»Znanstveniki se slepimo, da smo objektivni«

Foto: Pexels

Realna virtualnost

Maja Slevec Peternel

V slovenskem medijskem prostoru je v zadnjih desetih letih vse bolj prisotna manipulacija znanosti z javnostjo; objava lažnih novic v medijih, prirejanje teorij, predpostavk, prihaja do t. i. realne virtualnosti, ugotavljajo profesorji, ki so na to temo na Institutu Jožefa Stefana konec marca v sklopu 25. Dnevov Jožefa Stefana razpravljali na okrogli mizi.

Svoja opažanja so delili prof. dr. Jadran Lenarčič, raziskovalec in direktor Instituta Jožefa Stefana, prof. dr. Jože Damijan, ekonomist in profesor na Ekonomski fakulteti, ter prof. mag. Borut Vogelnik, slikar in predavatelj na Akademiji za likovno umetnost.

Izraz realna virtualnost pomeni, da obstaja virtualni svet, v katerem mediji poročajo o realnih temah in dogodkih. Ta svet ni resničen, ima pa velik vpliv na realni svet. Po mnenju prof. Lenarčiča je znanost večkrat dogmatična dejavnost, katere bistvo je dvom. Znanstvenik ima lahko na tone dokazov, a bo še vedno dvomil v svoje raziskave. V politiki pa je ravno nasprotno. Politiki vztrajajo pri neki trditvi brez vsakršnega dokaza. Pomembno jim je, da ljudem predstavijo predvsem dejstva, za katera že vnaprej vedo, da bodo dobro sprejeta. Nasprotno pa v znanosti tudi kljub številnim dokazom ni nujno, da bodo rezultati neke raziskave v družbi sprejeti. In prav ta razlika znanost postavlja v podrejen položaj v postresnični družbi virtualnosti. Hkrati pa se tudi v znanstvenih krogih pojavljajo primeri, ko nekateri z izpostavljanjem medijem, poziranjem pred kamerami itd. želijo ugajati javnosti in tako na ta način izkoriščajo svojo pozicijo v družbi. »To me najbolj skrbi, ker naše poslanstvo je drugačno od tega, da se s pomočjo raznih trikov uveljavljamo v javnosti in svojih krogih,« meni prof. Lenarčič.

»Mnogi znanstveniki špekulirajo že na začetku raziskave in se poslužujejo različnih metod in manipulacij z namenom, da bi dokazali svojo začetno teorijo.«

»Znanost ni objektivna sama po sebi, mi kot znanstveniki se slepimo, da smo objektivni, vendar nismo,« trdi prof. Damijan. »Vsak od nas izhaja iz osebnih prepričanj in na podlagi tega oblikujemo hipoteze in predpostavke, ki se jih poskuša dokazati oz. ovreči,« nadaljuje in razlaga, da mnogi znanstveniki sami po sebi špekulirajo že na začetku raziskave in se poslužujejo različnih metod in manipulacij z namenom, da bi dokazali svojo začetno teorijo. Kot primer navaja priznanega ekonomista Roberta Lucasa, ki je pri svoji raziskavi uporabil podatke, za katere je vedel, da so napačni, vse to samo zato, da bi dokazal svojo teorijo. Na očitek pa je kasneje odgovoril, da se bodo s pravilnostjo podatkov in preverjanjem ukvarjali že drugi. Enako je s politiko. Vsakdo, ki pride na oblast z nekim svojim prepričanjem, teorijo, bo naredil vse, da bo z dokazi in ljudmi okrog sebe potrdil, kar sam ves čas zagovarja, menijo raziskovalci. Politiki bodo navadno prisluhnili le delu znanosti, ki jim koristi, preostalo bodo zanemarili, ugotavljajo profesorji.

Slepljenje je ves čas prisotno.

Znanstveniki naj se ne bi posluževali prirejanja metod, ki vodijo v potrditev njihove predpostavke. Vendar po besedah prof. Damijana problem tiči znotraj znanosti – v kolegialnih odnosih. Če ugledni profesor objavi svojo raziskavo oz. ugotovitve, za katere se kasneje izkaže, da jih ni mogoče replicirati, njegovi kolegi, stroka, tega ne morejo kritizirati, ker je bilo objavljeno v ugledni reviji in bi to vrglo senco dvoma na njihovo preteklo odločitev za objavo. »Znamo se ‘zlorabljati’, z namenom, da bodo drugi uporabili naše teorije. A dokler nimamo skrbnih dokazov o stvareh, ki jih raziskujemo, se jih ne bi smelo uporabljati v politične namene,« je povedal prof. Damijan in dodal, da del krivde pri tem nosijo tudi znanstveniki.

Spoznali bomo, da se na ‘fake’ virtualnosti ne da graditi realne prihodnosti.

Predsednik Instituta je prepričan, da v postfaktični družbi živimo že vse od vzpona digitalnih medijev. Pred nastankom socialnih omrežij so znanstveniki iskali pot do medija, sedaj ga imajo pa ves čas ob sebi. Raziskovalci menijo, da je v množici informacij, ki jih imaš in pošiljaš v medije, najtežje najti resnico. Resnica namreč nima nič večje teže kot laž. Umberto Eco je nekoč dejal, da je »lepota omejena in grdota neomejena, božanska«. Resnica je v tem primeru omejena, je fiksna, samo ena, laž pa je božanska, neomejena. Kako torej tekmovati proti božanskosti? »Znanstveniki smo razvili orodje – medije – v svojo škodo, vsaj kar zadeva pozicioniranje znanosti na raziskovalnem področju. Bojim se, da bodo na račun tistih, ki medijska orodja uporabljajo za lastno uveljavljanje, izgubljali tisti, ki v javnosti nekaj veljajo,« meni prof. Lenarčič. Ob tem še dodaja, da so znanstveniki že vnaprej poraženci proti drugim delom družbe, saj nekaj veljajo le, če se pojavljajo v medijih.

Danes si kot znanstvenik nekaj in nekdo samo, če se redno pojavljaš v medijih, saj te tako opazijo. Če hočemo državo prepričati, da bo več vlagala v naš razvoj, se moramo pojaviti v medijih.

Primerov, kjer virtualni svet prevlada nad realnim, je kar nekaj. Med njimi je Bitcoin, virtualna valuta. Marsikdo verjame, da ima vrednost, ljudje so pripravljeni realen denar investirati v »fake« stvari. Drugi primer je ustvarila skupina NSK (Neue Slowenische Kunst), katere član je tudi prof. Vogelnik. Ustvarili so spletno stran, fiktivno državo, potni list in bilo je kar nekaj povpraševanja po pridobitvi državljanstva te namišljene države. Nihče izmed naročnikov ni podvomil, da ta država morda ne obstaja zares. Ko so Nigerijcem, ki so se za nakup potnih listov zanimali, pokazali ponarejen bankovec za sto dolarjev, je za njih imel določeno vrednost na trgu. Razumevanje tega, kaj je za nekoga v določenem kontekstu ponaredek, je torej različno. »Živimo v prepričanju, da je naša generacija digitalna. Če imamo opravka s ponaredkom, je nekaj za nas zanič, če ni ponaredek, je dobro. V Nigeriji ta sistem ne deluje. Živijo v svetu, ki funkcionira analogno, zato tudi drugače dojemajo digitalno državo … Slepljenje je ves čas prisotno, tudi v umetnosti,« je povedal prof. Vogelnik.

»Kaj nas čaka v prihodnosti, je težko predvideti. Verjetno bomo spoznali, da se na ‘fake’ virtualnosti ne da graditi realne prihodnosti,« meni prof. Damijan. Kot ugotavljajo udeleženci okrogle mize, je zanimivo, da ljudje mnogo bolj verjamemo besedam staršev in prijateljev, kot pa besedam strokovnjaka. Nova nevarnost za znanost se pojavlja predvsem na socialnih omrežjih, kjer se »napajamo« z informacijami iz krogov naših virtualnih (Facebook) prijateljev, na njih tudi vplivamo, z njimi manipuliramo. In vse to vodi k prihodnosti, v kateri znanstvenikom in znanosti ne bomo več verjeli.

Be the first to comment on "»Znanstveniki se slepimo, da smo objektivni«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*