Iztisniti in dati

Foto: Pexels

Kolumna

Sabrina Zavšek

Tromostovje. Pogled, ki pristane na uličnem glasbeniku, mi odpre srce in ustavi korak. Moje umetniške brbončice zapredejo. Gledam tiste roke, ki neutrudno raztegujejo meh razglašene harmonike, noga buta ob ropotuljice, in če je še kaj prostora za vdih in izdih, so na ustih tudi ustna harmonika ali mikrofon – ja, razdati se je treba. Celega. Vse, kar gre. Srce se pač mora sleči do golega.

Mogoče pa kdo le opazi našemljeno telo, ki lajna na trgu eno in isto pesem. Mogoče pa kdo le opazi oči z žarom, ki ga ni moč kupiti. S takim, ki ga danes ljudje težko najdemo, a po njem hrepenimo. Mogoče pa kdo le opazi, da človeško srce želi vsak dan ponavljati eno in isto pesem za sendvič ali radost. Pa saj sem tudi jaz na njihovem mestu, si mislim.

Kolikokrat napišemo in izbrišemo svoje vrstice, preskočimo (pre)pikantno vprašanje intervjuja, prehitro ugasnemo snemalnik, v celofan ovijemo svoje jezike, lačne resnicoljubnosti, ali pa dvakrat premislimo, preden dodamo piko?

Poleg domačega pristana na FDV me je pot študentke petja peljala tja v daljne Združene države. Tam sem si v obraz vrgla vse iluzije o pomembnosti teoretske podkovanosti, s katero me še vedno pitajo na domačih izobraževalnih podukih. Življenje v teoriji je pač mnogo lažje, si mislim. In sliši se kot tolažba. Da teoretiziranje ne potrebuje drznosti, ampak zgolj recitiranje brez večjih tveganj, sem spoznala hitro. Dajati sebe kliče po drznosti, ta pa potrebuje odločitev, ki sem jo jaz sprejela. Stopim na oder in (pro)dam, kar sem. V umetnosti pač ni blefiranja. Ni skrivalnic v tem, kdo si in kaj čutiš. Vse za to, da bi lahko dali. Vse za srce.

Roko nanj – tudi novinarji nismo v pretiranem zaostanku. Kot novinarka se vsak dan počutim kot mimobežni muzičar, ki na Tromostovju nase navesi vsaj pet instrumentov.  To mi nalaga kolesje sistema. Kolikokrat napišemo in izbrišemo svoje vrstice, preskočimo (pre)pikantno vprašanje intervjuja, prehitro ugasnemo snemalnik, v celofan ovijemo svoje jezike, lačne resnicoljubnosti, ali pa dvakrat premislimo, preden dodamo piko? Vse zato, ker kri ni voda. Ker smo tudi mi na odru, podpisani s kraticami in z željo dati več. Tudi naš meh harmonike včasih lajna eno in isto pesem, ki se ustavi pri gluhih ušesih. Potem naredimo novo improvizacijo, mogoče pa zdaj le bo slišana. Odsev v ogledalu pač ni vedno lep.

Zato sem rada svoja. Taka, ki obuje bulerje, stopi na oder, iztisne zadnji košček ranljive duše skozi pesem in požene aplavz, od katerega živim kot od zraka. In taka, ki skače sem ter tja ‒ enkrat v vrtoglavih petah za širši pogled nad družbo, in včasih bosa, da se približa človeku in se z njim dotakne zemlje. Taka, ki piše te vrstice, jih iztisne kot pomarančo za jutranji sok ‒ z zavedanjem, da je lahko le-ta sladek ali kisel. Odvisno od pomaranče. Odvisno od zgodbe. Odvisno od tona.

Iztisniti in dati. To je poslanstvo.

Be the first to comment on "Iztisniti in dati"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*