Čas je neutrudljiv hlapec

Foto: Peter Uhan

Recenzija: Iz Goličave se ni še nihče vrnil

Eva Lipovšek

»Zakaj njih srce je prazno,« pravi Jerman v brezčasnem delu pisatelja Ivana Cankarja, ki je Hlapce napisal po izboru klerikalcev na oblast na deželnozborskih volitvah leta 1907, kar mu ni bilo po godu. Konec je odprt, s smrtjo nam ne postreže, je pa vendar tragičen za slovenski narod, saj izgubi revolucionarja, ki morda to nikoli ni bil.

Jermana, zagovornika liberalizma, je v predstavi zaigral Marko Mandić. Samozavestno nas je popeljal v lik in po njemu namenjenemu aplavzu sodeč smo mu vsi v dvorani verjeli, da je to, za kar se izdaja. Zdi se, kot da Jerman svojemu prostoru in času ne pripada, v družbi se počuti osamljeno. V začetku se vdaja neutrudni miselnosti, da navkljub volji za odločanje ne bo nikoli nič bolje. A ta miselnost ga spremlja le dotlej, ko se prične širiti govor o volitvah, saj ima o teh jasno stališče … a se na koncu žal ponovno pokori začetni miselnosti in novo izvoljenemu gospodarju župniku.

Župnik, ki ga je zaigral Jernej Šugman, je lik, ki se pokaže v vsej svoji mogočnosti, ko mu je to dopuščeno. Blati poštene ljudi, ki jih zbira Jerman za somišljenike in jih zmerja: »Še huje, ako so pošteni ljudje.« Očitno sam to ni, čeprav ga ima ljudstvo za moralnega vodnika.

Učiteljici, ki sta v zgodbi navzoči od začetka, sta se zavedali, da sta malodušnost in brezbrižnost največji bolezni ljudstva, a sta se ju navdajali tudi sami. Zdelo se jima je nesmiselno prelagati odgovornost za narod na svoja pleča. Poslužujeta se miselnosti, da je na svetu toliko stvari, s katerimi se zadovoljiš in z njimi ne zmotiš nikogar. Duševna hrana in ideološka prepričanja večini niso potrebna, vse, kar potrebujemo za življenje, so menda zadovoljitev osnovnih človeških potreb, malo ljubezni, spolnosti in drugih vrst užitka.

Med razpravo o volitvah ena izmed učiteljic pripomni: »Najboljše pa so pečene piške.« Ali metaforično; izid volitev ni pomemben. Posledično ni pomembna niti prihodnost naroda, pomemben je vsak posameznik in njegovo egoistično zapolnjevanje življenja s sladkostmi. Jermanovo uporništvo se jima zdi nesmiselno, saj menita, da ni vredno, da izgubiš sebe v boju, za katerega veš, da je že vnaprej izgubljen.  

Jerman zavrača biti danes bel in jutri črn, a se zlomi, ko ugotovi, da se bolehna mati ne strinja z njegovim početjem. Sinu neusmiljeno obrne hrbet, ko bije bitko z okrutnim predstavnikom takratne Cerkve. Jerman jo kljub izdaji brani z vsem svojim bitjem, kar kaže z besedami: »Ne imenujte je, svetnice, s tem oskrunjenim jezikom!«

Hlapci so presunljivi sami po sebi, v Drami pa so jih dovršili z izbrano igralsko zasedbo. »Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem!« je poved, ki mi je ob koncu predstave najbolj odzvanjala v ušesih. Kako so svoje hrbte oklenili vsi, ko se je nad njimi dvignila palica, govorili so tako, kot da govore iz enih ust.

Jerman je imel namen iz hlapcev napraviti ljudi, a kot sam prizna, je slabič svoje poslanstvo preda kovaču Kalandru. »Ta roka bo kovala svet,« mu pravi. Jaz pa pravim, da en par rok ne bo storil nič proti neaktivnosti dveh milijonov ljudi.

Be the first to comment on "Čas je neutrudljiv hlapec"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*