Prizadevanje za spremembe je postalo »alternativa«

Rastko Močnik, sociolog

Nina Korošec

»V resnici ni veliko razlogov, da bi se razumeli, pa se vendarle razumemo. Zakaj? Ker zmerom govorimo znotraj ideološkega konteksta, zmerom vemo, katera verovanja so relevantna. Na primer, da nekdo vpraša, ali je Janez dober študent. Profesor pa odgovori, da Janez redno hodi na predavanja. Odgovori na vprašanje, ki ni bilo postavljeno. Vpraševalec bo brez težav razumel, da profesor hoče vljudno povedati, da Janez sicer ni preveč dober študent, da pa je vsaj priden. Zdravorazumske predpostavke, na podlagi katerih se razumemo, so naša vsakdanja ideologija. V izjavi ‘Vreme je danes lepo, a jaz imam jutri izpit’, delujeta dve ideološki predpostavki. Prva je, da se gre ob lepem vremenu kam v naravo, druga pa, da je treba pred izpitom študirati. Izjava torej pomeni ‘Ne bom se vam pridružil na izletu, moram študirati’. Nič od tega ni bilo izrečeno, a se vse razume. Zato je ideologija nujna in je družbena vez,« razlaga Rastko Močnik, upokojeni profesor Filozofske fakultete, s katerim prvi del intervjuja smo objavili v decembrskem Klinu.

Ker se je pogovor s profesorjem Močnikom in podiplomskim študentom sociologije Gabrom Alešem, ki je tudi član fakultetne komisije za kakovost, zavlekel na skoraj štiri ure, na tem mestu sledi nadaljevanje razprave na nivoju, za katerega se zdi, da danes zanj ni več ne časa ne potrebe. Modrost. Prevpraševanje, tuhtanje, kontekstualiziranje. Kontekstualiziranje kontekstov. Rastko Močnik pač ni privrženec poenostavljanja. Na tem mestu o študentskih anketah in težnjah po obvezni prisotnosti, izrivanju med ljubljansko Filozofsko fakulteto in Fakulteto za družbene vede ter problematiki javne nacionalne televizije.

Od kod izvira rivalstvo med Filozofsko fakulteto in Fakulteto za družbene vede? Zdi se, da so študenti FF celo užaljeni, če jim kdo pripiše, da so s FDV.

Rastko: Sovraštvo med njima je nastalo v času nastanka FDV. Včasih je imela Filozofska monopol nad družboslovjem in humanistiko – in med tema področjema ni bilo razlike. Potem je nastala FDV, ker se je v tem času družboslovje disciplinarno razvilo. Če se je tudi kakovostno, ne bomo razpravljali. Pojavile so se nove discipline, na primer politologija. Za nas na FF to ni bila znanost, za nas je znanost zgodovina. Zbudilo se je ljubosumje, ker se je pojavil nekdo, ki je odpravil monopol FF. Drugi udarec FF je bil selitev sociologije na FDV. Takrat je na FF nenadoma vzniknila solidarnost in dosegli smo, da je sociologija kulture ostala pri nas, ker jo je smiselno študirati skupaj z zgodovino, umetnostno zgodovino ali kakšnim jezikoslovjem. Ostala sociologija pa je odšla na FDV. V resnici je bil ta sporazum nepotreben, saj smo na FF gojili kvalitativne metode, FDV pa kvantitativne. FDV je bila med prvimi, če ne celo prva, v celotnem socialističnem svetu, ki je uvedla empirične statistične metode in ustanovila inštitut za proučevanje javnega mnenja. A osnovni dogovor je FDV prekršila, ko je uvedla kulturologijo in tako ilegalno vpeljala sociologijo kulture. Ampak nismo protestirali, saj je kulturologija amerikanska veda in se nam je že od začetka zdela slepa ulica. To, za kar na FDV mislite, da je teorija, je zastarela ideologija.

Gaber: Kot domačin lahko povem, da so profesorji FF na nas prenesli to shemo, čeprav niso nikoli naglas izrekli – da je FDV drugorazredna. Ker da se tam ukvarjajo z empirijo, mi pa s teorijo, temeljnimi procesi. A tudi mi že beremo interpretacije interpretacij, ne več osnovnih besedil. Naš oddelek je sistemsko in družbeno gledano problematičen, ker kadrovsko postaja kopija FDV.

Rastko: Sociološki oddelek FF je trenutno slabša kopija FDV. V poznih 60. in 70. letih je iz Pariza v Slovenijo prišel tako imenovani poststrukturalizem. Pa se ni institucionaliziral, ni našel prostora ne na tej univerzi ne drugje. Potem je iz Amerike prišel postmodernizem, ki je vulgalizirana varianta poststrukturalizma, in se institucionaliziral na FDV. Tam dobivate vsebine iz druge, tretje roke.

Metodološko gledano je večina mnenj v študentskih anketah za v koš. Niso argumentirana. Treba bi bilo vzeti reprezentativno metodo in dodati še korelacijo s povprečno oceno.  -Gaber Aleš

Kako se to kaže?

Rastko: Kar vas učijo, je šlo skozi več ideoloških filtrov. Na predavanjih poslušate podobno, kot berete v časopisih. »Konkurenčnost« denimo. Dober kapitalist se izogiba konkurenci – išče niše, kjer bo vsaj nekaj časa imel monopol.

Gaber: Konkurenčnost je zgolj trošenje energije.

Rastko: Ker zmerom se bo našel nekdo boljši. Bodo prišli Kitajci, kjer so delavci že napol v suženjskem odnosu, ali pa Steve Jobs. V Applovih tovarnah na Kitajskem so delavci skakali skozi okna in delali samomore. Zaradi grozne tenzije, kontrole in podobnega. Veste, kaj so potem naredili vodilni? Mreže. Niso spremenili načina dela, ampak so pod okna postavili mreže.

Gaber: Če izvor argumentov ni znan oziroma so ti že popačeni, prilagojeni na določeno okolje in ideološko rabo, to ni teorija.

Rastko: Vsi konstrukti okrog identitete so ideološki. Obstaja freudovski koncept, ki je identifikacija, ne identiteta. Jaz – ich, self, ego – sestoji iz identifikacij, ki se nalagajo skozi zgodovino individualnega subjekta. Ko vam govorijo, da imajo begunci iz Sirije, ki so jih zbombardirali, drugačne identitete od nas, je to ideološko sranje. Kajti ti ljudje so nam bližje kot recimo Francozi ali Angleži. Imajo isto izkušnjo narodnoosvobodilnega boja proti kolonializmu in avtokratske vladavine po zmagi antikolonialnega projekta. Tudi arabski socializem je bil vzpostavljen podobno kot jugoslovanski – kot laična država blaginje. Zgodovinska izkušnja Arabcev je podobna naši.

Študentske ankete nas pojmujejo, kot da bi študenti točno vedeli, kakšno znanje nam je potrebno. Poleg tega nas sprašujejo, ali je bila literatura dovolj sodobna in dostopna … So študentska mnenja v teh evalvacijah legitimna?

Gaber: Že vprašanja so zreducirana na raven učnega gradiva, drži. Niso zastavljena z vidika teoretskega polja. Ankete so nereprezentativne, formalistične, birokratske, stavijo na mnenja študenta, kot da ta ve, kaj potrebuje, čeprav je prebral – kaj? Tri članke po dvanajst strani. Treba bi bilo vzeti reprezentativno metodo in dodati morda še korelacijo s povprečno oceno, pa bi dobili malo boljše rezultate.

Rastko: S temi anketami niste več subjekt študijskega procesa. Študij bi moral biti dialogičen, kar pomeni, da bi študentke in študenti morali imeti besedo – na predavanjih.

Gaber: Za to je pa treba kaj znati.

Rastko: To je res. Pa tudi avtocenzura je huda. Glede tega je FDV boljši od FF. Ko sem predaval skupni podiplomski predmet epistemologije humanistike in družboslovja na FDV in FF, so študentke in študenti FDV takoj postavljali vprašanja in komentirali. Naši pa so potrebovali cel semester, da so si začeli upati. Ankete so škodljive, ker vas pasivizirajo, spreminjajo v objekt sociološkega raziskovanja, v katerega sociologija ne verjame, odkar je Bourdieu dejal, da javnega mnenja ni. Ko sem ugotovil, da dobivam ocene iz vaj, ki jih ne izvajam, sem rekel, da se s tem ne bom več ukvarjal (smeh).

Gaber: Morda je to, naj nam študent pove, kako bi se dalo izboljšati predavanja, napačen ključ. Sistemskih sprememb tako ni mogoče doseči. Še najbolj se mi zdi pomembno, da študenti tisto, kar pogrešamo, samoorganiziramo. Tukaj pride zelo prav tudi politični boj za univerzo. Boj proti šolninam nas je povezal z drugimi fakultetami.

Gaber: Kot član komisije za kakovost vam lahko povem, kaj se s temi anketami zgodi. Deloma se jih uporabi v postopku habilitacije, ko visokošolski učitelj napreduje po akademski lestvici. Na FF te ankete imajo težo, saj v kolikor študentsko mnenje o pedagoški usposobljenosti ni pozitivno, visokošolski učitelj ne napreduje v višji naziv. A v splošnem so nereprezentativne. Reši jih osem odstotkov študentov. Res smo pod vplivom ideologije, ko se kot fakulteta pretvarjamo, da je z njimi vse v redu. Univerza sicer poskuša pristopiti drugače in jih narediti obvezne, ampak tukaj so pravne prepreke, ker ne moreš nikogar prisiliti, da bi jih rešil. Če mnenja zbiraš pod prisilo, namreč niso metodološko ustrezna. Na sploh je, metodološko gledano, večina tistih mnenj za v koš. Večina jih sploh ni argumentirana. Vezniki saj, ker, zato manjkajo.

Šola, univerza in množična občila so ta čas ideološki aparati, v katerih je teža konservativnih ali celo hujših ideologij veliko večja kot v splošni zavesti.

Rastko: V anketah so se pojavljala vprašanja, ali profesor zamuja na predavanja; take neumnosti. Dobival sem razmeroma nizke ocene, mislim, da zaradi literature. Vsa literatura je bila na voljo skenirana. Očitno jim ni bila všeč. Anketa je bila metodološko zgrešena, ker so odgovarjali na nekaj, kar mislim, da ni bilo vprašanje, pa so ga vseeno tako razumeli. Idealna predavanja so, če predavate tisto, kar raziskujete. Tako lahko literatura vznikne med samim predavanjem. Ker, denimo, kot profesor opazite, da študenti in študentke ne poznajo nečesa, za kar ste si predstavljali, da bi morali slišati že v prejšnjem letniku. Pa niso – in je treba naložiti literaturo, ki je ni na potrjenem seznamu.

Ena od zahtev gibanja Mi smo univerza med zasedbo Filozofske fakultete 2011–2012 je bila ukinitev obvezne prisotnosti. Zakaj je to sredstvo zgrešeno?

Rastko: Ker če hočem na demonstracije proti Nato paktu namesto na predavanja, moram imeti to možnost. Lahko sem tudi pri ljubici, prej ali slej bom moral imeti otroke – tudi to je del študijskega procesa. Morda debatiramo v študentskem krožku o tisti literaturi (hehet), ki je ni na seznamu. Skratka – ne! Absolutno ne! Predavanja morajo biti takšna, kot jih je imel Lacan, kjer ste morali priti eno uro prej, da ste dobili prostor. V veliki predavalnici.

Gaber: Udeležba študentov z drugih fakultet je znak kakovosti. Moraš pa imeti tudi možnost oditi ven v znak protesta. Je pa danes bolj relevantno vprašanje, kako s študenti, ki se jim ne da študirati, vzpostaviti pogoje dela na nivoju? Fakulteta je postala nek socialni azil, zatočišče. Lahko bi določili, da predavanja niso obvezna, seminarji in vaje pa. Še pomembneje – na ocenjevanju ne bi smelo biti popuščanja. Če študenti od starejših kolegov izvejo, da je na izpitu treba res znati, se bodo verjetno odločili za obiskovanje predavanj, ker bo tako lažje. Tukaj pa spet pridemo do vprašanja, kako se profesorji vzpostavljajo v prostoru. Če profesorji ne upajo opravljati svoje osnovne funkcije, torej tega, da odločijo, kdo zna, kdo pa ne, se celoten model podre.

Univerza izganja teorijo in s tem postaja ideološka služabnica izkoriščevalskega sistema.

Rastko, v predlanskem intervjuju za Mladino ste poudarili, da »bi morala biti javna RTV branik pred iracionalizmom kapitalističnega sistema«, da naj bi bil javni servis protiutež komerciali. Če je kapitalizem sistem, v katerem kot družba smo – ne zahtevate od javnega servisa pravzaprav, naj bo alternativa obstoječemu družbenemu sistemu?

Rastko: Javna občila bi nas morala usposabljati, da si prizadevamo za izboljšanje družbe, v kateri živimo. Odpirati bi morala nove možnosti, te pa so po definiciji alternativa obstoječemu. Skrbeti bi morala za »javno pamet«, ki bi bila sposobna, da razpravlja o alternativah in potem te alternative tudi predstavljati. Odpirati bi morala obzorje onkraj meja vladajoče ideologije. Od javne televizije pričakujem, da ne bo tekmovala s komercialnimi, temveč bo postavljala standarde kakovosti in javnega interesa. Pojem »javni interes« je v tem trenutku edina politična opora, na katero se lahko novinarji in novinarke sklicujejo v spopadu z lastniki. Če vam v mediju naročijo, da pišite na določen način, ki je proti vašim prepričanjem, se lahko uprete – zgolj zato, ker mora medij služiti javnemu interesu. Vitalno in bistveno za tisto, kar se imenuje avtonomija novinarstva, je, da se brani koncept javnega interesa, s čimer se varuje tudi pred komercializacijo in manipulacijami. Javni interes ni nekaj, kar bi bilo dano, temveč vseskozi nastaja. Javna televizija, neodvisna od komerciale, bi morala postavljati standarde tega, kar ta pojem predstavlja. Pa jih ne, TV ideološko kopira ustanove gospostva – parlament, vlado, SAZU, univerzo, razne cerkve – kar pa ni dejanski intelektualni nivo tukajšnje družbe. Javni interes je, da se ljudstvo spopade z zgodovinskimi problemi, z izkoriščanjem, podrejanjem, javna RTV pa mu zdaj tega ne omogoča. Šola, univerza in množična občila so ta čas ideološki aparati, v katerih je teža konservativnih ali celo hujših ideologij veliko večja kot v splošni zavesti. Boj proti izkoriščanju in zatiranju je izrinjen iz javnosti, tako kot teorija, na katero se ta boj opira. Oboje, prizadevanje za spremembe in teorija, je postalo »alternativa«.

Oddaja Tarča nacionalne televizije, 13. oktober – razprava, v kateri so pravico do splava postavljali pod vprašaj. Vi opozarjate na pomanjkanje javne razprave v Sloveniji. Po omenjeni oddaji se je vodstvo RTV na kritike odzvalo z argumentom, da v Sloveniji ne bi smelo biti teme, o kateri javna razprava ne bi smela teči. Pojasnite, prosim, kakšen vpliv imajo težnje po tako imenovani uravnoteženosti na javno razpravo?

Rastko: Ta uravnoteženost seveda pomeni, da bodo besedo dobili bedaki oziroma ekstremisti. Ker problem ni splav – da ali ne, pravo vprašanje je, zakaj morajo ljudje delati splave? Zakaj mladina nima zaposlitve, zakaj nima stanovanj? Če hočete imeti otroke, družino, morate imeti stanovanje. To je bil že v moji mladosti velik problem, ki ga ne bi bil nikdar rešil brez podpore širše družine. Tovrstna solidarnost se je izpela že v prejšnji generaciji. To so pravi problemi! Ključ uravnoteženosti je napačen in znižuje nivo razprave. Ker se osredotoča na »za« in »proti« glede vprašanj, ki jih postavlja uradna politika, ne pa na vprašanja, ki so zgodovinsko odločilna. Udeležence v glavnem izberejo po parlamentarnem ključu – pozicija in opozicija, dodajo še koga, ki bo poskrbel za eksces, za »gledanost«, ki torej zagovarja skrajna stališča. Ne upoštevajo pa, da ima celotna uradna politika isti neoliberalni program, da so njena vprašanja že vnaprej filtrirana in da jih v zadnji instanci določa birokracija EU, ki ta čas zastopa nemški kapital, kdaj pa kdaj tudi francoskega ali v preteklosti britanskega. Namesto o »varčevanju« za množice bi morali govoriti o nesramnem bogatenju peščice itn. O vsem tem kakovostno razpravljajo zunaj establishmenta tudi pri nas, a te razprave ne pridejo v javnost. Občila ne poročajo niti o knjigah, ki analizirajo te zgodovinske probleme. Pa saj jih cenzurira tudi univerza. Univerza izganja teorijo in s tem postaja ideološka služabnica izkoriščevalskega sistema.

Večina žensk ne bi hotela delati splavov. Vprašati bi se morali, ali ni večina teh odločitev, ki se jih predstavlja kot individualne, družbeno izsiljenih.

Gaber: RTV bi morala morda nakazati pogoje izjavljanja in ponuditi neke strokovne argumente, da lahko človek vidi, zakaj so nekateri proti splavu. Kje je razlika med redom, ki ga predpisuje naša ustava ali človekove pravice, in religioznim pogledom? Konec koncev – ni tako, da se ljudje različnih prepričanj ne bomo nikoli strinjali, kdaj se začne človeško življenje? V splošnem je problem ravno v tem: ena stran verjame, da zarodek takoj ob spočetju dobi dušo in je posledično človeško bitje, druga stran verjame, da je v tem istem trenutku le skupek celic in še ni človeško bitje. Od javne televizije bi pričakoval, da gledalcem in gledalkam pojasni, da ne moremo sprejemati družbenih odločitev na podlagi pojma, o katerem ni in nikoli ne bo konsenza – o obstoju človeške duše. V vprašanjih, kjer konsenza ni in ga tudi ne more biti zaradi različnosti, celo diametralne nasprotnosti, prepričanj, je najbolj uporaben koncept človekovih pravic. Ta namreč s svojim najmanjšim skupnim imenovalcem omogoča, da zelo različne družbene skupine lahko sobivajo.

Če je v naši ustavi zapisano, da je Republika Slovenija laična država, v kateri je delovanje države in verskih skupnosti ločeno – zakaj potem vpletanje religiozne argumentacije na javno televizijo, še posebej pri političnih temah, ki imajo lahko bistvene družbene posledice?

Rastko: V praksi pri nas religija ni ločena od države. Obstajajo privilegiji, ki jih država daje cerkvam in cerkvene skupnosti so priznane kot družbeno koristne. Vendarle mislim, da religija in verski obredi na javno RTV ne spadajo oziroma le z antropološkim pristopom. Zakaj so katoliške maše skoraj vsako nedeljo na Arsu, protestantske pa denimo le enkrat letno, na dan reformacije, obredov islama pa ni? Pa je v Sloveniji več pripadnikov muslimanske kot protestantske vere.

Raziskava, ki so jo predvajali v omenjeni Tarči, pravi, da se za splave v Sloveniji najpogosteje odločajo ženske med 30. in 40. letom starosti. Voditeljica je podala izhodiščni komentar, češ da »so med 30. in 40. letom starosti ženske vendarle že po službah, ne več na cesti«. Je treba to ob današnjih negotovih delovnih pogojih posebej komentirati?

Rastko: Večina žensk ne bi hotela delati splavov. Vprašati bi se morali, ali ni večina teh odločitev, ki se jih predstavlja kot individualne, družbeno izsiljenih. Ker je resen problem, da ljudje splave delajo, pa ne zato, ker ne bi marali otrok, ampak zato, ker nimajo pogojev. Delodajalci bodo od vas zahtevali, da nimate otrok oziroma vam govorili, da še ni pravi čas zanje. Ker računajo, da če bodo otroci, bo porodniška, bolniške, ker bodo otroci v vrtcu nabrali vse mogoče bolezni … To je diskriminacija žensk in je svinjarija. Je način razmišljanja, ki ga je treba preprečiti, ker je represiven, dominanten in tako naprej. Ker ljudje niso na svetu zato, da delajo. Ampak delajo zato, da živijo.

Pojem »javni interes« je v tem trenutku edina politična opora, na katero se lahko novinarji in novinarke sklicujejo v spopadu z lastniki.

Be the first to comment on "Prizadevanje za spremembe je postalo »alternativa«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*