»Za svoje sanje je vredno živeti«

Foto: Kosovelov dom

Recenzija filma Košarkar naj bo

Lea Klančič

Medtem ko so naši košarkarji blesteli na parketu evropskega prvenstva, je na filmska platna, tako v tujini kot pri nas, prišel nov mladinski film Košarkar naj bo, posnet po istoimenski literarni predlogi Primoža Suhodolčana.

Zgodba o mladeniču Ranti (igra ga Klemen Kostrevc), ki se odloči, da bo postal košarkar, je med mladimi zelo priljubljena, zato je režiserja Borisa Petkoviča čakala zahtevna naloga. Priznal je, da je bila to zanj »velika odgovornost, avtorja nismo smeli razočarati«. Dodal je še: »Veliko smo morali predelati in zreducirati, da se je ohranila dramaturška linija. Literatura marsikaj prenese, v filmu pa mora to postati meso.«

Suhodolčan je ekipi popolnoma zaupal. Pri filmu je sodeloval kot scenarist in kot svetovalec v postprodukciji. Napisal je tudi nekaj povezovalnega teksta, ki ga Smodlak (igra ga Matija David Brodnik), Rantin prijatelj, pripoveduje na začetku filma in med nekaterimi kadri. Kot veli stara navada med filmarji, mu je bila dodeljena tudi mikro vloga − v filmu se za nekaj sekund pojavi kot statist.

Zgodba »o fantu, ki je bil tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval«, je s Petkovičevo preslikavo na filmska platna ohranila nadrealistične elemente. Tako ima Ranta tudi v filmu dvosobno posteljo, kar pripomore k pravljičnemu vzdušju, ki vlada skozi ves film.

Že v prvih sekundah ima gledalec občutek, da je vstopil v pravljico. Umirjeno in nežno pripovedovanje Smodlaka, rumenkaste in zamolkle barve ter idilična okolica z vrtnimi palčki gledalca zazibljejo nazaj v otroštvo. Film v nadaljevanju pridobi na dinamiki in otroke pritegne z dobro situacijsko komiko.

Tekom dogajanja postane tudi odnos med Ranto in Smodlakom, ki je sprva malce medel, veliko  aktivnejši. Na žalost lik Rante ostane nekoliko v ozadju, saj ga zasenči mnogo bolj karikiran in nenavaden lik Smodlaka. Med prizori sliko nekajkrat prekrijejo ilustracije, ki izpadejo zelo estetsko, včasih pa tudi komično.

»Literatura marsikaj prenese, v filmu pa mora to postati meso.«

Režiser je film testiral. Testno projekcijo je izvedel pred učenci osnovne šole, kjer so film snemali. Ker otroci stvari drugače dojemajo, je želel preveriti, kako se ciljna publika na film odziva, in ga izboljšati, še preden ugleda luč sveta.

Gaja Filač, ki je v filmu igrala Metko, Rantino dekle, je dejala, da je šolo postavljala pred svoje želje in interes, rekoč, da lahko počaka. Dodala je, da je pomembno, da znaš kombinirati obveznosti šole s tem, kar te zanima.

Otroci se morajo naučiti, da se je za svoje sanje treba truditi, saj jim v življenju prav nič ne bo pomagalo mišljenje, da dobre stvari kar padejo z neba. »Želeli smo poudariti vrednote, kot so prijateljstvo, ljubezen, vztrajnost in premagovanje ovir na poti do cilja. Delam, kar imam rad, in vsi vi, ki boste verjeli v svoje sanje, lahko to dosežete. Za svoje sanje je vredno živeti,« meni Petkovič.

Be the first to comment on "»Za svoje sanje je vredno živeti«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*