Kompost od medijev

Foto: Sanja Gornjec

Uvodnik

Tadeja Kreč

Leta 2014 sem pri prvem novinarskem predmetu na FDV pisala 5-vrstično vest, leta 2017 mentorju novinarju Die Welta na izmenjavi oddajam 1-stavčno vest. Novinarji pa tudi že mi, študenti novinarstva, dnevno trkamo ob velike spremembe, zato je številka Klina pred vami precej eksistencialno obarvana. Če ne mi sami, kdo se bo sicer ukvarjal z našo bodočnostjo?

Po pogovorih z bodočimi študenti novinarstva in tistimi, ki so svoj študij šele dobro začeli, ne vem, kaj jim sploh svetovati. Negotovi so. Skrbi jih, kako bodo zdržali pritiske, kje našli delo, kako bodo sploh delali v tem kompostu od medijev. Radi bi, da bi zrastlo kaj dobrega, pa se zdi, da vse le razpada.

Saj še sami ne vemo zares, čemu verjeti, ko pa je danes možno manipulirati tekst, izjave, video, slike, karkoli. Konkurenco nam delajo stroji, ki so že sposobni spisati tale uvodnik. Priča smo tekmi v številu klikov, gledalcev, poslušalcev. Novinarske redakcije se krčijo in tako tekmujemo tudi med seboj. Ko od danes na jutri iz medijskih hiš letijo tisti, ki sem jih cenila, se mi vedno znova zdi, da za novinarstvo v slovenski vse manj demokratični družbi ni več prostora.

Mnogi slovenski mediji so polni klicajev, zgodb o krvi, znoju in dreku, naj bi zgodb, tistih kupljenih, lansiranih ob pravem trenutku, kopij PR-ovskih obvestil, tistih, ki so le po naše zapisane reklame. V njih gomazi ljudi, ki radi sprejemajo vrečke, bone, popuste in čeke različnih ponudnikov in se udeležujejo zabav političnih strank in podjetij. Imamo te brez obraza in identitete, ki se hvalijo s svojo zvezanostjo s politiko. Saj ne, da bi bilo to kaj novega. In imamo tiste – tem bi nenačelnost lažje odpustila , ki se morajo ukloniti diktatom urednikov in lastnikov, ker bi jim sicer prav hitro zmanjkalo za vsakdanji kruh. Potem se pa čudimo, da nam javnost ne zaupa. Preljubi, to vendar niso novinarji, njihovo delo nikakor ni novinarsko, pa če si tega še tako želijo.

Klin je vsa leta svojega obstoja nekakšen inkubator. Iz njega je izšla množica spoštovanja vrednih novinarjev. Ko spremljam delo tistih, ki sem jih brala in z njimi delala v zadnjih letih, jim lahko le čestitam. Neodvisnost je bila vedno naša prednost, čas, danes že luksuzni dejavnik, je vedno bil na naši strani in nekako smo se vedno znašli. Nismo kar utihnili. In čeprav se v naših vrstah novinarji in uredniki nikakor ne postarajo, ohranjajo radovednost in željo odkrivati zgodbe in jih deliti z vsemi, ki nas berete. Nismo cagava vrsta.

Da so za nas težki časi, že vemo. Če koga kaj tolaži – že skoraj vso zgodovino je tako. Zato tudi tokrat izzivom ne bomo kar podlegli. Novinarji, vredni tega imena, z železno voljo vztrajajo v standardih, v katere verjamejo. Vredno je svoje življenje namenjati zgodbam, podprtimi z argumenti, podatki in izjavami relevantnih sogovornikov. Vredno je preverjati, spraševati, dvomiti za ohranitev minimalnih standardov poklica v javnem interesu. Vredno je iti Naprej.

Be the first to comment on "Kompost od medijev"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*