Nekaj lukenj študentskega organiziranja

Foto: Sanja Gornjec

Lepo je biti študentski funkcionar

Maruša Lubej, Martin Mittendorfer, Aljaž Božičko

Vsak študent ob vpisu postane tudi del Študentske organizacije Slovenije in študentske organizacije univerze, na katero se vpiše. S tem, ko pridno dela prek študentskega servisa, pridela tudi velik kup denarja, ki ga študentske organizacije porabljajo. Od tukaj dalje stvari postanejo kompleksnejše, za porabo študentskih milijonov sledi namreč izginejo, saj študentske organizacije delujejo avtonomno – neodvisno od države – pa tudi od študentov. Pogledali smo, zakaj ne vemo, kako natančno se porabljajo študentski milijoni, kaj so problemi in kje ovire, ki bi jih morali odpraviti že pred leti, ter kaj o tem pravijo nekateri na vodilnih položajih teh organizacij.

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU LJ) je organizacija, ki se, kot pravi njen predsednik Klemen Peran, bori za pravice in interese študentov ter jim zagotavlja financiranje projektov, ki si jih sami morda ne bi mogli privoščiti. Vanjo je ob vpisu na fakulteto avtomatično včlanjen vsak študent Univerze v Ljubljani. ŠOU spada pod okrilje Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), ki je večinsko financirana prav s strani študentov.

Razporejajo dobrih 10,7 milijona evrov

V blagajno ŠOS se je tako s strani koncesijskih dajatev, to je seštevek 3,8 % zneska, ki ga vsi slovenski delodajalci plačajo ob vsakršnem študentskem delu, mehanizmov Zakona za uravnoteženje javnih financ in dejavnosti na trgu steklo dobrih 10,7 milijona evrov. Krovna študentska organizacija v Sloveniji je denar razdelila med Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU LJ), ki je prejela 3,7 milijona evrov, študentske klube, ki so prejeli 3,43 milijona evrov, Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru (ŠOUM), ki je prejela 2,2 milijona evrov, Študentsko organizacijo Univerze na Primorskem (ŠOUP), ki je prejela slabih 700.000 evrov. Slabih 215 tisočakov je dobila Zveza Škis, več kot pol milijona evrov pa je ostalo na ŠOS.

Vsi ti podatki izhajajo iz proračunskega načrta matere ŠOS in njenih hčera, a to je tudi skoraj zadnja sled, ki za denarjem ostaja. ŠOS in njene članice namreč delujejo kot sila zaprta družina, saj – z izjemo matere ŠOS, ki ima objavljena finančna poročila do leta 2015, po katerih poraba denarja ni jasno vidna – objavljajo le finančne načrte, ki so nekakšen pavšalni razrez sredstev, nikakor pa transparenten prikaz porabe denarja vseh slovenskih študentov.

Edinstven položaj

Razporeditev denarja vsako leto potrdi skupščina ŠOS, a doslej se še nikoli ni zgodilo, da finančni načrt, ki ga sestavljajo predsedniki organizacij, ne bi bil potrjen. Letos naj bi tako ŠOS po svojem finančnem načrtu ljubljanski študentski organizaciji namenila 3,7 milijona evrov, ta pa naj bi v svojem ločenem finančnem načrtu predvidela, da bo z istega naslova prejela 3,25 milijonov evrov – kljub ožjemu sodelovanju vodilnih akterjev obeh organizacij. ŠOU LJ je študentska organizacija, katere članica je tudi Fakulteta za družbene vede. Zaposluje okoli 300 rednih in približno 600 zunanjih sodelavcev. Kljub že večkratnim sencam, ki so padle na delovanje in poslovanje organizacije, prav tako kot na ŠOS, se oklepa tako imenovane avtonomnosti. Organizacija trdi, da zaradi v statut lani vpisanega statusa »sui generis«, po katerem je njen status unikaten, edinstven glede na druge organizacije, lahko izbira, ali bo pri neki stvari delovala kot oseba javnega prava, pri drugi pa kot oseba zasebnega prava. Kot take ŠOS in vse njene hčerinske organizacije nastopajo kljub dvema sodbama Vrhovnega sodišča in eni sodbi Upravnega sodišča, ki so odločile, da so ŠOS in vse njene organizacijske oblike osebe javnega prava. Gre torej za organizacije, ki trdijo, da so nekaj, za kar vrhovna sodna oblast v državi ugotavlja, da niso.

»Če bi bila ŠOU oseba javnega prava, bi lahko vlada takoj zaprla pipico, ko se v čem ne bi strinjali,« pravi predsednik ŠOU LJ.

Na vprašanje, zakaj so »sui generis« in ne oseba javnega prava, je s Peranove strani nemalokrat sledil poudarek na avtonomnosti, ki naj bi si jo, kot pravi, akterji znotraj študentskih organizacij uspešno omejevali sami.

Strukturo študentskih organizacij in njihovo avtonomnost primerja z avtonomnostjo državnih struktur, čeprav v slednje (paradoksalno) nima zaupanja, kljub temu, da je tudi sam bivši svetnik Socialnih demokratov (SD) v občini Maribor, ki je stranko zapustil šele na poziv študentov. »Če bi bila ŠOU oseba javnega prava, bi lahko vlada takoj zaprla pipico, ko se mi z njimi v čem ne bi strinjali,« pravi Peran ob zavedanju načina delovanja politike. »Za Radio Študent, na primer, bi bil to velik problem, saj deluje v povsem drugem sistemu upravljanja, po katerem ne bi mogel delovati in ustvarjati, če bi postali oseba javnega prava,« je dejal Peran, predsednik ŠOU LJ, ki ga kot bivšega člana SD skrbi, da bi državna politika na mesta v študentskih organizacijah postavljala svoje člane. Spomnimo, prav iz vrst študentskih organizacij prihajajo tudi nekateri poslanci in drugi politični funkcionarji.

Študentska organizacija, ki ne deluje v javnem interesu

»Mi ne delujemo v javnem interesu. Če bi delovali v javnem interesu, bi zagovarjali to, kar celotna država potrebuje, kar potrebujejo vsi v državi. Mi zagovarjamo študente,« pravi Peran v nepoznavanju pojma javnega interesa in nezavedanju dejstva, da so študenti velik del javnosti, katerih interes je tudi delovanje študentskih organizacij, za katere namenjajo sredstva, da pa delovanje študentskih organizacij ne zadeva le študentov, temveč celotno družbo. Peran zatrjuje, da je ŠOU LJ oseba zasebnega prava prav zato, ker ni oseba javnega, temveč študentskega interesa. Na tej tezi naj bi slonela tudi oznaka »sui generis«, torej pravna vloga, o kateri pa je razdeljena tudi pravna stroka. Ko smo Perana vprašali, ali še kakšna zunanja entiteta nadzira poslovanje in delovanje ŠOU LJ, je odgovoril: »Znotraj organizacije imamo tudi tožilstvo, ki ima pregled nad finančnim poslovanjem in lahko za vsako zadevo vloži postopek, ta pa gre na razsodišče naše organizacije.« Dodal je še, da je vse skupaj pod nadzorom ŠOS in omenil, da – pred njegovim mandatom – nekatere zadeve s strani nadzorne komisije ŠOS vendarle niso bile najbolje pripravljene.

Študentske organizacije si pravila tako pišejo same, po njih se same poljubno ravnajo, same se (ne)nadzirajo in (ne)sankcionirajo. Nadzora nad njimi nima noben zunanji organ. Pred leti je sicer revizijo opravilo Računsko sodišče, a njihovih sklepov organizacijam načeloma ni treba upoštevati, saj vztrajajo, da so oseba zasebnega prava.

Peran zatrjuje, da je ŠOU LJ oseba zasebnega prava prav zato, ker ni oseba javnega, temveč študentskega interesa.

Ko si pravila igre prilagaja igralec

Žan Bokan, predsednik Odbora za visoko šolstvo in izobraževanje na ŠOS, študent prodekan in nekdanja desna roka ministra ŠOU LJ za socialo in zdravstvo, podpira progresivno vlogo študentov, a (očitno) le dokler se ti študenti ne zanimajo za finančno poslovanje ŠOU LJ. Govori o stigmi njemu ljube organizacije, ki se je v zadnjih nekaj letih še povečala, in sicer, kot to sam imenuje, zaradi »javnega pranja umazanega perila«, ki je prišlo na dan ob zgodbah o »leglu korupcije v študentskem organiziranju«. »Nekaj let sem že pri tem, videl sem dobre plati, videl sem manj dobre plati in tudi slabše,« pravi o delu ŠOU LJ, a dodaja, da mediji pri poročanju o korupciji študentskih organizacij poročajo prenapihnjeno. Med drugim razlaga, da bi morala biti ŠOU LJ avtonomna ne le od države, temveč tudi od študentov. Torej trdnjava, ki poljubno razpolaga s tujim denarjem? ŠOU LJ se tako ni več sposobna oklicati za naslednico študentskih gibanj, saj je postala le del megakonstalacije, proti kateri so se študenti nekoč borili. Poslužuje se praks, ki so jim študenti (mnogi jim še danes) nasprotovali.

»Javno dostopne« in dvoumne (finančne) informacije javnega značaja

Pravni status organizacije je jabolko spora predvsem zaradi dostopa do informacij javnega značaja. V preteklosti je že prišlo do razkritja mnogih podatkov o podkupovanju, negospodarni porabi denarja; nakupi jaht, podkupovanje, donacije, podkupnine, vprašljive analize smotrnosti porabe denarja … so afere, ki študentskim organizacijam niso tuje. V javnost pa so v večini prišle prek žvižgačev.

Peran se strinja, da bi informacije javnega značaja morale biti javno dostopne, kar po njegovih trditvah tudi so. Pravi, da so tako študenti kot mediji od začetka njegovega mandata imeli dostop do prav vseh informacij javnega značaja. Javen pa je le finančni načrt, vseh drugih podatkov o tem, kako in komu je bila pogača razdeljena, ne dajejo. Ko smo se ponje kot študenti, ki bi morali imeti do teh podatkov dostop že po Statutu ŠOU LJ, je bilo največ, kar smo prejeli, dolg PR-ovski odgovor s podatki, za katere niti nismo prosili. Stran od oči javnosti sklepajo tudi vse pogodbe. Po besedah Žana Bokana podjetja ne želijo, da so podatki o tem, po kakšnih cenah opravljajo storitve za ŠOU LJ, javni, saj se bojijo, da bi to škodilo njihovim poslovnim uspehom. To v praksi pomeni, da jim storitev ni treba opravljati po tržni ceni, odprta je tudi možnost za poslovanje s prijatelji in znanci ipd. Ker jih kot osebo zasebnega prava opredeljuje odločba ministrstva za finance, študentskim organizacijam ni treba poslovati po Zakonu o javnem naročanju.

Statut opredeljuje tudi delo »revizorja«, ki »skrbi za nadzor nad namensko porabo sredstev, s katerimi razpolaga ŠOU«, a kaj, ko svojega nadzornika imenuje kar predsednik sam …

Igralec s kazensko odgovornostjo in (notranji) mehanizmi preverjanja

O tem, kdo nosi kazensko odgovornost za delovanje organizacije, predsednik ŠOU LJ zatrjuje, da prav vsa leži na ramenih direktorja Andreja Klasinca, saj naj nobena pogodba ne bi ušla njegovemu pregledu in podpisu. Pri preverjanju tega sodeluje vrsta drugih akterjev, vsi pa so del ene izmed študentskih organizacijskih enot.

Ob pogledu v Statut ŠOU LJ lahko ugotovimo, da ima direktor Klasinc res ogromne pristojnosti. Poleg tega, da vodi poslovanje in organizacijo zastopa pravno, direktor zagotavlja tudi javnost poslovanja. Predsedniku predlaga letni program dela ŠOU LJ in delitev presežkov prihodkov nad odhodki. Študentski zbor (ŠZ), ki je najvišje predstavniško telo študentov, pa se lahko s poročilom o finančnem poslovanju ŠOU LJ seznani zgolj na predlog direktorja in predsednika. Če ima direktor mnogo in še več pristojnosti, lahko, kot se to spodobi za vsako demokratično organizacijo, sklepamo, da ga nekdo nadzira.

In res, Statut opredeljuje tudi delo nadzornika oz. »revizorja«, ki »skrbi za nadzor nad namensko porabo sredstev, s katerimi razpolaga ŠOU«, a kaj, ko svojega nadzornika imenuje kar predsednik sam … Klasinc ga je tudi zares imenoval, a šele po treh letih svojega dela. Kljub temu pa Jure Novak, član študentske Iskre in bivši študentski poslanec, pravi, da revizorska hiša »krši statut, ker ne nadzira namembnosti porabe sredstev«.

Če pa direktor deluje v nasprotju z interesi študentov ali krši statut – kar je storil že s tem, ko si tri leta ni imenoval revizorja – ga lahko študenti odstavijo, a mora za razrešitev glasovati najmanj dve tretjini vseh poslancev ŠZ, torej nekakšnega študentskega parlamenta. Ker pa ima »Vlada študentske enotnosti« (skupine Modro za študente, Povezani in Zagon) v študentskem zboru večino – opozicijo sestavljajo štirje Iskrini poslanci – koaliciji pa odstavitev ni v interesu, se ne spremeni nič. Prav nasprotno: koalicija je direktorju februarja leta 2016 dala še več pooblastil, s katerimi ta po novem odloča o vseh pogodbah, vezanih na strokovne službe, o upravljanju z nepremičninami, odloča tudi o računovodskih in pravnih storitvah ipd., še študentski zbor ima pri tem besedo le na predlog direktorja. Take množice pooblastil, kot jih poseduje sedaj, direktor ni imel še nikoli.

Da tudi v slovenskem študentskem organiziranju lahko spremljamo razmere, o kakršnih sicer navadno poročajo iz Turčije in drugod, pa priča tudi dejstvo, da so iz Statuta ŠOU LJ črtali poved, po kateri bi pri dostopu do informacij (npr. ob novinarskih vprašanjih) uporabljali Zakon o dostopu do informacij javnega značaja.

Iz Statuta ŠOU LJ so črtali poved, po kateri pri dostopu do informacij (npr. ob novinarskih vprašanjih) velja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja.

Zakaj potrebujemo Zakon o skupnosti študentov?

Kot odziv na vse manj transparentno delovanje in mnoge afere so pri študentski Iskri pripravili nov Zakon o skupnosti študentov (ZSkuS), ki ga je v parlamentarno proceduro vložila Združena levica. Zakon je predvideval, da so ŠOS in podrejene organizacije pravne osebe javnega prava, kar bi omogočilo pridobivanje vseh informacij javnega značaja. A na prvi obravnavi je zakon v obliki, kot ga je pripravila Iskra, padel, saj ni bil v javni razpravi in ni bil usklajen s ŠOS – kar je približno tako, kot da bi z Ivanom Zidarjem želeli uskladiti protikorupcijsko zakonodajo. Kasneje je bila ustanovljena delovna skupina, ki je Iskrin predlog uskladila s ŠOS, Ministrstvom za izobraževanje in drugimi akterji. Usklajeni zakon je sedaj v postopku obravnave, javna pravna subjektiviteta ŠOS pa ni več njegov predmet, torej ŠOU LJ ostaja pravna oseba »sui generis«.

Spodleteli so tudi pozivi k nadzoru nad financiranjem volilnih kampanj, pri katerem zaenkrat študentske skupine niso nikakor omejene. Kot je za Radio Študent dejal nekdanji predsednik ŠOS Klemen Balanč, znašajo med 5 in 10 tisoč evrov na skupino. So se pa v usklajeni verziji ZSkuS-a ohranile določbe, ki bodo ŠOS in njene organizacijske oblike podvrgle določilom Zakona o javnem naročanju (ZJN) in smiselni uporabi določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, poleg tega pa tudi nadzoru Računskega sodišča, kar naj bi preprečilo zlorabo avtonomije za sumljive posle študentskih funkcionarjev. Z letošnjim študijskim letom naj bi ŠOU LJ začela z institucionalnimi spremembami in reorganizacijo.

Pri njej bi bilo smiselno upoštevati, da je že skrajni čas, da študenti in širša javnost spoznamo mehanizme, po katerih se denar razporeja, namen porabe vrtoglavih zneskov in poteze teh, ki se počutijo napadeni ob vsakršnem pozivu k transparentnemu delovanju … Ni tudi to eden od razlogov, zaradi katerih bi prav tebe to moralo zanimati?

ŠOU LJ se ni sposobna oklicati za naslednico študentskih gibanj, saj je postala le del megakonstalacije, proti kateri so se študenti nekoč borili.

Be the first to comment on "Nekaj lukenj študentskega organiziranja"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*