»Pomembno je, da se angažiraš in si najprej pomagaš sam«

Foto: Sanja Gornjec

Študentsko življenje v revščini

Maja Pavlin

Med nami, študenti, je tudi mnogo takih, katerih študentsko življenje ni brezskrbno. Njihove zgodbe so si podobne. Poleg skrbi za fakultetne obveznosti morajo nekateri posamezniki skrbeti tudi za to, kako si bodo lahko študij sploh privoščili. Različne subvencije in štipendije stroškov namreč ne krijejo v celoti. Vsak nov dan je poseben izziv, a vsem je skupno preštevanje centov in razmislek o tem, kako se prebiti skozi mesec.

Finančen težave velika prepreka na poti do diplome

Študent Fakultete za šport sanja o tem, da bo nekoč postal nogometni trener. A njegova pot do uspeha je zaradi finančnih težav v družini polna preprek: »Mama je umrla, ko sem imel 12 let, oče pa je kmalu za tem izgubil službo,« nam je zaupal v pogovoru. Oče je bil zaposlen v podjetju Mura, med množičnim odpuščanjem pa se je znašel na cesti. »Bili so zares težki časi,« pravi.

Brezposelni oče samohranilec je takrat moral poskrbeti za še osnovnošolca in njegovo nekaj let mlajšo sestro. »Oče je kasneje sicer dobil službo. Zaposlil se je kot šolski hišnik. Bilo je nekoliko lažje, a pri hiši je še vedno bila le ena plača.«

»Mama je umrla, ko sem imel komaj 12 let, oče pa je kmalu za tem izgubil službo. Bili so zares težki časi.«

Ko se je odločil slediti sanjam in zapustil rodno mesto ter se v prestolnico odpravil študirat, je morala ena plača zadostiti domačim odhodkom kot tudi bivanju in stroškom, povezanim s študijem. »Študij na moji fakulteti ni najcenejši. V okvir pedagoškega procesa spadajo še na primer smučanje na Rogli in podobno. Treba je kupiti vso športno opremo. Ker študiram že štiri leta, so se stroški začeli kopičiti,« opiše situacijo.

Poleg študija si je moral poiskati še popoldansko delo. Le tako je lahko nadaljeval s študijem. Na srečo je našel delo, ki ga veseli in je v povezavi z njegovim študijem. Vseeno pa je priznal, da je težko usklajevati fakultetne obveznosti s popoldanskim delom. »Delam, kadar le lahko, vendar pa je študij še vedno na prvem mestu,« nam je zatrdil. Zaradi slabšega socialnega položaja je upravičen do državne štipendije, ki mu zelo pomaga, a dodaja, da mora kljub temu vsak mesec dobro preračunati vse prihodke in izdatke: »Še vedno pazim na vsak evro, ki ga porabim.«

Letos je odkril tudi fundacijo Študentski tolar, ki pomaga študentom v denarni stiski: »Prijavil sem se na razpis. Bilo je veliko birokracije in dokazil, vendar se je izplačalo, saj so mi odobrili finančno pomoč.« Kljub vsemu ostaja optimističen: »Zgradil sem si močno osebnost. Dovolj močno, da mi ni več težko premagovati takšnih izzivov.«

Iskanje pomoči

To pa ni edini primer slovenskega študenta, ki se mora za svoj študij boriti. Mnogo mladih v stiski se po pomoč obrne na Fundacijo Študentski tolar. »To so otroci staršev samohranilcev, otroci brezposelnih staršev, mame in očetje študenti, študenti, ki živijo sami, neodvisno od staršev. So tudi študenti, ki še nimajo slovenskega državljanstva in zato ne morejo zaprositi za pomoč, ki pripada Slovencem,« nam je razložila Ana Pipan, ki je tam zaposlena.

Na fundaciji so nam opisali nekaj stisk študentov, ki se obračajo na njih.

  • Sem študent dodiplomskega študija in prihajam iz Makedonije. Starša še vedno živita tam in se borita za lastno preživetje, saj je le oče zaposlen kot delavec v tovarni. Sam sem prišel v Slovenijo po boljšo izobrazbo in z upanjem na boljše življenje. Poleg študijskih obveznosti in celodnevnega urnika poskušam občasno še delati prek študentskega servisa. Denar, ki ga zaslužim, porabim za plačevanje študentskega doma in hrane. Kot tuj državljan nisem upravičen do državne štipendije, prav tako nisem upravičen do pomoči iz matične države, saj študiram v tujini. Starša mi težko pomagata, saj skrbita za mlajšega šoloobveznega bratca. Vaša pomoč bi mi zelo pomagala, saj bi s tem pokril stroške in začel varčevati za nakup novega računalnika, ki ga zelo potrebujem.

  • Sem študentka ljubljanske fakultete z veliko željo, da končam študij, vendar mi težke okoliščine moj cilj zelo otežujejo. Z domačimi imam izredno slabe odnose, saj je oče alkoholik, mama pa nikoli ni imela posluha za druge stiske. Domači mi ne nudijo psihične opore. Ker sem se že pred leti odselila in se preživljam sama, mi je malo časa ostalo za vse obveznosti na faksu. Tako trenutno končujem študij po 26. letu, kar prinaša še dodatne stroške. Zaslužim okrog 400 evrov mesečno, s katerimi plačam najemnino, hrano, izpite, zdravstveno zavarovanje, telefon in še kaj. V zadnjih mesecih sem imela še nemalo zdravstvenih težav, ki so bile verjetno posledica izčrpanosti in vseh stresnih situacij. Boli me dejstvo, da sem v taki situaciji, a kljub vsem prizadevanjem, trdemu delu na fakulteti in vsakodnevnemu študentskemu delu ne zmorem več sama naprej. Obrnila sem se na več humanitarnih organizacij, a v večini primerov sploh ni bilo odgovora. Tudi prijatelji mi težko pomagajo, saj imajo svoje probleme. Z nekaterimi sem zaradi pomanjkanja časa in denarja za skupne aktivnosti sčasoma celo prekinila stike. Na vas se obračam, ker ste moje zadnje upanje.
  • Star sem 23 let, imam dve sestri študentki. Pri devetih letih nam je umrla mama in od takrat nas preživlja samo oče. Že tako je bilo težko, letos pa je ostal še brez službe. Pokojnina od matere je za pokritje stroškov in vzdrževanje treh študentov prenizka. Ne ukvarjam se le s tem, kako se bom naučil snov za izpit, ampak tudi s tem, kako bom prišel skozi mesec. Občasno delam prek študentskega servisa, a obveznosti na Pravni fakulteti mi ne omogočajo dovolj prostega časa, ki bi ga lahko izkoristil za delo. Vsaka denarna pomoč bi mi prišla še kako prav. Denarja ne porabljam za nič drugega kot za osnovne življenjske in študijske potrebščine.

Zaupali so nam, da je takšnih in podobnih zgodb še veliko, vsem pa je skupno to, da so prosilci v finančni stiski in da je njihova želja po pridobljeni izobrazbi ogromna.

»Boli me dejstvo, da sem v taki situaciji, a kljub vsem prizadevanjem, trdemu delu na fakulteti in vsakodnevnemu študentskemu delu ne zmorem več sama naprej.«

Le v tem letu so prejeli 338 prošenj za denarno pomoč, od teh so jih odobrili 213. »Razlogi za zavrnitev se razlikujejo od razpisa do razpisa,« pravi Pipanova. »Velikokrat je to odvisno od razpoložljivih financ. Takrat je odločilni faktor število točk, ki jih prosilec doseže.« Na vsakem razpisu je že v naprej določeno, koliko točk mora prosilec doseči, da lahko prejme denarno pomoč.

Resničnost težav preverjajo tako, da od vsakega prosilca ob prijavi zahtevajo predložitev bančnih izpiskov, dohodninske odločbe članov gospodinjstva, izpiske dela prek študentskega servisa itd.

»Na naših razpisih velik poudarek namenjamo motivacijskemu pismu, ki ga študent priloži. Na podlagi dejstev, ki jih navajajo, pa jih lahko pozovemo k dodatnim dokazilom, ki dokazujejo njihovo stisko,« pravi Pipanova.

Vse manj prošenj, a kljub temu velike stiske

Razložila je tudi, da statistike kažejo, da za njihovo pomoč v zadnjih letih zaproša vse manj študentov. »Če primerjamo leto 2011, ko smo prejeli največ prošenj, to je 633, in leto 2016, ko smo jih prejeli 287, se je število razpolovilo.« Dejala je, da je v zadnjih šestih letih število prošenj vsako leto rahlo upadalo, z izjemo leta 2014, ko so na Študentskem tolarju prejeli kar 576 prošenj, torej kar 81 prošenj več kot leto poprej. Vendar pa zagotavlja, da to ne pomeni tudi zmanjšanje stisk posameznikov: »Želeli bi poudariti, da število prošenj res pada, ampak so stiske, ki jih študenti navajajo v pismih, velikokrat še vedno velike.«

Primarna naloga Fundacije Študentski tolar je reševanje stisk študentov z dodeljevanjem nepovratne denarne pomoči. »Vendar pa bi želeli opozoriti, da si tudi z dodeljevanjem drugih oblik pomoči prizadevamo k vzpostavitvi enakih možnosti za dostop do izobraževanja,« je poudarila Ana Pipan. Sem spadajo subvencionirani jezikovni tečaji, subvencionirani strokovni tečaji in športne vadbe. Izvajajo pa tudi program S tolarjem do diplome. »Pri tem programu študentom v socialni stiski omogočamo brezplačno lektoriranje njihovih diplomskih in magistrskih del.«

Iz primeža

Da obstajajo takšna študentska življenja, ni skrivnost. A za študente v finančni stiski, ki jim je »ves svet obrnil hrbet«, so na voljo še razpisi in fundacije, kot je Študentski tolar. Študent, s katerim smo se pogovarjali, pravi, da je potrebne veliko samoiniciative: »Pomembno je, da se angažiraš in si najprej pomagaš sam.«

Be the first to comment on "»Pomembno je, da se angažiraš in si najprej pomagaš sam«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*