlja. Vsaka tematika prinese novo znanje, konec mi pa vedno da misliti celo do te mere, da me je ena tema, ki jo je obravnaval, tako zaznamovala, da sem spremenila lastno ravnanje.

Nina Korošec, študentka novinarstva in nekdanja urednica Klina

N’tokovi kolumnistični zapisi me pritegnejo ponavadi na družbenih omrežjih. Preberem ga, ker mi legitimira čutenje jeze. Ker ti družina, šola, širša družba pa tudi prijatelji vtirajo mišljenje, češ, priden in potrpežljiv moraš biti, skromen, ne letaj previsoko in podobne nauke: zašolaj se, s partnerjem najdita spodobni službi, sledi nakup avtomobila in gradnja hiše, imejta dva otroka, psa za družinske sprehode in potem osem ur na dan v službi molči in trpi, v prostem času pa skrbi, da usmeriš na pravo pot še otroke … in potem umri. Po odporu do podobnih družbenih samoumevnosti, ki predvsem v od njega še mlajši generaciji sprožajo tesnobna občutja, sem si ga najbolj zapomnila. Iskren mi deluje, iskreno jezen. »Jezen sem, ko neumnejši od mene dobivajo besedo.« Tole si upa povedati, a mi ne deluje pokroviteljsko in ne vali krivde za predsodke do npr. tujcev na trapaste ljudi, temveč naveže na sistemsko stanje. In te – vsaj mene – v bistvu sooči tudi z lastnimi predsodki, do tistih, ki imajo predsodke do tujcev. Tudi pri njegovih družbenih kritikah pa pogrešam predloge sistemskih rešitev in kaj, kako, zakaj sploh lahko poskušamo kaj spremeniti.

Ana Lah, študentska slovenistike in pedagogike, UM

N’toku je družbeno-politično dogajanje uspelo približati tako tistim, ki so popolnoma apolitični, kot tudi tistim, ki politiko pozorno spremljajo. Sicer zapletene socialistične teorije bralcu približa z ravno pravšnjo mero strokovnosti in pozitivnega populizma. Njegove kolumne so začinjene s kančkom ironije, zapisane s pravšnjo mero ostrine, da prebudi še tako neaktivnega posameznika.

Gregor Kašman, študent zgodovine in sociologije, UM

V svojem pisanju problematizira aktualno družbo, vendar ne na način, kot to počnejo mnogi drugi izpostavljeni pisci in intelektualci. Ne zapada v stereotipne razlage o lenih, neizobraženih, homofobnih in seksističnih predstavnikih klasičnega delavskega razreda, ki da so na primer v Sloveniji preprečili poroke in posvojitve istospolno usmerjenim parom in v ZDA izvolili Trumpa, ki so tako zelo prisotne tudi v mediju, za katerega N’toko piše. Namesto teh napačnih in vulgarnih poenostavitev bralcu ponuja relativno natančno analizo vse slabšega ekonomskega položaja večine prebivalstva, kar skupaj z odsotnostjo razredne politike in prevlado showa nad vsebino pripelje do zaostrovanja stališč do marginalnih skupin v posamezni družbi. Njegovo pisanje predstavlja resnično poživitev slovenskega medijskega in družbenega prostora.

Be the first to comment on "»Razumem, zakaj ne razumemo«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*