K**’c, pa sveže meso

Foto: Sanja Gornjec

Kolumna

Monika Oset

»Na mladih svet stoji.« Fraza, s katero sem odraščala, in ideja, v katero sem verjela. Bila sem prepričana, da zmorem vse. In tudi sem. Dokler se nisem seznanila z dejansko sceno mladičev v filmu Misija življenje. Takrat sem se prvič vprašala, zakaj ne menijo vsi tako kot moja mati, trije sosedi in še nekaj drugih. Prvič sem podvomila. Še huje, podvomila sem vase.

Ali delam prav? Udarec v trebuh. Ali vem, kaj si želim? Bum, udarec v prsa. Ali so moji cilji na mestu? Znova udarec, tokrat v glavo. Zamegli se ti. Popolni knock-out. In tako pohabljenega te potem pošljejo v svet. S strahom v očeh se podajaš na začrtano pot mentalitete tvojega naroda. Slepo slediš potem, ki so jih ustvarili ljudje pred tabo in ljudje še pred njimi in v bistvu pristanemo pri Cankarjevih hlapcih. Slovencih, po domače.

Vas zanima dejanski scenarij tega nadvse napetega filma? Rodiš se, do osnovne šole te pustijo pri miru, potem pa se začne obremenjevanje s srednjo šolo. Najbolje je, če greš v gimnazijo, ker si potem najbolj pameten. Tja hodijo odličnjaki. Če slučajno kdo sledi svojim instinktom, se pač prostovoljno odloči, da bo živel v slabšem delu vsemogočnega podmladka. No, in ko po štirih letih komaj prišepaš do konca − seveda se ne spodobi, da kakšno leto počakaš − je pot jasna. Fakulteta! Po možnosti po želji tvojih staršev. Ampak, pustimo to. Ponovno tri ali štiri leta šolanja, služba …

Rez! Služba … prva prava možnost, da si povrneš voljo do življenja in opravičiš besede iz otroštva. Ko veselo hodiš na razgovor, si v glavi nenehno ponavljaš: »Na mladih svet stoji, na mladih …«. Odlično se odrežeš in pokažeš, da si zlahka kos delovnim nalogam, ki jih zahtevajo. Nato kot ptičica odletiš iz svojega morebitnega delovnega mesta in nestrpno čakaš na odgovor.

… partner, stanovanje, otroci, hiša in ‘penzija’. Zadnja postaja ‘En meter pod zemljo’ te čaka in ti se lahko po slovensko prikloniš tradiciji.

Strah te je, vendar si globoko v sebi prepričan, da ti je uspelo. Mogoče ne po prvi tovrstni preizkušnji, ampak ko ravno že malo pozabiš, zazvoni telefon. Srce ti začne močno biti. »Odločili smo se za vas,« pove hreščeči glas. Mirno se zahvališ in odložiš slušalko, potem pa ognjemet. Srce ti eksplodira, veselje te prevzame in slej ko prej že kažeš sredinca svojemu predhodniku Pohabljencu. Pokličeš mater in ji vzhičeno poveš: »Prav si imela. Res na mladih svet stoji!«

Nastopi ponedeljek in odpraviš se na svoje delovno mesto. Sveže meso in mlada kri polna novih idej jim bo zagotovo všeč. Vendar pa se tvoj High school musical kaj hitro spremeni v Ko jagenjčki obmolknejo. Resni ljudje z ustnicami razpotegnjenimi do tal, grde grimase nezadovoljstva in potem še šef, ki ti s svojimi ustaljenimi nefunkcionalnimi ukazi žre možgane.

Anthony Hopkins bi zagotovo užival. Medtem pa ti zopet nepremično ležiš na tleh in si dopoveduješ, da je svet pač takšen, kot so ga napisali nekoč.

… partner, stanovanje, otroci, hiša in penzija. Zadnja postaja En meter pod zemljo te čaka in ti se lahko po slovensko prikloniš tradiciji.

Be the first to comment on "K**’c, pa sveže meso"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*