Človeštvo potrebuje družbene, ne le tehnoloških sprememb

Foto: Sanja Gornjec

O avtomatskih blagajnah in kam vodi avtomatizacija človeškega dela

Nina Korošec

Našim dedkom in babicam, torej generaciji, rojeni tam do petdesetih let prejšnjega stoletja, se ni niti sanjalo, da morajo biti »zadovoljne stranke« ali kaj pomeni užitek in preganjanje dolg- časa ob nakupovanju. Če so že šli do trgovine, so imeli s sabo spisek najnujnejših stvari: sol, sladkor, moka, kvas, polenta. V trgovini, v kateri je bilo praktično vse zloženo za prodajalkinim pultom, so prodajalki pokazali omenjeni spisek ali pa ji našteli, kaj vse potrebujejo, pa jim je ta prodajalka vse zaželeno nabrala s polic. Naše mame so spisku morda dodale še kavo, puding, bonbone ali žvečilni gumi. Nobenih impulzivnih nakupov, saj so za ljudi kupovali zato zadolženi trgovci, plačani, da opravljajo ta del dela za druge.

Samopostrežne trgovine imajo po svetu skoraj devetdesetletno zgodovino, v tedanji Jugoslaviji so se prve pojavile ob prehodu v šestdeseta, a so bile še desetletja redke v primerjavi s trgovinami, kjer so ti želeno postregli prodajalci. Leta 2000 so samopostrežne trgovine v zahodni družbi že veljale tako rekoč za samoumevne, a zdelo se je, da smo svetlobna leta oddaljeni od samopostrežnih blagajn. V Sloveniji jih je prvi vpeljal Mercator – leta 2007, do danes smo se že dodobra navadili, da so, a še vedno nekateri občutimo upravičen ali neupravičen strah pred njimi – češ, ali ne nadomeščajo ti avtomati delovnih mest, ki so jih prej zasedali ljudje in bili za to seveda plačani? Nekateri skeptiki oziroma kritiki avtomatskih blagajn preprosto nočejo uporabljati.

»Kaj bom jaz kode iskala … naj prodajalci to naredijo, saj so zato tam«, je prepričana dr. Renata Marčič, asistentka za socialno psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čuti, da bi s tem, ko bi uporabljala avtomatske blagajne, nekomu jemala službo: »Podpiram napredek v smislu, da nam določenih stvari ni treba početi. Ne vem, če je ravno idealna služba osem ur sedeti za blagajno – ampak služba pa je. Če je večina blagajn avtomatskih, se zdi to bolj v korist lastnika trgovine.«

Ob uvedbi avtomatskih blagajn naj ne bi bil nihče odpuščen, a zagotovila, da po zaposlenemu, ki se upokoji, pride na novo zaposleni človek, ni.

V Ljubljani so Mercatorjeve in Sparove trgovine brez avtomatskih blagajn že redke. Tuš zavrača njihovo morebitno uvedbo s pojasnilom, da imajo za kupce, ki se jim mudi, tako imenovane hitre blagajne. Prav tako Hofer in Lidl odločitev, da se za avtomatske blagajne ne odločijo, utemeljujeta z odgovori strank, ki menda pravijo, da je pretočnost na navadnih blagajnah relativno hitra. Nekdanji direktor Mercatorja Žiga Debeljak je ob uvedbi avtomatskih blagajn dejal, da se zaradi njih ne bo izpraznilo nobeno delovno mesto. Nihče naj torej ne bi bil odpuščen, a zagotovila, da po zaposlenemu, ki se upokoji, pride na njegovo mesto na novo zaposleni človek, ni. Iz Mercatorjevega Sektorja za korporativno komuniciranje na zastavljeno dilemo odgovarjajo dvoumno: »Zaradi samopostrežnih blagajn ni bilo ukinjanja delovnih mest, saj se število klasičnih blagajn zato ni zmanjšalo, ampak se je skupno število blagajn povečalo.« Število blagajn torej, kaj pa število blagajničarjev in blagajničark? Družba Poslovni sistem Mercator je leta 2007 v Sloveniji zaposlovala 12.607 ljudi, leta 2011 12.034 ljudi, leta 2014 pa se je število zaposlenih spustilo na 11.101. Omenjeni Sektor na vprašanje o morebitni povezavi med uvedbo avtomatskih blagajn in nižanjem števila zaposlenih, odgovarja, da gre za dva med sabo nepovezana parametra: »Število zaposlenih in uvedba tik tak blagajn nimata povezave. Na število zaposlenih v PS Mercator so vplivali predvsem dejavniki, povezani s spremembami v strukturi dejavnosti in s spremembo poslovne strategije v letu 2012. Število zaposlenih se je zmanjševalo predvsem v režijskih in podpornih službah in ne v maloprodaji.« Ločenih podatkov o spremembi števila zaposlenih v režijskih in podpornih službah ter spremembi števila zaposlenih v maloprodaji mi ni uspelo pridobiti – ti podatki v Mercatorjevih javnih objavah letnih poročil menda niso ločeni.

Nekoč samoumevnemu kramljanju z blagajničarko se danes rade volje izognemo

Zavijem v eno izmed večjih Mercatorjevih trgovin na Fužinah, tam je poleg šestih avtomatskih tudi pet navadnih blagajn – med drugo in tretjo uro popoldan, ko ljudje prihajajo iz služb in šol, je odprta samo ena. Skupno torej enajst blagajn, ki zahtevajo plačilo le dveh ljudi – asistenta pri avtomatskih blagajnah in blagajničarke. A kupci so se, tako je videti, navadili na avtomatske blagajne, saj tudi upokojenci čakajo v vrsti pred avtomatskimi. Starejša gospa samo zamahne z roko ob vprašanju, če jih zna uporabljati: »Znam. Vseeno mi je, na katero blagajno grem – kjer sem prej na vrsti.« Tudi od ljudi, starejših in mlajših, ki se v uri mojega obiska zvrstijo na navadni blagajni, dobim na zbodljaj, da jim avtomatske blagajne očitno niso blizu, odgovore, kot so: »Na navadni blagajni čakam, ker teh tortilj avtomatska po navadi ne potegne. Drugače bi šel na avtomatsko.« Še ena starejša gospa: »Ravno popust imam danes, drugače bi šla na avtomatsko.« Trgovka in asistent opažata, da mlajša generacija več uporablja avtomatske blagajne, a da hkrati tudi starejši, tudi upokojenci, v vedno večji meri zahajajo plačevat tja. Povesta, da asistent ni posebno delovno mesto, gre za zaposlenega na delovnem mestu »prodajalec«, ki opravlja tudi druga dela, zato se plača blagajničarke in asistenta na avtomatskih blagajnah ne razlikuje na podlagi porazdelitve nalog.

Sprašujem gimnazijko ob zaključevanju nakupa na avtomatski blagajni, če ne pogreša človeškega stika: »Ne, tu je enostavnejše, ker je hitro. Itak imam vedno teh stvari preveč.« Moški srednjih let, ki prebira čipse, mi na vprašanje o pomanjkanju osebnega stika odgovori podobno: »Tu ga niti ne iščem, rajši drugje kot pa tu.« Ženska zgodnjih srednjih let pa ga pogreša: »Avtomatske blagajne so tako zelo neosebne. Za na brzino je pa fino.« Starejša gospa: »Imam dovolj tudi stikov z drugimi.«

Pa ni bil ta stik še pred desetimi leti tako rekoč samoumeven? Socialna psihologinja Renata Marčič pojasnjuje: »Da, ker ni bilo drugih možnosti. Ljudje sicer iščejo ta stik, a ni nujno, da je neposreden, recimo pri mladih je dovolj tudi, če je prek telefonov in računalnikov. Bolj enostavno je komunicirati samo s prijatelji kot z neznanci, če nimaš interesa za to. Tudi starejši si verjetno želijo tega stika s svojci, ne kar s komerkoli.«

Kaj pa obvladanje socialnih kompetenc, pozdravljanje, vljudnostni izrazi današnjih mladih denimo? Dr. Renata Marčič odgovarja, da se moramo znati obnašati tudi do ljudi, ki jih ne poznamo: »Sicer je človekova težnja, da počne stvari, v katerih se počuti udobno, in če moraš komunicirati z nekom, ki ga ne poznaš, je že malce neudobno.« Pred nekaj desetletji ni bilo druge možnosti, si se navadil in ni bil problem, zdaj pa po njenih besedah lahko je, ker se zavedamo, da imamo izbiro: »Enostavno se nekoč znajdeš v situaciji, ko boš nekoga potreboval – fizično osebo, in je slabše, če nisi navajen, če ob tem neposrednem, osebnem stiku doživljaš stres.«

Avtomat ne more razumeti naše stiske ob tem, ko nam požre kovanec

Hkrati pa ljudje ob uporabi avtomatov govoričijo, kot da jih bo »mašina« razumela. Pogovarjajo se s z njo, kot bi se pogovarjali iz oči v oči s človekom. Kaj storiti, če avtomat iz vam povsem neznanega razloga noče sprejeti vašega kovanca? Ali ko vztrajno zavrača vašo kreditno kartico? »Zakaj nočeš? Daj no. Ah, ne nagajaj mi,« je včasih slišati skoraj obupane človeške nagovore avtomatom. Lahko avtomat v nas res sproži takšno frustracijo, da mu podzavestno začnemo naglas prigovarjati? Klasična definicija frustracije pravi, da si frustriran, če si imel v mislih določen cilj in ti tega cilja ni uspelo doseči. Dr. Renata Marčič dodaja, da ni krivda na avtomatih samih po sebi: »Ne gre za drugo osebo, na primer za žival ali otroka, ampak za posameznike – ki imajo očitno težave s sabo, se ne počutijo dovolj gotove, samozavestne …«

Kaj bomo z navadnimi delavci in ljudmi brez višje ali strokovne izobrazbe v čedalje bolj avtomatizirani družbi?

Prof. dr. Matjaž Gams, vodja Odseka za inteligentne sisteme na Institutu Jožef Stefan, pove, da so računalniki oziroma avtomati izjemno ubogi v razumevanju: »Zavest, semantika in zaznavanje so lastnosti, ki jih ljudje imamo, računalniki pa nič ali pa zelo malo. Tudi mene včasih prime, da bi vrgel mobitel v steno – zato, ker je neumen.« Pa lahko za računalnike in avtomate v prihodnosti pričakujemo, da bodo imeli to sposobnost razumevanja? Dr. Gams odgovarja: »Sploh ni dilema, da drugačen stroj tega ne bi mogel doseči. Jasno pa je, da bi moral biti ta stroj drugače zastavljen.« Dr. Gams je o tem, kakšen bi moral biti tovrsten stroj, že spisal knjigo. Morda bo avtomat že v bližnji prihodnosti razumel našo stisko.

Čedalje manj potrebe po človeškem delu

Za dr. Gamsa so samopostrežne blagajne le drobna tehnikalija, a vendarle pojav, ko elektronika prevzema delo ljudi: »Na eni strani imate namreč ljudi, ki delajo kot zmešani zaradi norm in produktivnosti, na drugi strani pa vedno več brezposelnih. Ni dela za ljudi. Razen če bi si delo razdelili, ampak tega pa neoliberalna miselnost ne dopušča.« V današnji zahodni družbi se mu zdita ključna dva vidika: eno so veliki problemi, povezani s človeštvom – neoliberalizem, preveč ljudi na svetu, izumiranje živalskih vrst itd., drugi, menda precej močnejši pojav, pa je razvoj umetne inteligence, razvoj informacijske družbe, ki se mu zdi izjemno pozitiven, ker bodo računalniki lahko vedno bolj pomagali ljudem. Po njegovem sta ta dva vidika vedno bolj neločljiva in klasični družboslovni pojavi postajajo vedno bolj odvisni od informacijskih dogajanj. Dr. Gams napoveduje, da bo človeštvo kmalu skočilo v novo civilizacijsko obdobje: »Sedaj smo v informacijski družbi, naslednja družba bo pa družba umetne inteligence; ali kakor se bo pač imenovala. Čedalje več ljudi meni, da se to že dogaja.«

Kaj pa morebitne negativne posledice? Vedno več ljudi bi moralo biti višje izobraženih, da bi lahko upravljali z računalniki. Če hočeš uspešno nadzorovati računalnik, moraš biti za to kvalificiran. Kaj bi z navadnimi delavci in ljudmi brez višje ali strokovne izobrazbe v takšni družbi? Dr. Gams odgovarja, da se tehnologi negativnih konsekvenc zavedajo: »To je vprašanje brezposelnosti in vizije vpliva informacijske družbe. Čedalje manj potrebe bo po človeškem delu.« Poudarja pa, da je kljub vsem problemom, v povprečju, ko integriramo pluse in minuse razvoja, danes življenje boljše in kakovostnejše, kar se kaže tudi z višanjem življenjske dobe ljudi – če bi živeli slabo, namreč ne bi mogli prav dolgo živeti. Skepticizem je torej na nek način utemeljen, a če potegnemo vzporednice z industrijsko revolucijo – tudi takrat so ludisti razbijali stroje v strahu pred izgubo služb, a so desetletja kasneje ljudje spoznali, da stroji niso njihovi pravi nasprotniki. Industrijska revolucija je bila prav tako prelomna doba, v kateri je prišlo do napredka v primerjavi s prejšnjim obdobjem.

Avtomatske blagajne kot priročen pojav v kulturi, ki tolerira kraje

Ena izmed negativnih komponent razvoja informacijske tehnologije je tudi večji elektronski nadzor nad ljudmi, na drugi strani pa omejen fizični, neposredni nadzor. Na avtomatskih blagajnah so kraje pogostejše kot na navadnih blagajnah. Asistent na avtomatskih blagajnah se namuzne, kako se ljudje na različne načine znajdejo: če jim avtomatska blagajna kode ne prebere, dajo včasih izdelek v vrečko kar brez skeniranja ali načrtno v eno vrečko zložijo dve vrsti sadja, poskenirajo seveda samo eno kodo … V Mercatorjevem Sektorju za korporativno komuniciranje porast kraj pripisujejo siceršnjim socialno-ekonomskim razmeram – po krizi leta 2009 naj bi število poskusov kraj naraslo. Socialna psihologinja dr. Renata Marčič pa porasta kraj ne bi pripisala ne pojavu avtomatskih blagajn in ne le ekonomsko-socialnim razmeram, temveč tudi socializaciji: »Če je posameznik v družini ali okolju dojel, da je krasti normalno … Če klišejsko uporabim politiko – določeni ljudje na javnih položajih kradejo in ustvarja se kultura, da če kradeš, se pač znajdeš. In zakaj se ne bi tudi ti.«

Porast kraj v Sloveniji v zadnjih letih je povezan s sistemom tudi po mnenju tehničnega strokovnjaka dr. Gamsa: »Saj ni nobenih sankcij, nikakršnega nadzora, naš sistem je takšen, da omogoča kraje koles, celo vzpodbuja jih. Če bi imeli večje kazni ali če bi policajem naložili, da ljudi, ki kradejo, polovijo, jih dali v medije, pa za en teden v zapor, bi se kraje hitro nehale.«

Pa lahko naša družba sledi razvoju informacijske tehnologije na način, ki ne bo vodil v vedno večjo družbeno neenakost? Kam se lahko preusmerijo delovna mesta blagajničarjev, ko bo nakup živil skoraj ali povsem avtomatiziran?

V Mercatorju odgovarjajo, da trgovke in trgovci postajajo vse bolj svetovalke in svetovalci, pomočniki pri nakupih tam, kjer jih kupci potrebujejo in si želijo postrežbe. Tudi dr. Renata Marčič meni, da pri nakupu določenih stvari nekoga potrebujemo: »Ob toliko različnih izdelkih in preveliki izbiri je vedno popularnejše usmerjanje – da lahko nekoga vprašamo; kaj svetuje, kateri izdelek bi priporočil. Človek si še vedno najbolj želi slišati izkušnjo nekoga, ki ni neposredno povezan s proizvajalcem izdelka.« V Müllerju si tovrstnih svetovalk in svetovalcev res ni težko zamisliti, saj jih ob kozmetiki in ličilih že danes vidimo na vsakem koraku, si jih je pa težje predstavljati v supermarketih ob osnovnih živilih, jogurtih, čipsih, pijačah, sadju in zelenjavi …

 

Be the first to comment on "Človeštvo potrebuje družbene, ne le tehnoloških sprememb"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*