Poln kufer življenja

Foto: Sanja Gornjec

Zamišljeno

Špela Bezjak

Študenti se te dni ponovno vračamo na fakultete, bojda za celo leto pametnejši, bolj izkušeni in bližje tistemu, po kar smo na fakulteto prišli. Pa naj bodo to veščine, razna teoretična znanja ali pa preprosto diploma, ker si v teh časih pač ne moremo privoščiti, da ne bi študirali.

V tem semestru se z diplomo pod roko še zadnjič podajam na lov po tisto nekaj, kar mi bo razširilo obzorje, me obogatilo profesionalno in mi pomagalo ustvariti možnost, da počnem v življenju tisto, v čemer se vsaj večino časa počutim prijetno in domače. Štiriletni študij novinarstva mi je ogromno dal. Poleg vzponov in padcev, šestic in desetic, številnih mnenjskih spopadov, spremenjenih mišljenj, novih stališč in trdnega prepričanja, da iz sebe ustvarim nekaj, kar bo nekoč koristilo še komu, mi je splet okoliščin namenil še nekaj takih oseb, ki so moja štiri leta naredile nepozabna, tudi kadar so bila vrata fakultete že dolgo zaklenjena.

Nedavno sem ob še enem povzemanju preteklih štirih let pomislila, da »imam poln kufer življenja«. In trenutek za tem ugotovila, da to mislim tudi skrajno resno. Brez kakršne koli konotacije, naravno, dobesedno. Študenti se, vsaj večina nas, tedensko ali nekajkrat mesečno s kovčki, polnimi najbolj intimnih potrebščin, ki nam lajšajo življenje in tako ali drugače oblikujejo našo zunanjo pa tudi notranjo podobo, ob koncih tedna vračamo iz univerzitetnih mest nazaj tja, od koder smo prišli, še preden se je vse začelo. Med nama s kovčkom se tako plete že nekaj časa.

Bil je sončen dan, prvi petek mojega najljubšega letnega časa, jeseni, ko sem se tako kot že neštetokrat poprej odpravljala proti najstarejšemu slovenskemu mestu. Med čakanjem na svoj prevoz sem pomislila na vso težo, ki jo brez besed vsakič znova prenaša moj kovček. Brez besed seveda zato, ker kovčki pač ne govorijo, vseeno pa mu pripisujem številne človeške lastnosti, saj njegova vsebina nenazadnje zares odraža naša življenja. Napolnimo ga s stvarmi, ki jih najbolj cenimo in so za nas nepogrešljive.

Kovčki pač ne govorijo, vseeno pa mu pripisujem številne človeške lastnosti, saj njegova vsebina nenazadnje zares odraža naša življenja.

Zgodovina kovčka je tesno povezana z zgodbo o ljudeh, ki so svoje življenje strpali v t. i. prenosljive prostore minimalnih velikosti in z njimi vred za vedno zapustili svoje domove. Prtljaga je poleg osnovne funkcije prenašanja stvari kasneje dobila tudi svoj status; imeti prtljago je pomenilo biti nekaj več, biti denimo kozmopolitanski človek. Seveda je do zlate dobe prtljage in sodobnih kovčkov, kot jih poznamo danes, prišlo nekoliko kasneje, na prelomu 20. stoletja, ko so potovanja postala del vsakdana predvsem bogatih meščanov. Kovček je takrat postal kompaktni nosilec prevoza oblek, brez da se te zmečkajo. Ta premik pa je čutiti tudi v literaturi tistega časa. S potovanji v neznano so bili tako prežeti celi romani, s tem pa so tudi kovčki na svoj način začeli zasedati vse večji prostor v kulturni domišljiji.

Imeti poln kovček življenja sploh ni tako slabo, kot je slišati na prvo žogo! Razmišljati o odnosu s svojo prtljago morda res ni razmislek o najbolj tipičnem razmerju, pa vendar mi kovček omogoča, da najpomembnejše materialne dobrine svojega življenja z lahkoto prenašam okrog. Iz točke a do točke b, od doma v neznano in potem spet nazaj.

Be the first to comment on "Poln kufer življenja"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*