Paradiž sovražnega govora v zmedi definicij

Foto: Sanja Gornjec

Sovražni govor

Martina Lebar

V sklopu mednarodnega projekta »Respect words«, v slovenščini »Spoštuj besede«, je v ljubljanskem Pritličju potekalo predavanje z naslovom Zakaj je Slovenija paradiž za ljubitelje sovražnega govora. Boris Vezjak, profesor filozofije na Filozofski in Pedagoški fakulteti v Mariboru, je govoril o (ne)regulaciji sovražnega govora v Sloveniji, oblikah, v katerih se pojavlja, in razlogih, da ostaja nekaznovan.

Kot je dejal, je sovražni govor nekaj, kar načeloma poznamo, ko pa nanj naletimo, nismo več prepričani, da vemo, kaj zares je, o njem ne govorimo in ga tudi ne preganjamo. Opozoril je, da si večina ljudi sovražni govor predstavlja preveč ohlapno, kot oblike obrekovanja, norčevanja in žalitev. Govorica sovraštva tako postaja vedno bolj samoumevna, celo nekaj vsakdanjega. Sovražni govor je težko preganjati, saj si ob mnogih definicijah pojma, ki obstajajo, pravniki lahko izberejo tisto, ki jim pač najbolj ustreza, pravi Vezjak.

V Sloveniji lahko trdimo le, da sovražni govor obstaja, preganjati pa ga ne moremo.

Svet Evrope podaja svojo definicijo, problem slovenske zakonodaje pa je, da pojma sovražni govor sploh ne pozna, čeprav je pojav sovražnega govora po ocenah stroke močno razširjen. 297. člen slovenskega Kazenskega zakonika tako prepoveduje javno spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Ker je sovražni govor družbeni pojav, ki presega meje kaznivega dejanja »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« po 297. členu Kazenskega zakonika, glede na mnenje Vrhovnega državnega tožilstva ni nujno, da vsaka zaznana oblika sovražnega govora, razširjanja predsodkov ali diskriminacije izpolnjuje pogoje za kazenski postopek. Sovraštvo je hkrati prepovedano spodbujati tudi po Zakonu o varstvu javnega reda in miru ter po Zakonu o medijih, v katerem pa za prekršek ni opredeljene sankcije.

V nadaljevanju je predavatelj pokazal nekatere sporne objave, ki so se na Facebooku pojavile leta 2015, ko je k nam prišel prvi val beguncev in so vsebovale sovražni govor. Objave, ki so bile šolski primer sovražnega govora, so med drugim prikazovale Hitlerja kot pomočnika v »boju proti beguncem« s pozivi k rešitvi v koncentracijskih taboriščih. In čeprav so objave po Vezjakovi oceni sovražni govor, ki naj bi ga preganjali, se je zaradi že omenjenih težav z regulacijo, tudi na spletu, to zgodilo le v res redkih primerih.

Kot je dejal Vezjak, je za javnost izjemnega pomena, kako novinar obravnava sovražni govor. V 21. členu Kodeksa novinarjev je zapisano, da so »spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovraštva nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi.« Kot je dejal predavatelj, je število novinarjev (in medijev), ki danes kršijo Kodeks, res veliko, številne med njimi je že težko jemati resno.

Vezjaku se situacija glede sovražnega govora v Sloveniji zdi brezupna, saj zaradi nezmožnosti pregona, ki izvira iz specifičnosti besedila in branja zakonodaje, lahko trdimo le, da sovražni govor obstaja. Veliko tožilcev, pravnikov idr. pa trdi, da ne poznajo koncepta sovražnega govora in da le-ta ni kaznivo dejanje, saj ne izpolnjuje vseh pogojev, da bi to postal. Torej živimo v paradižu, kjer je sovražni govor pregonljiv skoraj izjemoma in tako ljudje množično lahko govorijo in pišejo, kar pač želijo, ne glede na to, da s tem kršijo pravice drugih ljudi.

Be the first to comment on "Paradiž sovražnega govora v zmedi definicij"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*