Sužnji kvazipotreb, ujeti v začaranem krogu

Foto: Pexels

Foto: Anže Simončič

Kolumna

Maruša Lubej

Pri ekonomiji so me učili, da so osnova človekovega in družbenega delovanja potrebe, ki se vedno znova ponavljajo in jih je vedno znova treba zadovoljiti. Zato obstaja trg, ki se s ponudbo prilagaja povpraševanju, kupci pa z nakupom enega ali drugega blaga »glasujejo« za eno ali drugo blago, firme, podjetja, vrednote, plače delavcev, kapital in dobiček lastnika – torej za obstoj oziroma preživetje velikega segmenta ljudi.

Obstoj? Preživetje? Računalnik, na katerega ravnokar tipkam, je Applov MacBook. »Leta 2013 so bili delavci v podjetju Foxconn, ki te računalnike izdeluje, plačani le 1,24 dolarja na uro, medtem ko je bil Applov četrtletni prihodek 37,5 milijard dolarjev, četrtletni čisti dobiček pa 7,5 milijarde dolarjev.« Primer je bil precej odmeven, a je kmalu potihnil, mi pa še vedno veselo kupujemo iPhone, iPade, MacBooke … Lahko bi vzeli tudi Acer ali pa Microsoft, pogoji dela tam niso nič boljši. Ampak vse to sploh potrebujemo, kdo ustvarja vse te potrebe v naši družbi? Imamo eksistencialne potrebe po npr. hrani in pijači, ne pa po računalnikih. Zamislimo si za trenutek svet, v katerem nihče nima računalnika. Paf. Potreba po njem se je ravnokar razblinila in naenkrat ni več megalomanskih dobičkov Appla in izkoriščane garniture delavcev. A ni tudi računalnika …

Drug soroden primer je ideologija, praznoverje, ki vodi industrijo mode, kozmetike, fitnesa, proteinov, »zdrave prehrane«, glasbe, filma, pa tudi prehrambenih verig – ki ustvarja mnoge žrtve bolezni prenajedanja ali podhranjenosti, včasih tudi obojega, združenega npr. v bulimiji. Na njihov račun živi množica modernih sužnjev in peščica bogatih kapitalistov. To pa je zopet odslikava še enega primera generiranega sistema tržnih sil. Tretji primer je moje šolanje. Ko bom zaključila izobraževanje, ki zopet deluje po zakonih trga, bom končala na delovnem mestu, kjer bom za nekoga pridna delavka, porabljena za zadovoljevanje potreb, ustvarjenih s strani prav tega sistema, ki nas je zasužnjil. Trg potrebuje naravoslovce, da bodo lahko dobro sužnjili zgornjemu centilu najbogatejših in se čim manj spraševali o družbeni sferi, o tem, zakaj to, kar počnejo, pravzaprav sploh počnejo, zakaj imajo takšne potrebe in vrednote. Družboslovci … teh trg ne potrebuje, razen v obliki promocije in oglaševanja oz. podpore že obstoječega sistema. Preostali smo grožnja, anomalije, ki smo v tej kulturi »nepotrebni, neuki, neumni, manjvredni«, družboslovje pa v tem (zahodnem) svetu predstavlja »kvaziznanost«. Družboslovni vidiki so kljub temu pomembni. Že tako smo kot opice, o svojih vrednotah se le redko preizprašujemo, sužnjelastništvo smo preimenovali v delavstvo, propagando v promocijo …

Verjamem, da bolj kot kdaj prej, danes živimo v času, v katerem družboslovja – v pravem pomenu besede – resnično primanjkuje.

Še verjameš, da je potreba po napredku, po vitkem telesu, zdravem življenju in gori znanja tvoja lastna? Če bi le dojeli, da je večina potreb in naših vrednot zgolj produkt fikcije, vere, ustvarjene s strani tržne kulture in bi znanje uporabili za soočenje z družbenimi anomalijami? Kaj če bi se borili za večjo enakost, za svoje življenje, za odstranitev teh okov, si pogledali v oči, izven zastora, zapora, plantaže štirih sten in računalnika in še enkrat premislili, zakaj oziroma za koga živimo? Morda bi delovali v realno družbeno dobro, ne le za dobro elite. Verjamem, da bolj kot kdaj prej, danes živimo v času, v katerem družboslovja – v pravem pomenu besede – resnično primanjkuje.

Be the first to comment on "Sužnji kvazipotreb, ujeti v začaranem krogu"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*