Kako znanost narediti privlačno in hkrati resnično, poenostavljeno, a ne preveč?

Foto: Anže Simončič

Znanstveno novinarstvo in njegovi akterji

Tadeja Kreč

»Znanstveniki so odkrili novo …«, »Odkritje, ki bo spremenilo svet …«, »Znanstveno je dokazano, da …« »Veliko odkritje svetovno priznanega …«, »Znanstveniki so prišli do prelomnega odkritja …« Znanost do nas prihaja na zelo različne načine. Najprej, ob novih odkritjih, prek medijev. Veliko je ovir, skozi katere mora neka znanstvena vsebina, da pride do ljudi. Najprej mora medij imeti novinarja, ki ga znanost zanima, ta mora imeti čas in priti do zgodbe, vedeti mora, da je znanstveno novinarstvo drugačno od katerega drugega. Slovenci niti ne poznamo instituta znanstvenega novinarja, zaradi majhnosti medijskega trga pa noben večji slovenski medij nima znanstvene redakcije. Imamo pa nekaj novinarjev, ki se ukvarjajo z znanostjo in redke znanstvenike, ki se preizkušajo v novinarstvu. Vsekakor pa je za razvoj tovrstnega novinarstva možnosti še veliko.

»To področje je bistveno manj pokrito, kot bi lahko bilo,« pravi Renata Dacinger, ki z majhno ekipo na Televiziji Slovenija ustvarja tedensko oddajo Ugriznimo v znanost. »Znanost ima ogromno zanimivih zgodb, nas je pa premalo,« pravi urednica in voditeljica oddaje. Prav zaradi svoje specifičnosti in nujnosti predpriprave pa je znanstveno novinarstvo odlična tržna niša za čas, ko bi vas marsikdo rad prepričal, da je novinar lahko vsakdo. Za poročanje o znanosti ni dovolj obisk tiskovne konference, intervju ali posnetek nekega dogodka. »Potrebno je ogromno priprave. Bistveno bolj se moraš poglobiti v temo, ker s splošnimi vprašanji nikamor ne prideš, ampak ostaneš na površju, ki sploh ni zanimivo in še ni zgodba,« pravi Dacingerjeva, ki pri zgodbah vedno išče globino, zaplet, točko, kjer tudi znanstveniki pri svojem delu naletijo na ovire. Oddaje Ugriznimo v znanost se ne ukvarjajo s problematiziranjem znanosti, saj njena urednica verjame, da je dovolj drugih, pozitivnih tem, ki bi jim rada dala besedo. »Imamo veliko fakultet in inštitutov, ki imajo ogromno zanimivih zgodb, ki ne pridejo do ljudi, ker je znanstvenih novinarjev premalo,« pravi Dacingerjeva, ki je ena redkih znanstvenih novinark na Televiziji Slovenija.

Tudi na komercialnih televizijah so znanstveni novinarji redka vrsta. Janez Usenik tovrstne zgodbe, ki na POP TV sodijo pod kratke »human interest« vsebine, na tej komercialni televiziji dela za informativni program. Ker gre za prispevke v dolžini okrog minute in pol, je njihov namen predvsem vzbuditi zanimanje v ljudeh in jih obvestiti o nekem novem odkritju. Usenik se glede tematik vedno dogovarja z urednikom, poleg znanosti pa pokriva še druge splošne zanimivosti, denimo kulturo. Kot opaža, je znanost na nek način zapostavljena, saj ne pride na spored informativne oddaje, če se zgodi karkoli, kar se ljudi bolj dotakne; na primer tragedija, športni ali politični dogodek, ki imajo prednost pred znanostjo. »Bolj ko se dogodki ljudi dotaknejo, bolje je,« pravi Usenik. Znanost večinoma ni senzacionalistična, ljudi pa kljub temu v veliki meri zanima, opaža Maja Ratej, znanstvena novinarka na Valu 202, ki ob tem poudarja pomen javne radiotelevizije, ki bi po njeni oceni morala dati več prostora znanstvenim zgodbam: »Od komercialnega medija se ne pričakuje, da se bo ukvarjal s takšnimi temami, ker so dolgotrajne za pripravo in terjajo več novinarskega časa. Najverjetneje ni profitabilno, če se novinar s temo, ki ni senzacionalistična in populistična, ukvarja ves teden. S stališča javnega medija pa so takšne vsebine pomembne. Morali bi jih pokrivati, ker jih verjetno noben drug medij ne bo v tolikšni meri kakovostno pokril.«

V znanosti je zgodb več kot dovolj. »Na dnevni bazi se ogromno dogaja. Če bi hoteli, bi iz tega lahko vsak dan naredili nekaj minut zelo kakovostnega in relevantnega programa,« pravi Maja Ratej, ki ugotavlja, da se znanstvenim temam zelo malo sledi, ker nobena slovenska televizijska, radijska ali časopisna hiša nima novinarja, ki bi dnevno sledil samo znanosti. Kot opaža, uredniki po tem niso prepoznali potrebe, zato znanost dajejo v formate manjših rubrik oz. zanimivosti. Tako ta ni predstavljena kot nekaj, kar ima novičarsko vrednost, ampak je prej strnjena v neko zanimivost, ki zaključi, popestri oddajo.

Znanost ni predstavljena kot nekaj, kar ima novičarsko vrednost, ampak je prej strnjena v neko zanimivost, ki zaključi, popestri oddajo.

»Biti znanstveni novinar je tako včasih kar malo frustrirajoče,« pravi Renata Dacinger, medtem ko razlaga, da znanost obsega široka področja naravoslovja in družboslovja, tako v teoriji kot tudi praktično. Novinarji se kljub pripravi ne morejo specializirati za najrazličnejša področja, o katerih poročajo, zato se kljub vnaprejšnji pripravi lahko srečajo s problemom, da o nečem ne vedo dovolj. »Velikokrat se zgodi, da jaz ne razumem stvari, ker grem enkrat delat fiziko, enkrat kemijo, enkrat biologijo itd.,« pravi Janez Usenik, ki ugotavlja, da ima nepoznavanje lahko svoje prednosti, saj se novinar tako postavi v vlogo gledalca in znanstvenika sprašuje, kot bi ga spraševal gledalec. Včasih mora znanstvenik prispevek tudi vsebinsko pregledati. Sodelovanje med znanstveniki in novinarji pa se odraža tudi v reviji National Geographic, ki bralce seznanja z odkritji in dosežki na najrazličnejših področjih znanosti in tako prav tako dela na popularizaciji znanosti. Da bi bili članki dostopni najširšemu krogu bralcev, so napisani v poljudnem jeziku. Pravilo National Geographica pa je, kot pravi njegova urednica dr. Marija Javornik, da besedil ne pišejo znanstveniki, temveč novinarji, znanstveniki nastopajo le kot sogovorniki. Slovenska revija ogromno prispevkov prevede iz tujih različic, pripravljajo pa tudi prispevke o slovenski znanosti. Vsakega izmed njih pa mora nato potrditi tudi ameriško uredništvo, ki bdi nad delom lokalnih uredništev in nastalimi revijami.

»Včasih je velik kompromis, kako znanost narediti privlačno in hkrati resnično, kako poenostaviti toliko, da ljudje razumejo, ne pa bolj. Kje je meja, je težko določiti,« pojasni Usenik, ki razlaga, da se zato novinarji poslužujejo različnih metod razlaganja, ki ljudem pomagajo, da snov bolje razumejo. Zgodovino Zemlje od njenega nastanka, 4,6 milijarde let nazaj, pa do danes bi tako lahko ponazorili s 24 urami, pri čemer bi se razvoj človečnjakov začel šele ob 22. uri, moderni človek pa bi se začel razvijati šele sedem sekund pred polnočjo. Pri poenostavitvah pa mora biti dovolj natančno pojasnjeno, da gre za poenostavitve, saj ljudje stvari sicer lahko razumejo narobe. Usenik kot primer navede ponazoritev gibanja elektronov okrog jedra atoma, ki ga pogosto primerjamo z gibanjem planetov v osončju, čeprav gre v resnici za precej drugačno, bolj zapleteno gibanje.

Ljudje si zelo želijo zanesljivih informacij o vplivu znanstvenih spoznanj na vsakdanje življenje, a so hkrati prepričani, da mediji dosežke znanosti velikokrat predstavljajo preveč senzacionalistično.

Aprila je Odbor za znanost in tehnologijo v britanskem parlamentu objavil poročilo z naslovom Komunikacija znanosti in sodelovanje (Science communication and engagement), v katerem ugotavljajo, da si ljudje zelo želijo zanesljivih informacij o vplivu znanstvenih spoznanj na vsakdanje življenje, a so hkrati prepričani, da mediji dosežke znanosti velikokrat predstavljajo preveč senzacionalistično. Zaupanje v poročanje o dosežkih znanosti ni najboljše, ker se ljudem zdi, da se od njih pričakuje, da bodo slepo zaupali vsemu, kar jim predstavijo kot »znanstveno potrjeno«, ugotavlja poročilo.

Poročanje o znanosti ne prenese »pro et contra« poročanja. »Pri znanosti absolutno ne gre postavljati na tehtnico vedenja; nekoga, ki je neko raziskavo delal zadnjih deset ali več let, jo vsakič znova plemenitil, dobil kup zavrnitev, da je prišel do sklepa … in potem tej dolgotrajno prečiščeni vednosti zoperstaviti mnenje, ki je zraslo na induktivnem stališču nekoga, ki morda pozna en primer, kjer je bilo drugače,« poudarja Maja Ratej, ki pravi, da je poročanje o znanosti drugačno. »Kot novinar lahko dvomiš, ampak moraš podvomit na način, ki bo ustrezno preizpraševal odkritje; najti je treba nekoga, ki je relevanten in legitimen komentator tematike, ne le mnenjski voditelj. Problem je, če zeliščarke komentirajo nekaj, kar je v povezavi s farmacijo. Tak pristop je zgrešen in neodgovoren,« trdi Ratejeva, kritična do medijskega diskurza, ki teži k senzacionalizmu in zato sprejme tudi radikalno nasprotne pozicije, ki si nikakor ne bi smele stati nasproti.

Različni so mediji, zgodbe pa so iste

Televizija, radio, tisk in internet imajo pri pripovedovanju znanstvenih zgodb svoje posebnosti tudi kot mediji. Tisk lahko uporablja slike, grafe in številke, bralec pa lahko vsebino večkrat prebere. Na televiziji pa brez slike ni zgodbe. Pri naravoslovnih znanostih ni težko priti v laboratorij in posneti poizkusa, pri družboslovju ali teoriji je že težje, potrebne je več kreativnosti. »Znanstvene institucije v tujini so že ugotovile, da tukaj je manko in da znanost za to, da pride na televizijo, potrebuje sliko. Obstajajo že zelo dobre animacije. Npr. NASA že zelo veliko dela na tem, da v obvestilu za javnost pripravijo na primer 5-minutno animacijo, na kateri tudi s sliko nekaj razložijo,« pravi Usenik. Če ima televizija lahko težave, ker mora znanost pokriti s sliko, ima radio problem prav zato, ker slike nima. Zato da bi si ljudje lahko predstavljali, pokazati pa jim ne morejo ničesar, za vizualizacijo uporabljajo zgodbe. Izogibajo se številk, ne uporabljajo grafov, s pomočjo zvoka morajo poslušalcu »narisati« podobe. Dodatne možnosti ponuja radijsko-spletni format – podkast. Dr. Matjaž Gregorič je arahnolog in evolucijski biolog, ki za hobi skupaj s kolegi iz bioloških vod na Metini listi ustvarja podkast Metamorfoza. Za svoje delo ni plačan, ampak gre bolj za promocijo znanosti na področju, ki ga sicer ne pokriva nihče. Verjame, da tako ljudem posreduje informacije o biologiji, ki jim lahko verjamejo. Kot strokovnjak tematiko, o kateri govori, razume bolje kot katerikoli novinar.

Dr. Gregorič ugotavlja, da sodoben politični sistem ljudi sili v miselnost, da mora vse imeti neko ceno in promovira uporabne znanosti, temeljne pa zapostavlja. »Ko začneš na znanost dajati etikete s ceno, potem si že zabredel. Z znanostjo se ukvarjamo, ker želimo izvedeti, kako deluje svet okoli nas. In to znanje, ki ga ustvarjamo zaradi naše vedoželjnosti, je potem podlaga za razvoj aplikativne znanosti. A na to se danes zelo pozablja, promovira pa se to, kar neposredno na prvi pogled prinaša denar,« pravi dr. Gregorič, ki favoriziranje aplikativne znanosti primerja s popularno glasbo, ki je manj kakovostna, a se prodaja bolje kot kakšna druga glasba.

Dr. Gregorič se je ustvarjanja podkastov priučil sam, ker ga je to veselilo, še vedno pa se veseli snemanja, ki je hkrati način sprostitve in druženja s prijatelji. »Ko so za mizo biologi s pivom v rokah, so teme vedno zanimive. To je torej samo malo bolj strukturirano druženje z mojimi prijatelji, iz česar potem nastane oddaja. Je pa to skozi čas postalo ljubezen in poslanstvo, tudi skozi odzive gledalcev, ki pravijo, da so biologijo spoznali v neki novi luči,« pravi dr. Gregorič. Pravi, da se večina raziskovalcev v medijih iz različnih razlogov ne želi izpostavljati v slabi luč. Pred leti je na kontakt z mediji tudi sam gledal kot na nebodigatreba: »Nihče se noče osmešiti pred kolegi. Hitro lahko na videz izpadeš smešen, se ti kaj zareče, te čudno izrežejo ali celo postavijo iz konteksta. Tudi to se mi je že zgodilo.«

Foto: Anže Simončič

Kot ugotavljajo novinarji, so znanstveniki vse boljši sogovorniki, ki so vedno bolj pripravljeni in usposobljeni tudi laični javnosti razumljivo predstavljati, kar počnejo. »Do sedaj je vedno veljalo, da znanstveniki z javnostjo ne komunicirajo, v zadnjih petih letih pa se je to močno spremenilo. Vedo, da se morajo s tem ukvarjati, znanstvene institucije dobivajo PR-ovce, vsako leto je kakšen nov. Vidi se, da je to postalo del opravil, ki jim ne smejo reči ne,« opaža Maja Ratej, ki dejstvo, da znanstveniki več delajo na odnosih z javnostmi, pozdravlja, saj, kot pravi, sama ne more slediti nekaj tisoč ljudem, ki se v Sloveniji ukvarjajo z znanostjo, ob tem pa pokrivati še drugih tem. Janez Usenik pa sistematično pojavljanje v javnosti povezuje z načinom financiranja: »Soočajo se z vedno večjim pritiskom, da mora javnost vedeti, kaj počnejo, ker potem lažje dobijo sredstva. Veliko predavajo poljudno in pogosto znajo zelo zapleteno znanost razložiti enostavno, kar pa je za medij zelo pomembno.«

In prav denar je eden izmed razlogov, da je znanost prisiljena v pojavljanje v medijih. Poročanje potrebuje, ker se v veliki meri financira iz javnih sredstev. Po eni strani ima tako dolžnost javnosti predstaviti, kaj počne s sredstvi, ki so ji namenjena, po drugi strani pa s tem, ko znanstveniki svoje uspehe predstavijo javnosti, tudi povedo, zakaj je treba znanost financirati. »V demokraciji politika in razdelitev sredstev delujeta močno na osnovi všečnosti. Tisto, kar ljudje dojemajo kot všečno in pomembno, se bo tudi financiralo,« pravi Usenik.

Morda znanstvene institucije verjamejo, da bi se s pomočjo medijev njihov položaj lahko izboljšal. Zadnja leta so se namreč sredstva, namenjena znanosti, drastično zmanjšala. »Znanost temelji na večletnem razvoju. Če zmanjšamo sredstva letos, naslednje leto in leto kasneje, bo to zelo upočasnilo znanost za celotno desetletje. Slovenski problem je, da so znanstveniki v primerjavi s tujino veliko slabše plačani, zlasti na višjih položajih, mladim raziskovalcem pa težko obljubiš redno zaposlitev,« težave, s katerimi se soočajo znanstveniki, opisuje Maja Ratej, ki jo poslušalci radia poznajo predvsem po enem najbolj poslušanih (znanstvenih) podkastov, Frekvenci X. V volilnih kampanjah o razvoju znanosti ni veliko govora, o tem se ne govori in ne sprašuje. Kljub temu pa novinarji verjamejo, da je pomembno, da se javnost zaveda, da se na tem področju dogajajo veliki premiki in dosežki. Hkrati pa se ljudi prek tovrstnih vsebin izobražuje. Javnost mora biti o odkritjih obveščena tudi zato, da jih lahko sprejme, opažajo novinarji. »Ko znanost pozabi komunicirati z javnostjo, ljudje na novosti in spremembe, ki so lahko dobre, reagirajo s strahom,« ugotavlja Janez Usenik, ki ga skrbi, da ljudje prej verjamejo teorijam zarote kot pa znanosti. »Imam občutek, da prihajamo v čas znanstvene skepse, ki se po internetu širi kot kuga,« pravi Usenik, ki se ustavi pri spletnih razpravah o cepljenju in gensko spremenjeni hrani. A skepsa je s filozofskega vidika težnja po več dokazih in ne težnja po tem, da zanikaš vse, zato to ni pravi skepticizem, pravi Maja Ratej, ki verjame, da kljub temu do znanosti ne smemo pristopati naivno: »Iz sveta znanosti poznamo veliko zgodb, iz katerih vemo, da so znanstveniki podkupljivi. Cigarete so dolgo časa veljale za nenevarne, ker je farmacevtska industrija sponzorirala raziskave, ki so to podpirale in pod katere so se podpisovali znanstveniki. In prav zato je pomembna prava znanstvena skepsa, ne pa zavračanje zaradi zavračanja.«

Znanost namreč napreduje tudi zaradi skepse. Utrip znanosti je hiter. Kar je bilo pred sedmimi leti še v povojih in v obliki prototipov, so danes stvari, ki so same po sebi umevne, opaža urednica oddaje Ugriznimo v znanost, ki letos praznuje sedem let obstoja. Če so bili samovozeči avtomobili tedaj še skoraj znanstvena fantastika, so danes že realnost. Čeprav znanost napreduje, pa »njeno« novinarstvo nazaduje. Časopisi ukinjajo njej posvečene rubrike. »Ne moremo govoriti o zanemarjanju, ker bi to pomenilo, da je znanost v medijih nekoč morala biti zelo vzdrževana – pa temu nikoli ni bilo tako,« pravi Maja Ratej. Svoj del pri pomenu znanstvenega novinarstva bi lahko naredila tudi fakulteta, ki izobražuje bodoče novinarje, pravijo novinarji, ki menijo, da bi se morali študenti novinarstva učiti tudi priprave scenarija daljših, torej vsaj 20 ali 30 minut dolgih, televizijskih in radijskih form, ne pa ostajati le na stopnji kratkih prispevkov informativnega programa.

Pri znanosti ne gre postavljati na tehtnico vedenja; nekoga, ki je neko raziskavo delal zadnjih deset ali več let, jo vsakič znova plemenitil, dobil kup zavrnitev, da je prišel do sklepa … in potem tej dolgotrajno prečiščeni vednosti zoperstaviti mnenje, ki je zraslo na induktivnem stališču nekoga, ki morda pozna en primer, kjer je bilo drugače.

 

Be the first to comment on "Kako znanost narediti privlačno in hkrati resnično, poenostavljeno, a ne preveč?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*