»Mediji so sprejeli vlogo, da je treba iz vsega delati šov in cirkus«

Foto: osebni arhiv

Intervju s Tatjano Pirc

Matej Simič

Globok glas, rdeči lasje, nasmejan obraz. Zaprisežena radijka, novinarka Vala 202, bivša odgovorna urednica Prvega programa Radia Slovenija, nekdanja predavateljica na FDV, avtorica knjige Radio: zakaj te imamo?, članica Novinarskega častnega razsodišča … In ponosna Zagorjanka.

Na poti do pisarne v starem prizidku javnega radia, ki se bo po njenih besedah najprej podrl, če bo potres, mi razlaga, da ima prav vsak vogal te hiše svojo zgodbo. Ona jih uspešno piše že več kot trideset let. Kljub bogati novinarski karieri si ne želi postati radijski dinozaver.

Meni, da je treba ločiti novinarje od novinarjev: »Jaz bi si zelo želela izvajati operacije na odprtem srcu, pa mi v kliničnem centru ne bodo odprli vrat, četudi rečem, da bi to počela z največjim veseljem. Vsak pač ne more biti novinar.«

Kako bi se opisali?

Imam občutek, da mi teme, ki se jih lotevam, tako zelo zlezejo pod kožo, da jih sploh ne morem odklopiti. Vsaka stvar, ki jo delam, me navduši in se vanjo poglobim. Zdaj, ko imam morda malo več časa za pripravo prispevkov, oddaj, se lahko poglabljam v teme in ljudi, s katerimi se srečujem, se z njimi pogovarjam … To se mi zdi pomembno. Vsakemu je treba pozorno prisluhniti.

V času, ko sem bila odgovorna urednica Prvega programa Radia Slovenije, pa sem delala od jutra do noči; če je bilo treba, sem tudi dvignila glas, a sem imela za to zalogo močnih argumentov, čeprav le-ti niso vedno zmagali. Zdi se mi, da bolj, kot me tepejo, več me je.

Je radio vaša prva ljubezen? Radio in samo radio?

Absolutno. Moj oče sicer ni bil najbolj navdušen nad mojo radijsko kariero. Bil je zelo kritičen poslušalec. Ni prav pogosto rekel, da je bilo kaj dobro. Leta me je spraševal, kdaj se bom lotila kakšnega donosnejšega posla … Potem je nekega dne rekel: »Ta tvoja služba sploh ni tako slaba usta zapreš, pa imaš orodje pospravljeno.«

Jaz imam radio rada, ker se izpostavljamo le z glasom. Medijski razvoj pa je prinesel to, da mora biti zdaj ne le zvok, pač pa tudi slika, kot se šika.

Vam je to všeč?

Ne preveč. Se mi zdi, da je bil čar radia ravno to, da te ni bilo videti, da so te ljudje poznali samo po glasu. Radijci nismo bili obremenjeni s svojo zunanjo podobo in s slavo, zato smo se bolj ukvarjali z vsebino. Glas sam po sebi pove zelo veliko. Poslušalec, ki te redno spremlja, opaža, kako reagiraš, če si pronicljiv z vprašanji, pripombami, ali imaš smisel za sofisticiran humor itd. Ljudje te poznajo po najpomembnejšem vsebini.

Kakšno je vaše mnenje o novinarski zgodbah? V mislih nimam suhoparnega poročanja o aktualnih političnih, gospodarskih in drugih zadevah v državi, ampak zgodbe malih ljudi.

Vsak dan jih vidimo ogromno, saj jih zaznavamo vsi novinarji. Ampak vprašanje je, kako se jih lotevamo. Javnost je že naveličana enih in istih ali na podoben način narejenih zgodb. Pristopi so pogosto zelo podobni. Občinstva se dotakneš, če se stvari lotiš na inovativen način, če odkriješ kaj novega. In k temu stremeti je nenehen proces – 24/7.

V poletnih mesecih, ko so sodne počitnice in so politiki na dopustu, se zdi, da nekateri mediji zgolj polnijo medijski prostor.

Vse manj je poletnih kislih kumaric, ker se kar naprej nekaj dogaja, a se še vedno ukvarjamo tudi s tem, da je poleti vroče. Saj sem se tudi jaz letos lotila vročine. Vozila sem se po avtocesti in gledala delavce, ki so počivali ob ograji pri najvišjih temperaturah. »Možgani se jim bodo skuhali,« sem pomislila, ker ni bilo nikjer nobene sence. Zadevo sem šla raziskovat, dobivala sem se z delavci, poslušala sem grozne zgodbe o njihovih zdravstvenih težavah in tem, da hodijo k zdravnikom zaradi grozljivih opeklin in podobno.

Ne smemo samo jamrati, da je vse narobe. Novinarji smo najmočnejši takrat, ko zadeve strokovno argumentiramo, ko nakažemo rešitve. V primeru te zgodbe smo opozorili, da bi moral delodajalec poskrbeti za ustrezna pokrivala, premične strehe ali ponjave, pršenje s hladno vodo. Ne vem, zakaj nas lahko v lokalih pršijo z vodo, delavca na cesti pa ne morejo.  

Pomembno je, da se tem ne lotevaš na prvo žogo in da si kreativen. Najti je treba tudi prave sogovornike, strokovnjake, tiste, ki jih problem neposredno zadeva. Povsod je kup zgodb, le z odprtimi očmi je treba hoditi po svetu.

Na eni strani imamo zgodbe, ki osvetljujejo nepravilnosti na področju sociale in problematizirajo politično-gospodarsko situacijo v državi. In na drugi strani zgodbe, ki govorijo o tem, kako živali preživljajo dneve v živalskem vrtu. Je tudi ustvarjanje teh drugih zgodb poslanstvo novinarjev ali gre zgolj za zabavanje občinstva in pridobivanje klikov?

Ampak, a se vam zdi tako neumno, da se nekdo vpraša, kako živali preživljajo poletje v živalskem vrtu? Osebno sicer živalskih vrtov ne maram preveč … Nikogar ne gledam rada za ograjo, razen kriminalcev, seveda. Pustiva to … (smeh)

Poleti sem bila v živalskem vrtu na Dunaju. Srce me je zabolelo, ko sem šla mimo slonov, ker  se mi je zdelo, da imajo premalo prostora in premalo vode. Čez nekaj dni sem v novicah prebrala, da so dobili bazen. Zame je bila to dobra zgodba. Zdi se mi, da bi nas tudi take stvari lahko zanimale. Vse nas mora zanimati.

Novinarji smo najmočnejši takrat, ko zadeve strokovno argumentiramo, ko nakažemo rešitve.

Res pa je, da so mediji sprejeli vlogo, da je iz vsega treba delati šov in cirkus. Seveda morajo biti mediji gledljivi, poslušljivi, berljivi, ne smemo pa vsega banalizirati. Zato imamo novinarji pri vsaki zgodbi težko in odgovorno nalogo.

Od kod ideje? Je res, da zgodbe padajo z neba, ko si aktivno vpet v tok novinarskega dogajanja?

Po svoje je res, da padajo z neba, a jih moraš znati selekcionirati, v neobvladljivi množici novic prepoznavati pomembne, aktualne, dobre, nenavadne zgodbe. Je pa res tudi, da včasih mlad novinar pride v uredništvo in opazi, da se nekako ne more vpeti. Treba se je učiti, opazovati, vključiti in dati svoj pečat. Vendar če vidiš, da ne moreš zadihati in razpreti kril, je bolje poiskati delovno okolje, ki ti je pisano na kožo.

Hm, od kod ideje? Z idejami nimam težav, morda je težav še največ takrat, ko jih imam preveč. Takrat grem po hiši in jih ponujam. To sploh ni slabo, mi vsaj možgani ne morejo zarjaveti.

Foto: Matej Simič

Je končni izdelek odvisen samo od novinarjeve iznajdljivosti in inovativnosti ali obstajajo koraki, ki jim mora novinar slediti?

To je preplet obojega. Noben medij ni kar odprt, da bi vanj metali prispevke. Vedno obstajajo filtri, ki jih moramo upoštevati.

Pravil je veliko, so profesionalna, etična, tehnična, slovnična, govorna, stilistična in druga. Pripravo in izvedbo zgodbe pa prilagajaš programu, oddaji, času, ki ga imaš na razpolago.

Vse pa je odvisno od avtorja, od njegovega pristopa, znanja in inovativnosti. Če je novinar mlačen, bo šlo vse mimo ušes poslušalca. Z dobrim avtorjem zgodba stoji, s slabim pade.

Zame je glas na radiu še vedno izjemno pomembna stvar. Radijski mikrofon te mora imeti rad. Infantilni, visoki in zoprni glasovi niso prijetni, niso verodostojni. Če nekdo čivka in pripoveduje o nečem strašno pomembnem, mu ne verjameš toliko kot glasu, ki zagrmi, ki pripoveduje prepričljivo.

Menite, da so novinarske zgodbe ustrezen način za pokrivanje tem, ki so na družbenem robu oz. jih, če grdo rečem, klasično poročevalstvo spregleda?

Hočete reči, da se premalo ukvarjamo z državljanko in državljanom? Mene moti, da se z državljani ukvarjamo tako, da izpostavljamo njihove težave, potem pa tega ne nadaljujemo. Premalo smo vztrajni. Ni dovolj, da mediji zbirajo denar za operacije in podobno. To ni prva naloga medija.

Za ljudi, ki potrebujejo pomoč, bi morala poskrbeti država, če je le-ta res socialna. Mnogim, ki so v težavah, pomagajo humanitarne organizacije. Naloga medija pa je, da se prekleto razjezi, če ključne stvari niso sistemsko urejene, če se ljudem dogajajo krivice. Takrat bi morali zarohneti in vztrajati tako dolgo, dokler se zadeva ne razreši.

Centri moči in posamezniki, ki so vpleteni v afere, velikokrat kar obstanejo in počakajo, da bomo ob novih aferah pozabili nanje.

Če redno spremljaš medije, se ti zdi, da je s tem svetom vse narobe. Vsak dan je sto afer. Pri tistih, ki so za naše življenje ključne, bi morali iti do konca. Centri moči in posamezniki, ki so vpleteni v afere, velikokrat kar obstanejo in počakajo, da bomo ob novih aferah pozabili nanje.

Zdi se mi, da nas sistem ukaluplja. Ne dovoli nam misliti širše. Potem le-ta izpljune mlade novinarje, ki delajo kot stroji. Za razliko od vas, ki imate še vedno inovativne ideje in vidite nove zgodbe.

Ne podpiram ponižnosti, anemičnosti in klanjanja, skušam pa razumeti ljudi, ki ne dvigajo glav in se ne upirajo. To počnejo, ker enostavno morajo preživeti.

Ni slučaj, da se medije in novinarstvo spravlja na kolena predvsem s finančnimi pritiski. Vsem, ki želijo imeti neproblematično novinarstvo, tako, ki jim ne gleda pod prste, to ustreza. Ustreza jim, da imajo novinarke in novinarji težave s preživetjem, da so slabo plačani, da so odpuščanja na dnevnem redu.

Javna RTV bi morala vztrajati pri žlahtnosti in najvišji ravni profesionalnega dela. Profesionalnost je naša zaveza občinstvom, to je naše poslanstvo.

Je to eden od razlogov, zakaj v novinarstvu ni poguma v takšni meri, kot bi moral biti?

Novinar bi moral imeti v krvi poleg rdečih in belih krvničk tudi pogum. Včasih moraš dvigniti glavo ne glede na posledice.

Imajo vaši kolegi ta pogum, o katerem govorite?

Ko smo pripravljali protest zaradi pritiskov programskega sveta na RTV-jeve novinarje, sem na vprašanje: »A  prideš?« slišala največ odgovorov: »Ne, nimam časa.« Pozna se mi, da sem Zasavka. Nimam strahov in pomislekov, kadar je treba protestirati, ko je treba glasno reči: »Zdaj je pa dosti!« (smeh)

Novinar bi moral imeti v krvi poleg rdečih in belih krvničk tudi pogum za svoje delo. Včasih moraš dvigniti glavo ne glede na posledice.

Sicer pa sem prepričana, da bomo, če bo šla kaplja čez rob, pokazali svoj novinarski pogum. Da le takrat ne bo že prepozno!

Ali ste novinarji, ki prihajate iz različnih hiš, povezani?

Tukaj smo pa v težavah. Novinarska srenja ni zelo solidarna. Takrat, ko gre za ključne probleme, bi morali kot skupina profesionalcev biti enotni, udariti po mizi in povedati, da to ni v redu. Manjka nam občutka pripadnosti, hude enotnosti med nami ni. V teh časih novinarji res ne potrebujemo zunanjih sovražnikov.

Tudi sami ste študirali novinarstvo. Kako se spominjate zgodb iz študentskih let?

Saj poznate zgodbe in stereotipe o FDV-ju. Večina teh govoric ne drži. Na srečanju FDV-jevcev, ki ga je pred kratkim organiziral naš kolega, smo se pogovarjali o tem in ugotovili, da smo končali prav fajn faks.

Vsakič, ko zagledam nadobudnega mladega novinarja, vem, da medijska in novinarska zgodba še ni končana. Da je luč na koncu tunela. Nisem pa vedno prepričana, ali res vidim luč, ki kaže svetlo prihodnost, ali proti nam drvi  vlak.

Številne predmete sem študirala z velikim veseljem in zanimanjem, za nekatere sem imela polne police knjig. Ker sem bila resna študentka, lahko rečem, da mi je FDV dal široko znanje, ki sem ga skozi prakso še razširila. Ker sem nekaj let predavala o radiu, sem se poglabljala tudi v radijsko teorijo. Takrat sem videla, da teorija potrjuje, kar sem se naučila z izkušnjami. Praksa uči tudi z lopato po glavi.

V mlajših generacijah je veliko odličnih novinarjev. Vsakič, ko zagledam nadobudnega mladega novinarja, vem, da medijska in novinarska zgodba še ni končana. Da je luč na koncu tunela. Nisem pa vedno prepričana, ali res vidim luč, ki kaže svetlo prihodnost, ali proti nam drvi vlak.

Kako Tatjana Pirc išče novinarske zgodbe:

1.

Ko sem se spomladi odpravljala v Strassbourg na zasedanje evropskega parlamenta, sem razmišljala, česa naj se tam lotim. Med 700 poslankami in poslanci me je najbolj prevzela Kostadinka Kuneva, evroposlanka iz Grčije, ki je sicer Bolgarka, zgodovinarka in etnografinja. Zaradi sinove bolezni je pred leti prišla v Grčijo, ker ni dobila drugega dela, se je zaposlila kot čistilka. Postala je aktivna sindikalistka, neizprosno se je borila za pravice izkoriščanih čistilk. Ker je delodajalcem, tajkunom, s tem najedala živce, so jo, ko se je nekega večera vračala iz službe, njihovi plačanci polili s kislino. Le še na eno oko malo vidi, prestala je številne operacije, zdravljenje še vedno ni končano. Postala je grška junakinja, izvolili so jo za evropsko poslanko. Z njo sem posnela intervju, priprava na tak pogovor je pravi študijski proces.

2.

Z našo radijsko ekipo sem bila dvakrat na olimpijskih igrah. Kot novinarka sem z drugega planeta, kot so moji športni kolegi, s katerimi je užitek sodelovati. Ker pa sem se dolgo kalila kot notranjepolitična novinarka, mi gre nekaj njihovih fraz bolj težko z jezika, na primer: kaj se dogaja v našem taboru, naši so zmagali … Si predstavljate, da bi tako poročali iz parlamenta? Naši so zmagali … (smeh) V Atenah in v Pekingu je bila moja naloga, da iščem zanimivosti, ki niso povezane zgolj s športom.

Predstavila sem južnoafriško plavalko Natalie du Toit, ki je imela leta 2001 nesrečo z motorjem in je izgubila spodnji del noge. Kljub temu se je odločila, da s plavanjem nadaljuje. Ker je v bazenu veliko časa izgubila z odrivom,  je imela pri daljinskem plavanju (v jezeru) boljše rezultate. Desetkilometrska preizkušnja v daljinskem plavanju je bila v Pekingu (2008) prvič na sporedu olimpijskih iger. To je bila zame zanimiva olimpijska pripoved o pogumni in vztrajni športnici, s katero se moji kolegi morda ne bi imeli časa ukvarjati.

Be the first to comment on "»Mediji so sprejeli vlogo, da je treba iz vsega delati šov in cirkus«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*