Je klovn z rdečim balonom še vedno arhetip strahu?

Foto: Kolosej

Tisto (2017)

Anže Lebinger

Natanko 27 let mineva, odkar je v istoimenski televizijski mini seriji, posneti po romanu Stephena Kinga, kot ubijalski klovn Pennywise strašil angleški igralec Timothy Curry. Tokrat se v cestnem odtoku v ikonični vlogi skriva Šved Bill Skarsgård. Reinterpretacija je časovno gledano premeščena iz poznih petdesetih v izdihljaje osemdesetih let.

V otvoritvenem koncu tedna si je film argentinskega režiserja Andyja Muschiettija v Sloveniji ogledalo več kot 9000 gledalcev, kar pomeni, da je pri nas že rekorder po številu ogledov v žanru grozljivke, v ZDA pa mu je uspel letošnji tretji najboljši uvodni konec tedna. Zakaj suhoparno naštevanje blagajniških podatkov? Preprosto. Ker razodevajo, zakaj se onkraj luže znova in znova odločajo za predelave starih hitov.

Zaslužkarski vidik je resda dovolj transparenten, a ga spretno prikrivata histerična promocija in evforične premiere. Zaradi mantre narediti čim več s čim manj se izgubi dodana vsebinska vrednost, ki praviloma obdaja prvence velikih uspešnic. Toda ali je zaradi tega Tisto zgolj najnovejši paradni konj tovarne sanj?

Izmišljeno mestece Derry je kraj, kjer na šolskih hodnikih ne manjka stereotipnih šolskih nasilnežev, za domačim omizjem pa se skrivajo psihološki teror in incestne zlorabe.

Celovečerec o zalezovalcu z rdečim balonom (simbolom instantne groze) je z vidika sceno- in kinematografije v skladu z utripom časa. Kamera spretno uporablja prijeme, ki mestoma spominjajo na genialno igro kadrov in trikov iz Priklicanega zla (2013), pri osnovni niti pa se smiselno spogleduje z brezčasno horror klasiko Nočna mora na ulici Brestov (1984). Freddy Krueger in Pennywise namreč na podoben način brišeta mejo med resničnim in fiktivnim.

Mestece Derry je kraj, kjer na šolskih hodnikih ne manjka stereotipnih nasilnežev, za domačim omizjem pa se skrivajo psihološki teror in incestne zlorabe. Zastrašujoča kanalizacija, po kateri svoje žrtve tihotapi ubijalski klovn, v kontekstu niti ni kdo ve kako srhljiv kraj.

Prizori v skladu s tem pogosto delujejo posrečeno prispodobno in namesto na nadnaravno namigujejo na vsakdanje zlo, kar je sploh v zadnjem času dodana vrednost žanra (Zlo za petamiZbeži!Babadook). Škoda torej, da rimejk ne deluje sveže, precej pa mu odvzame kolažna montaža, ki ji manjka elegance. Ne pomagata niti hiperaktivno nizanje filmskih tropov in pretirana dolžina (135 minut).

Nova interpretacija o demonskem burkežu je kljub temu očitna nadgradnja predhodnika drugačnega formata. Tokrat turobno vzdušje Kingove knjižne predloge razbremenjuje posrečena kemija osrednjih junakov. Štirinajstletni Finn Wolfhard zabava kot jezikavi Richie Tozier, a še bistveno bolj s svojim performansom navdušita Jaeden Lieberher (Bill) in Sophia Lillis (Beverly).

Škoda torej, da bolj kot celota izstopajo posamezni odseki in da nič v nadaljevanju ne prekosi uvodnega prizora s pobeglo papirnato ladjico. No, ljubitelji žanra si boste ustnice gotovo obliznili vsaj še ob režijsko domiselni diaprojekciji. Nadaljevanje je že napovedano.

Be the first to comment on "Je klovn z rdečim balonom še vedno arhetip strahu?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*