Vse zastonj! Vse zastonj!

Foto: Sigledal

Foto: Anže Simončič

Vse zastonj! Vse zastonj! (2017)

Eva Lipovšek

Borili s(m)o se do konca, in sicer v duhu, da bi podrli vladajoč sistem. Vzklikali, saj je vseeno, ali po italijansko ali po naše. Vsi smo razumeli, da gredo na »štrajk«. Njihovo geslo je bilo: »Obišči naše trgovine in ne plačaj ničesar!« Tako so tudi storili, da bi pokazali gospodarjem, da imajo tudi »mali« ljudje pravico, da si vzamejo, karkoli pač želijo. Šli so s pokončno glavo v nakupovalni center, si vzeli vse tisto, kar so skozi leta že mnogokrat preplačali. Prišli so, da bi jih ustavili – varuhi miru in narodne blaginje, a so jih nadvladali. Policisti so se skrili, razbežali, jim ubežali ali zbežali. Nekaj od tega pač.

Luigi in Giovanni se ne strinjata z dejanjem ljudi iz naselja. Pričakujeta, da njuni ženski nista sodelovali v tem, za njiju spornem, ponižujočem dejanju. Zdi se jima nevredno, da bi gospodarjem pokazali, kako slabo jim gre. Sta moška, od katerih se pričakuje, da bosta s trdim delom poskrbela za svojo družino, čeprav se zavedata, da tega nista sposobna. Država jima odvzema možnost, da bi na pošten način prišla do kruha. Borita se, vsakodnevno. Najprej obsojata vse kradljivce, nato pa sama postaneta prav taka kot vse naselje, drugega jima ne preostane. V sosesko nato pride poročnik, z namenom, da razišče, kdo je kradel. Izkaže se, da je le neuravnovešen obešalnik za ukaze gospodarjev. Kdo ve, koliko je v državi takih, ki se še upirajo kapitalizmu in velikim kradljivim živinam, ki jih je ta vzgojil.

Borili se bomo, čeprav na kolenih. Lahko pademo pod vašimi streli, a naša beseda se sliši in ne bo utišana.

Komedija v izvedbi četrtega letnika Umetniške gimnazije dramsko-gledališke smeri je gledalce v smehu pripeljala do močnega zaključka; sami smo odgovorni, da klečeplazimo. Ker »Slovenjceljni« smo bili taki skozi celo zgodovino in verjetno bomo taki tudi v prihodnje. Nimamo za kruh, ne moremo plačati položnic, pa se pred sosedi pretvarjamo, da je vse lepo in prav. Skrivamo se za grmičevjem pred našo hišo in se važimo, ko pred našo garažo stoji nov avto, ker je to edino, kar šteje. Pretvarjanje je naš nacionalni šport.

Ni jim prav živeti ne pod taktirko liberalizma ne pod konservativci. Ne bi živeli ne v kaosu ne v »niču«, niti v kapitalizmu niti v socializmu. Nič jim ni prav. Vsak od njih ima svoja prepričanja. Kdor pravi, da ga nima, laže. Radi bi le živeli preprosto življenje, plačali položnici za elektriko in plin ter ponudili prihodnost svojim otrokom. To si želi vsakdo izmed nas. Je preveč, kar si želimo?

Kršili so. Pravila. Družbena pravila, vrednote in tudi gledališke konvencije igre. Scenografija, govor, maska, luči in zvok so bili postavljeni po načelu »smo v gledališču, zato si lahko privoščimo drugačnost v tem preveč navadnem svetu«. Psovali so, se izražali prostaško, razbijali, kričali, besno zapikovali nož v zeljnate glave. Jezni so bili, ker nam sistem vsakodnevno narekuje, kako naj se vedemo, kaj naj delamo in česa ne smemo, kdaj nas bodo zaprli in kdaj izpustili na prostost. Določajo nam cene, po katerih kupujemo, popuste, pike, nalepke in – pač vse, kar spada zraven. Odločajo se namesto nas. Kje je meja?

Borili se bomo, čeprav na kolenih. Lahko nad nas pošljete policijo, a mi se ne damo. Lahko pademo pod vašimi streli, a naša beseda se sliši in ne bo utišana. Je nad vami, živi in to edinole šteje.

Be the first to comment on "Vse zastonj! Vse zastonj!"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*