Težave s pigmentom

Foto: The Polytechnic

Foto: Anže Simončič

Zbeži! (2017)

Anže Lebinger

Kdor je videl Kramerjevo Sojenje v Nürnbergu (1961), pozna Spencerja Tracyja. V svojem času je sodil med najboljše igralce, še bolj spoštljiv igralski opus pa bi verjetno zapustil, če ne bi imel težav z alkoholom. Toda kakšna je povezava med zvezdnikom starega Hollywooda in sodobnim horrorjem, sicer režiserskim prvencem Jordana Peeleja, avtorja komične akcije Keanu (2016)? Verjetno majhna, če ne bi preminuli z režiserjem Stanleyjem Kramerjem sodeloval tudi pri znamenitem celovečercu Ugani, kdo pride na večerjo?

Z oskarjem nagrajeni scenarij je star okroglih 40 let, a ko govorimo o problemu pigmentiranosti, še kako aktualen. Zakaj takšno leporečenje? Tako namreč težave, s katerimi se bosta morala iz dneva v dan spopadati njegova hči in njen temnopolti zaročenec, v svojem govoru povzame Tracy. Človek bi si mislil, da potem, ko je antropologinja Nina Jablonski rasno vprašanje zreducirala na prilagoditveni mehanizem, podobna situacija ne bo vredna ponovne interpretacije. A to bi bilo naivno. Jasno je, da človek veliko misli, a bistveno manj razmišlja. Težave s količino melanina predvidi tudi Chris (Daniel Kaluuya), ko svojo punco Rose (Allison Williams) vpraša, ali je svojim staršem omenila barvo njegove polti. Ta ga pomiri, rekoč – vse je okej – in res se izkaže, da so njeni starši eni tistih, ki bi še tretjič volili Obamo. Kot se za horror spodobi – vse je videti v najlepšem redu, a ravno to je razlog za preplah

Prepredenost z referencami nakaže že uvod, ki močno spominja na recimo Carpenterjevo Noč čarovnic (1978), ali pač kateri drug slasher. Namigov na filmske predhodnike je ničkoliko, nenazadnje je eden bolj očitnih že v naslovu. Nič posebnega, v kolikor ne bi bili posrečeno vtkani v družbenokritičen scenarij, ki z eno roko skrbi za srhljivo skrivnostnost, z drugo za komične razbremenitve, z desno brco pa razgalja novodobni rasizem. Saj veste, tisti pritajeni – volil bi Obamo, trikrat, vseeno pa je bolje, če obama ne pogleduje za mojo hčerko.

Družbenokritičen scenarij, ki z eno roko skrbi za srhljivo skrivnostnost, z drugo za komične razbremenitve, z desno brco pa razgalja novodobni rasizem.

Socialni komentar je osvežilen, saj se v enem trenutku skriva kot bombaž v naslanjaču, v drugem pa je razgaljen kot mišičasta telesa vzhajajočih zvezd ameriškega nogometa. Ob tem ne gre za enostransko bičanje predsodkarskih belcev, temveč za karikirano slikanje zgodovinsko vzpostavljenega družbenega konteksta, ki se mu z namenom kritike pristavlja ogledalo. Kritikom ni bilo jasno, kako je komiku uspelo posneti tako dober horror. Ta ni le razlito vedro krvi in seštevek krikov, temveč priložnost, da gledalca presenetiš z vsebino, ob kateri krikne malokrat, ječi pa še dolgo po ogledu.

Peelejev prvenec Zbeži!, posnet v vsega 28 dneh, bo zelo hitro obveljal kot moderna klasika. S številnimi zasuki film s svojo galejo nežno zdrsi mimo čeri bizarne osrednje niti in z domiselno posnetimi (zaključnimi) prizori razgali celovitost svojega sporočila. Krvi je ob sklepnem brodolomu nekaj več, a bolj kot kostem in mesu ni prizaneseno kolektivni vesti in neuslišanemu razumu.

 

Be the first to comment on "Težave s pigmentom"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*