»Morali bi gledati širše in biti ambicioznejši«

Foto: Osebni arhiv Nataše Briški

Z Natašo Briški o novinarstvu, Trumpu in odpravi na Severni pol

Matej Simič

Želi si, da ljudje ne bi imeli ozkih pogledov na svet, da bi nanj gledali s širino in zavedanjem, da je okolje, v katerem smo, samo en mehurček ter da obstajajo še drugi – in prav zato je pomembno raziskovati.

Včeraj na drugi celini, danes v Ljubljani. Nataša Briški, novinarka po duši in srcu, televizijka z bogato dopisniško kariero iz Washingtona, strokovnjakinja za ameriško politiko, avtorica knjige Prek koruznih polj v Iowi do Bele hiše, soustanoviteljica in urednica spletne platforme Metina lista, športnica, ženska, ki se aprila prihodnje leto odpravlja na Severni pol. Zase pravi, da je precej radovedna.

Zakaj novinarstvo? Vam je FDV dala potrebna znanja za delo v medijih?

Novinarstvo je bilo zame naravna izbira. Želela sem potovati, zanimalo me je dinamično delo. Težko se vidim v pisarni od 8.00 do 16.00. Ko sem se v 90. letih tega lotevala, je bila FDV edina izbira. Če bi se danes za to odločila, bi zagotovo poskušala iskati izzive v tujini že v času študija. Sem pa sicer med tistimi, ki novinarstvo vidijo bolj kot obrt, nekaj, kar bi jaz imela kot neke vrste podiplomski študij. Večje prednosti vidim v tem, da se novinar specializira za določeno področje oz. da bi bil celoten študij v kontekstu specializacije.

Začeli ste na radiu, sledilo je vodenje športnih novic in Športne scene, pa dopisništvo iz Amerike, zdaj je v ospredju Metina lista.

Začela sem v času študija. V Kočevju se je ustanavljal lokalni Radio Univox, kar je bila priložnost, da to, kar študiram, preizkusim tudi v praksi. Novinarstvo se mi zdi študij, za katerega je nujno, da poskušaš že zgodaj iskati izkušnje na različnih medijih.

V tretjem letniku študija se je začela pojavljati zgodba o PRO Plusu in ustanovitvi Pop TV. Takrat so nabrali ekipo najperspektivnejših študentov novinarstva in tako sem padla na Pop TV. Začela sem kot mlajša dežurna. Bila sem v prvi ekipi petih izbranih mlajših novinarjev za vodenje kratkih novic. Nato so me vprašali, ali bi se bolj orientirala na notranjo politiko ali šport. In kot velika športna navdušenka sem rekla: »Zakaj bi se nečesa na novo učila, zakaj ne bi šla v šport, kjer že ‘vse vem in vse poznam’.« Dobila sem priložnost, da vodim Športno sceno, kar sem delala naslednjih 6 let.

Ko sem se deloma naveličala dela na Pop TV in sem si želela poskusiti še kaj drugega, sem zaradi Ameriških študij, ki sem jih vpisala na drugi stopnji, želela v času ameriških volitev v ZDA, da bi ob blizu videla, kako delujejo v praksi. Konec leta 2003 sem odpotovala v veri, da po volitvah pridem nazaj.

Ostali ste še nadaljnjih pet let in pol.

To je bilo enkratno obdobje. Ravno v tistem času se je začel vzpon družbenih omrežij in epicenter tega dogajanja so bile ZDA. V času, ko sem živela v Ameriki, sem videla, da so tradicionalnim medijem, predvsem tisku, v stari obliki šteti dnevi. Še vedno je televizija glavna in časopisi ostajajo, ampak dogajanje se seli na splet, na druge platforme. Družbena omrežja pa so zelo pomembna pri obveščanju in konzumiranju vsebin. To me je začelo zanimati, ker je bilo na novih platformah mogoče slišati tudi druge glasove, pojavili so se novi obrazi.

Je to bil razlog, da ste pustili televizijsko novinarstvo?

Televizijo sem dala na stranski tir, ker med nami ni bilo sinergij, pa tudi zaradi tega, ker nisem imela ideje, kaj bi tam še lahko delala. V tistem trenutku in se mi je zdelo, da moram pot iskati v drugi smeri. Kar seveda ne pomeni, da se ne bom nikoli vrnila na televizijo.

Bi se še enkrat podali v dopisništvo?

Takoj, še prej kot takoj. Odločitev za delo v tujini je bila ena najboljših. To vsakomur priporočam. In to ne tujine tipa Zagreb, Gradec in podobno. Ampak take tujine, kjer si daleč stran, kjer nimaš tete, mame in očeta za vogalom, ampak si neke vrste »on your own«. Amerika mi je dala res ogromno! Pomaga ti razširiti obzorja, da lažje vidiš, kje na zemljevidu smo Slovenci.

Službe v novinarstvu so na trhlih nogah in samo zato, da ohrani službo, je marsikdo pripravljen narediti in napisati marsikaj. To je nedvomno problem.

Kje je po vašem mnenju slovensko oz. svetovno novinarstvo?

Slovensko novinarstvo ni nič slabše ali boljše kot katero koli drugo novinarstvo. Znamo delati enako dobro, znamo iskati enako dobre tehnične rešitve. Edini manko, ki ga v Sloveniji imamo, je, da nas je dva milijona in nimamo toliko denarja, kot ga imajo Američani. Ne moremo črpati iz takih bazenov, kot lahko črpajo tisti, ki delajo v angleško govorečem svetu. Imamo omejitve, ampak te niso vsebinske, intelektualne ali podobne. Sodeč po tem so naši mediji popolnoma enakovredni ostalim svetovnim medijem. Edina razlika, ki jo vidim, je ambicioznost medijskih latnikov. Pa tudi zavedanje, zakaj mediji na svetu so. Zagotovo je problem to, da medijski lastniki v medijih ne vidijo tega, kar naj bi mediji v teoriji bili.

Ne sodim v skupino tistih, ki medije jemljejo kot podjetje, ki nekaj »štanca« in želi, da čim več ljudi to kupi, čeprav ne gre za najboljšo storitev. Sem na strani ideje, da mediji v naši družbi igrajo zelo pomembno družbeno vlogo in ni vseeno, kaj se piše, kaj prodaja in kaj govori.

Kaj je največja težava slovenskega novinarstva?

Velika težava, ki jo opažajo tudi moji kolegi, je, da med novinarji primanjkuje solidarnosti. Pogoji za novinarski ceh so slabši tudi zavoljo tega, ker je povezanost manjša in ker ni skupnega boja za boljši status.

Sem na strani ideje, da mediji v naši družbi igrajo zelo pomembno družbeno vlogo in ni vseeno, kaj se piše, kaj prodaja in kaj govori.

Primanjkuje med novinarji samokritičnosti?

Absolutno. Včasih je problem to, da si mislijo, da so glavni in imajo edini prav, drugič je problem to, da se premalo izobražujejo in se preveč pustijo voditi interesom drugih.

Slednje je delno posledica tega, da so službe v novinarstvu na trhlih nogah. Zato, da ohrani službo, je marsikdo pripravljen narediti in napisati marsikaj. Problematično je tudi, da se vsakomur, ki kaj napiše, že reče novinar. Osebno zelo pazim, koga poimenujem novinar. To ni nekdo, ki čez vikend piše blog. Novinar je tisti, ki se z novinarstvom preživlja.

Menite, da slovenski novinarji premalokrat pogledamo izven svojih meja? Bi morali dopisniško mrežo bolj razvijati?

Pomagalo bi, če se ne bi ukvarjali le z našim močvirjem, morali bi gledati širše in biti bolj ambiciozni. Zdi se, da smo precej vase zagledani. Kljub temu, da nas je malo, da nismo finančno, vojaško ali kako drugače bogata država, imamo intelektualni potencial in znanje. Lahko bi igrali pomembnejšo vlogo.

Kako vidite novinarstvo prihodnosti?

Zdi se mi, da smo v enem najbolj vznemirljivih in najboljših obdobij, ni pa nujno, da vsi razumemo, kaj to prinaša. Treba se je zavedati, da nekaterih stvari, ki so veljale deset ali dvajset let nazaj, ni več; treba se je navaditi nečesa novega. Naše delo ni samo nekaj napisati, moramo še fotografirati, posneti video, znati montirati, uporabljati družbena omrežja, promovirati svoje delo, navezovati kontakte s tistimi, ki jim »prodajamo« zgodbe …

Prevladuje miselnost, da »za ceno štirih dobite pet« in »čimprej, da bomo prvi«, ne pa kakovostni.

To, da novinar ni več samo novinar, temveč tudi vse, kar ste našteli, vpliva tudi na kakovost.

Meni se zdi, da je danes treba znati nekatere stvari, ki jih prej ni bilo treba, ker teh orodij nismo imeli na voljo. Gotovo na kakovost našega dela vpliva to, da so proračuni medijskih hiš vse manjši – tudi zato mora vse manj ljudi delati vse več. Posledično so pod pritiskom, to pa vpliva na kakovost. Včasih smo imeli ena poročila na dan, kasneje jih je bilo pa pet in si moral za pet poročil nekaj narediti. Ob 11.00 si bil strokovnjak za konflikt Beograd ‒ Priština, ob 15.00 si moral pokrivati iztirjenje vlaka. Samo zato, ker prevladuje miselnost, da »za ceno štirih dobite pet« in »čim prej, da bomo prvi«, ne pa kakovostni. Bolj vpliva na kakovost krčenje proračunov in zgrešena politika tega, koliko naj se v medijih dela, kar se kaže v tem, da določenim medijem pada branost. Treba bo razmisliti, kako dobiti sredstva ‒ denar za plačevanje našega dela. Ko gresta dva na kavo, vesta, da kava stane evro do dva, ne glede na to, ali jo pijeta eno uro ali pet minut, pa ne trzneta z očesom. Če pa govorimo o novinarskem delu, se nam zdi, da mora biti vse zastonj in prosto na voljo …

Se tega medijski lastniki v Sloveniji zavedajo?

Mislim, da premalo. Če želiš imeti resen medij, je to resno delo in so tukaj resni vložki.

Kako pa gledate na študente novinarstva? Smo (ali so) tisti, ki iz študijskega procesa na koncu izstopijo, dovolj usposobljeni za delo v medijih?

Ne vem, kako je danes. Če jaz ne bi delala med študijem, potem definitivno ne bi bila dovolj usposobljena ‒ v smislu, da bi lahko rekla: »31. marca sem končala s študijem, 1. aprila pa lahko grem delat.« V novinarstvu je potrebna predvsem praksa, praksa in praksa. Že med študijem si moraš nabrati dovolj ur intervjujev, posnetkov in pisanja, da se lahko malo bolj izostriš.

Kaj se dogaja z mladimi, neuveljavljenimi novinarji? So možnosti za grajenje kariere?

Ne verjamem v svetlo prihodnost mladih novinarjev. Malo zaradi tega, ker je na sceni poplava medijev in novinarjev ‒ vsi se oklicujejo za medije. In drugič, ker je delo zelo slabo cenjeno. Pri tem nismo Slovenci nič posebnega v primerjavi s svetom. Vsepovsod iščejo rešitve.

Kakšne bi lahko bile rešitve?

Nismo jih še našli. Ampak ne vem, če bo lahko toliko medijev preživelo. Pri nas lahko skoraj vsaka stran dobi status medija. Se spomniš, da bi bil medij, pošlješ tiste dokumente in imaš status medija. Potem kandidiraš ne razpisih in iz omejene pogače vsak dobi par 100 ali pa 1000 evrov, namesto da bi eden dobil 10 ali pa 100 »jurjev«, da naredi nekaj resnega. Z nekaj evri je težko kaj dobrega narediti. Mislim, da bo potrebno redefinirati naš posel. Kadre bi bilo treba preusmeriti iz vsakodnevnega poročanja v poglobljeno novinarstvo, v resna raziskovalna dela. To, kar mi delamo, bo treba prilagoditi temu, kar ljudje potrebujejo. Ljudem moramo biti v pomoč z znanji, ki jih imamo, iskanjem informacij, pogovori, radovednostjo itd.

Kaj so največji dosežki v vaši novinarski karieri?

Ah, upam, da še pridejo!

Foto: Osebni arhiv Nataše Briški

Intervju z Bushem?

Eden od intervjujev … Seveda je intervju z Bushem oz. ameriškim predsednikom nekaj, kar mislim, da ‒ ena na ena ‒ ni uspelo še nobenemu slovenskemu novinarju. Sigurno gre za intervju, ki ga najtežje dobiš. Če pogledam, kako težko je bilo in kakšen prestiž je konec koncev to, potem je to absolutno eden od dosežkov. Čeprav se vseh intervjujev poskušam enako lotevati – ne glede na to, ali gre za nekoga čisto X ali gre za predsednika. Je pa noro zanimiva izkušnja.

Metino listo, katere soustanoviteljica in urednica ste, razumem kot upor sistemu. Pa ne državnemu, ampak medijskemu.

Gotovo nismo klasičen medij, tudi ne delujemo kot klasičen medij. Želimo si razvijati skupnostni medij, navezovati kontakte z različnimi sogovorniki, ki objavljajo svoje misli, ideje, zgodbe o projektih. Nimamo novinarskega tima. Ne delujemo kot klasičen medij, ki bi na dogodke pošiljal ljudi in bi ti poročali. Mislim, da jih je več kot dovolj pri nas in lahko to delajo bolje kot mi.

Kako delujete brez vsaj približno stalnega kadra?

Metina lista se je razvila kot posledica tega, da je skupina, ki stoji za njo, prepričana, da je aktivno državljanstvo pomembno, če želimo videti spremembe. Se pravi, začeti moramo pri sebi. Če nam v medijih kaj ni prav, poskusimo delati tako, kot bi si želeli, da bi delali tudi ostali. V našem primeru to pomeni delati selekcijo, izpostavljati ljudi, ideje, projekte, ki predstavljajo rešitve za izzive, s katerimi se srečujemo v 21. stoletju. Z nami bi radi profesionalno sodelovali tudi cehovski kolegi. Vendar zaenkrat še nimamo dovolj sredstev, da bi lahko to uresničili. Si pa tega želimo.

Mimo ameriških volitev ne moreva. Vodilni v Sloveniji so govorili o možnosti drugačnih odnosov med državama, ker je prva dama Slovenka. So to realna pričakovanja?

Glede na videno doslej, absolutno ne. Za Melanio je od leta 1996/97, ko je odšla v ZDA, Slovenija izbrisana, če sodim po tem, kako smo dopisniki v preteklost poskušali dobiti intervjuje z njo, ženo milijarderja. Nikomur ni uspelo. Tudi zdaj, ko je ustoličena v Beli hiši, vsi, ki v Sloveniji kaj štejejo, poskušajo vzpostaviti kontakt z njo, pa še nikomur ni uspelo. Če sodim po tem, kar je bilo do sedaj, ne bo iz tega nič.

Kakšen vpliv ima Trump na ameriške oz. svetovne medije?

Ogromen. On postavlja standarde, ki jim zmedeni mediji, ki do sedaj niso imeli opravka s takšnim … ne vedo, kako za roge prijeti tega bika. Ker je predsednik najmočnejše države na svetu, ga moraš jemati resno. Vendar mediji ne vedo, kaj storiti z njegovimi lažmi. Tako je vsakič, ko odpre usta ‒ prične lagati, manipulirati, žaliti. Ima ogromen vpliv, zaradi česar je zelo nevaren.

Izbrani ste bili v 12-člansko ekipo žensk, ki se aprila prihodnje leto v okviru evropsko-arabske ekspedicije na Severni pol odpravljajo na najsevernejšo točko sveta. Zakaj ste se prijavili? Kaj žene človeka, da se prostovoljno poda v tako ekstremne temperature in telesne napore?

Felicity Aston, vrhunska svetovna raziskovalka, je v razpisu za ekspedicijo zapisala »kdorkoli«. Ni iskala vrhunskih športnikov ali nekoga, ki je že bil v takih vremenskih razmerah. In sem si mislila, če ona išče ljudi na tak način, se sigurno da nekaj narediti. To je bil en razlog. Drugi je bil, da tam še nisem bila. To je območje, kamor nimaš rednih letalskih povezav. Gre za logistično in finančno zahteven projekt, ki se ga ne lotiš kar tako. In tretjič, ker sem novinarka in je tukaj čista radovednost, ki te vedno žene. Fizična zahtevnost je nekaj, kar mene sedaj daleč najmanj skrbi.

Foto: Osebni arhiv Nataše Briški

Kako gredo skupaj takšni ekstremni pogoji in poročanje? Kako je to tehnično, fizično izvedljivo?

Ja, to bodo kar izzivi! Zaradi mraza se baterije zelo hitro praznijo. Že recimo, ko smo bile na treningu na Islandiji, pa ni bilo blazno mrzlo, recimo –16 °C, telefoni niso delali, baterije so se izpraznile v pol ure. Kljub temu se da s pomočjo današnje tehnologije in satelitskih telefonov tvitati in snemati podkaste. Upamo, da bo z nami tudi filmska ekipa, ki bo o ekspediciji pripravila dokumentarec.

Prvi trening ste opravili na ledeniku na Islandiji, drugega v puščavi v Omanu. Zakaj v puščavi, saj greste na Severni pol? Kaj je treba »natrenirati« pred takšnim podvigom?

Celotna odprava je že od začetka evropsko-arabska. Prvi trening smo opravili na Islandiji. En postanek v okviru priprav je bil predviden v eni od arabskih držav. Izbrali smo Oman. Temperaturno to ni primerljivo, smo pa bili v okolju, kjer so ekstremne vremenske razmere. Kljub temu smo lahko vadile npr. časovni menedžment. Pomembno je, da se držiš ure. Tukaj smo 15 minut hodile in 2 minuti počivale. Pomembno je, da v dveh minutah narediš vse, kar moraš. Da to niso tri minute, ampak sta dve. To meni predstavlja večji izziv, ker sem bolj počasna.

Kaj je pravzaprav namen ekspedicije?

Ponovno gre za kontekst zagovorništva žensk, saj se je na ta območja podalo zelo malo žensk. Princip »če si moški, lahko, če si ženska pa ne«, ne velja. Gre tudi za poglabljanje dialoga med različnimi kulturami, nacijami. Ker je bilo lansko leto zelo viharno, kar zadeva begunsko krizo, se mi je to zdela priložnost, da bom lahko tudi o teh stvareh govorila malo več. Premalo se poslušamo in kričimo drug čez drugega. Če nekdo prihaja iz drugačne države in moli k drugemu bogu, še ne pomeni, da je sovražnik števila ena. Se pravi, cilj je, spodbujati ljudi, da sledijo svojim sanjam, da pomagamo razbliniti te stereotipe, poskušamo še koga navdušiti k raziskovanju.

Smo v enem najbolj vznemirljivih in najboljših obdobij, ni pa nujno, da vsi razumemo, kaj to prinaša. Treba se je zavedati, da nekaterih stvari, ki so veljale deset ali dvajset let nazaj, ni več; treba se je navaditi nečesa novega.

Be the first to comment on "»Morali bi gledati širše in biti ambicioznejši«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*