Klinovci, če želimo boljši jutri, moramo postati skupnost

Foto: Sanja Gornjec

Uvodnik

Matej Simič

Sedim na železniški postaji v Mariboru.

Vse tja do prestolnice, ki se, če potuješ z vlakom, zdi oddaljena vsaj nekaj let, mi bodo družbo delali Klini predhodnih generacij. Z gotovostjo lahko povem, da je z vsako novo stranjo mogoče občutiti, kako iz zapisanega veje pogum piscev, strast do besede, kritičnost in nadobudnost mladih novinarjev. Rahlo grenak priokus pusti le zaznava neizmerne želje po boljšem jutri tistim, ki sledi dnevu zmagoslavja, ko študent novinarstva, zgolj uradno, postane (diplomirani) novinar.

Ob nešteto dobrih zgodbah, ki puščajo sled navdiha, lahko globoko v sebi občutim strah. Opažam, da so podobni občutki ob pisanju prvih uvodnikov preplavili tudi bivše urednike. Strah me je ob misli na to, kako bo Klin preživel. V šestnajstih letih izhajanja je časopis postal dobro poznan našim kolegom, profesorjem in tudi slovenskim medijem. Nenazadnje bolj ali manj aktivno soustvarja naš medijski prostor. V tem času je pridobil ugled. Je odraz študijske smeri in novinarstva jutri. Kljub vsem kvalitetam pa se še vedno sooča s hudim pomanjkanjem – pomanjkanjem zvestih novinarjev in denarja. Kot pravi slovenski medij, vendar!

Ozrem se skozi okno in že smo v Celju.

Čas v družbi dobrega čtiva res hitro mine. Medtem ko želje po hitrejših vlakih že tonejo v pozabo, se med počasnim pozibavanjem rojevajo nove. Te so povezane s Klinom. Želim, da bi se med obstoječimi in novimi Klinovci stkale pristne kolegialne vezi. Postati moramo skupnost, ki bo z veliko odgovornostjo še naprej delala časopis z dolgoletno tradicijo. Želim si več interesa študentov novinarstva. Želim, da začnemo zgodbe iskati tudi izven državnih meja. Višja naklada in večja branost sta želji, ki žal nista popolnoma odvisni samo od nas. Slednjo nam sicer že omogoča spletna različica Klina, ki smo jo vzpostavili v lanskem študijskem letu. Tudi za njen razvoj so ambicije in načrti veliki. Ah, začetniška zagnanost, boste rekli. Pa ni le to.

Tri leta nazaj je takratna urednica zapisala, da bomo novinarji dokončno izgubili, če ne bomo več vztrajali. Dokazati moramo, da je Klinovim novinarjem vztrajnost zapisana v genih. Menim, da imamo za delo dobre temelje.

Tok misli zmoti prestop na drug vlak v Zidanem Mostu.

Ne le, da me skrbi prihodnost Klina, skrbi me, v kakšnem okolju bodo delovale zdajšnje generacije študentov novinarstva. Odločili smo se, da v številki, ki jo držite v rokah, pogledamo, kako bo izgledalo novinarstvo jutri ‒ kako se bodo spremenili tradicionalni mediji in pogoji za delo in zakaj moramo novinarji najprej pomesti pred svojim pragom. Dobre prakse smo iskali tudi v tujini. Mogoče pa le ni vse tako zelo črno.

Prispel sem v Ljubljano.

V prispevke na naslednjih straneh je bilo vloženega ogromno časa in truda. Sestali smo se z veliko ljudmi, zavrteli nemalo telefonskih številk. Vesel sem, da lahko rečem, da nam je kljub vsem težavam in preprekam na tej nori vožnji uspelo. Ali nam je res, presodite sami.

Klinovci, hvala!

Be the first to comment on "Klinovci, če želimo boljši jutri, moramo postati skupnost"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*