Znanost + umetnost = …

Foto: Pexels

Kolumna

Uršula Vratuša Globočnik

Moskva, zapiski z bloga: Vedno in povsod ljudje. V tem velikem mestu nisi nikoli nikjer sam. Tudi sredi noči, na prvi jutranji vožnji metroja, v najzakotnejšem kafiču mesta … se bo vedno našel nekdo, ki se bo domislil hkrati početi isto kot ti. Jutranji metro je kot mečkanje v gneči, ki čaka na najljubšo rock skupino. Zatikanje z vrečkami in torbicami, vrata vagona stiskajo ljudi, ki jim ne uspe zlesti v nabito notranjost. Reke v restavracijah, na ulicah, v trgovinah. Vonjave, komolci, pohojeni čevlji.

Dež ne prežene uličnih glasbenikov in beračev. Za drobiž stojijo na železniških postajah, znotraj vagonov prodajajo nalepke, kulije, dokumente in najlonke, igrajo harmoniko. Zjutraj tečem mimo njih, nazaj grede postopam, se malo ustavim … Pa saj imamo veliko skupnega. Tudi mi, igralci, dan za dnem odpiramo notranjost, da bi očarali občinstvo za košček kruha. Samo da smo mi čisti, kot iz škatlice, polni šmink … ustvarjalci iluzije. In kar malo boli, ko se tako, na ulici, z nami pomeri realnost … brez šolanih glasov in svetlečih kostumov … z razglašeno kitaro, zamrzlimi prsti in škatlo za kovance … ko je vse, kar človek ima, nekaj pesmi iz otroštva in molitev, da zbere dovolj za večerjo. In vsa ljuba svoboda, ki so nam jo razrezali na skope koščke.

Vse se je začelo na sončen marčevski dan, ko sem se previdno sprehajala po fakultetah. Informativci. Pravico, da pišem semle noter, mi verjetno daje leto na FDV, vest, anketa in poročilo za takratne profesorje. Če me ne bi nekje od znotraj kljuvali prav znanost in umetnost, bi bila pravica morda večja. Tako pa od lanske jeseni v Moskvi študiram dramsko igro. Ko si razbijam glavo z enačbo iz naslova, se mi vse bolj zdi, da sta si seštevanca blizu kot dva obraza istega človeka, da je matematika samo z druge strani gledana glasba, ples samo na nežnejši način izražena kemija … In tako dalje. Pa se ljudje res ločimo na umetnike in znanstvenike? Včasih bi jih kar popredalčkala, narisala jasne sheme in se polastila reda na pomešani Zemlji. Delila bi na srčne in razumne. Prvi se čudijo, zakaj vedno znova zamujajo, se zaljubljajo in pljujejo po času kot na divji reki, ki jih zanaša sem ter tja. Razumnikom pa ni večje strasti kot najti vsemu svoj algoritem, posledici vzrok in težavi pravi sklep za naprej. Med sabo si prvi in drugi kar naprej stopajo na prste. Težko se je spremeniti. Kot da nekje nekdo razporeja … in deli usode ljudem. Strelja Amorjeve puščice, da se reveži brezglavo zaljubljajo v svoje poklice in sanje. Da pustijo vse in letijo v Ameriko, se za šest let zabubijo v medicinske knjige, lomijo kosti v baletnih copatih … V vsem tem je nekaj veličastnega. Ni zares žalostno izgubiti nekaj prostega časa, drugih priložnosti, za katere tako ali tako ne veš, če bi se nekoč ponudile … Žalostno je ne goreti. Ne biti zadet s puščico usode ali izvleči jo iz prsi, češ, ta ni prava.

Srčni se čudijo, zakaj vedno znova zamujajo, se zaljubljajo in pljujejo po času kot na divji reki, razumnikom pa ni večje strasti kot najti vsemu svoj algoritem, posledici vzrok in težavi pravi sklep za vnaprej.

Preden odhitim v vrvež uličnih glasbenikov, vam zaupam frazo, ki jo Rusi obožujejo: v osnovi sta vedno trud in delo! Dobljeno brez naprezanja je tudi brez vrednosti. Gore nisi osvojil, če te je na njej odložil helikopter. Tu se reši moja enačba. Obe veličini zahtevata človekov trud. Ni znanosti brez presežnosti – brez vprašanja, od kod vse to, zakaj in kam. In umetnosti ni brez vprašanja morale in pravice, brez nečesa božansko lepega, kar ti s svojo milino raztrga srce. Le s tem zmoreta tako umetnost kot znanost spreminjati svet na bolje, ga delati bogatejšega in bolj človeškega. Odstirati nove plasti v razumevanju življenja in sebe.

 

Be the first to comment on "Znanost + umetnost = …"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*