O imitaciji človečnosti

Foto: Pexels

Zamišljeno

Neža Oder

»Če si ustvaril zaveden stroj,« je Caleb odgovoril Nathanu, »to ni človeška zgodovina. Je zgodovina bogov.«

Enačenje z bogovi je človeški sebični duši že od nekdaj dobro delo. Kar je – v diskurzu virtuoznosti – precej razumljivo: umetnik v svoji kreaciji zmeraj odseva najprej sebe. Odkar se je prvi človek vprašal »Kdo sem?« in mu je drugi človek odgovoril »Zakaj sem tu?«, se véliko, edinstveno človeštvo sprašuje po smislu svojega obstoja in išče bližnjice do odgovora. Tu se rodi človek–bog, zavedna mesna štruca z vprašljivo svobodno voljo, tako prepričana v svojo pomembnost, da pokolje vse, kar opozarja na njeno primitivnost.

Delinkventni izgredi, politične kampanje, resničnostni šovi – vseskozi kažejo neprekosljivo zmožnost inteligentnega človeka, da se obnaša kot ovca na pašniku. Sledljivo, prilagodljivo, predvidljivo.

Caleb se v filmu Ex Machina metaforično naslanja na »čudež« kreacije človekovega bistva: zavestne inteligence. V modernem svetu s tolikšnim napredkom znanosti in tehnologije bi bilo domala nemogoče dvomiti o izpopolnjenosti imitacij človeške anatomije. Posnemati kost, oko, kožo, srce so danes vprašanja materiala in detajlov, ne pa izvedljivosti. Tudi imitacija človeškega izražanja in vedenja napreduje iz dneva v dan in se povsem normalno integrira v naš vsakdanjik. Vse od piškotkov na spletnih straneh, preko Siri in Cortane, pa do vsega, kar nosi pred imenom naziv »pametno« (pameten telefon, pameten avto, pametna televizija …), sugestira spomin, učenje, participacijo in subjektivno izkušnjo – osnovne aspekte zavesti. Pa vendar, največja razlika vedno ostaja med 0 in 1. Med imitacijo zavesti in zavestjo samo. Ne glede na to, v kolikšni meri se s posnemanjem približamo zavesti, je do stvaritve dejanskega, samozavednega bitja še velik prepad.

Za vrednotenje procesov pridobivanja znanja v kognitivni domeni poznamo v praksi Bloomovo taksonomijo, set hierarhičnih modelov, s katerimi se preverjajo procesi učenja že pri učencih v osnovnih šolah. Taksonomija piramidno razvršča kategorije procesa od spomina do kreacije, stopnje pa z lahkoto apliciramo na potencialno inteligentnost zavednega biološkega robota, biota: medtem ko je človeško razmišljanje mreža odzivnih receptorjev, s katerimi nova znanja razumemo, analiziramo, apliciramo in vrednotimo, se našim pametnim telefonom zatakne že pri stopnji razumevanja, saj delujejo le na podlagi vnaprej sprogramiranih algoritmov. Na tej točki nas pri razvoju umetne inteligence omejuje zgolj lastno, človeško znanje, ki pri dotičnem področju še ne more, ironično, ravno prek stopnje razumevanja tematike.

In kolikšno vlogo igra pri zavesti čustvena domena? Gre za aspekt, ki je v kontekstu UI razumljivo strašljiv. Ljudje svoje odnose z drugimi ljudmi gradimo na podlagi občutij in zmožnosti, da jih prepoznamo. Ker gre pri tem za dobršno mero intime, na kateri so grajena naša življenja, smo zasebnost čustvovanja navajeni braniti kot nekaj izključno instinktivnega, edinstvenega, človeškega. A človeškost je tako kontroverzna zgolj zaradi dejstva, da si človek interpretira svojo zavest kot nekaj dovršenega, nadzorovanega in unikatnega. Hipokrizija se kaže že v odnosu do samih sebe, saj si z lastnimi primeri dokazujemo ravno nasprotno. Delinkventni izgredi, politične kampanje, resničnostni šovi – vseskozi kažejo neprekosljivo zmožnost inteligentnega človeka, da se obnaša kot ovca. Sledljivo, prilagodljivo, predvidljivo. Zato ne zaupamo človeku, ki je prijazen, temveč zaupamo človeku, ki se prijazno obnaša. Tako prepoznavanje kot izražanje čustev je naučeno, še intimnejši procesi čutenja, ki se dogajajo v naši notranjosti, pa so zgolj delo naših internih organov.

Od histerije pred terorjem »vzpona robotov«, ki nas nadvladajo kot v Matrici ali Terminatorju, smo kazalec v zadnjem času končno usmerili proti sebi. Prihodnost je odvisna od tega, kdo smo mi.

Mnogo je aspektov zavesti, katerih ovire bo v procesih razvoja UI še treba premostiti. Vsi pa bolj kot vprašanja posthumanistične prihodnosti trenutno zadevajo dvome o »svetosti« življenja nas samih. Začne se pri dejstvu, da smo daleč od unikata. Smo le nekdo od mnogih. Smo nekaj predvidljivega, kar ne pozna lastnega smisla, bistva, poslanstva. Nič od naštetega ne nakazuje, da smo v katerem koli kontekstu hkrati tudi »sveti« in pomembni. Nismo se pripravljeni soočiti z realnostjo, v kateri kot vrsta postajamo povsem nerelevantni. Še pomembnejši vidik, ki zadeva »svetost« človeškega življenja, je prevrednotenje njegovega konca: ob zmožnosti stvaritve življenja samostojne osebe, ki ni več tradicionalna, se »čudež rojstva« porazgubi. Pojavi se »čudež obstoja«, mi pa lahko gremo svojo svetost namesto z bogovi primerjat kar s plenicami za enkratno uporabo, saj postanemo kot umrljiva sorta v prvi vrsti nazadnjaški.

Naša interpretacija posthumanistične prihodnosti kot oddaljene fantazije je predvsem pogojena z dojemanjem zavednih biotov kot stopnje v razvoju robotike, medtem ko gre pravzaprav za stopnjo v evoluciji človeka. Stoletja adaptacij na okolje so omogočile človeku, da je pričel okolje prilagajati sam sebi. Instinkt in nagon sta se izgubila pod konformističnimi praksami relaksacije za zabavo in od Homo sapiens sapiensa dalje se ne razvijamo več v trtici in prstih na nogah, temveč znotraj svojih glav. Omejeni z daljšajočim se rokom enkratnih življenj prenašamo, ohranjamo in nadgrajujemo znanje, ki se nam zdi pomembno. Evolucijsko je nadgradnja nas samih v osebe, sposobne daljšega življenja, hitrejše odzivnosti in racionalnejšega razmišljanja, edina logična. A širša javnost pristopa do te tematike s predvidljivim negativizmom. Strah je upravičeno prisoten vedno, ko se človeštvo ob novostih sooča z večjimi vprašanji, slednja pa pri tem povzročajo že od antike neobvladljivo revolucijo. Scenariji strahu iz leta v leto fokus obračajo bolj in k človeku samemu – od histerije pred terorjem »vzpona robotov«, ki nas nadvladajo kot v Matrici ali Terminatorju in mnogih drugih filmih, ki nakazujejo, da bi se to definitivno zgodilo – smo kazalec v zadnjem času končno usmerili proti sebi. Prihodnost ni odvisna od tega, kaj so oni. Odvisna je od tega, kdo smo mi.

In kdo smo? V Schrödingerjevem vesolju je vse, kar obstaja, živo in vse je mrtvo. Na nas je le, da življenje redefiniramo. Širen prostor– čas daje le dve opciji: ali je pomembno vse ali pa sploh nič, zavest pa je ključni faktor v iskanju smisla človeka in človečnosti. V kolikšni meri smo logična posledica in v kolikšni meri zgolj stranski produkt? Skozi razpiranje tančic človeškega samozavedanja hkrati iščemo svoje bistvo in strah nas je, da ga bomo našli, ker obstaja velika možnost, da v tej zgodbi nismo heroj. Morda smo le dobro prestali lasten Turingov test. Morda – ga pa še nismo.

 

Be the first to comment on "O imitaciji človečnosti"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*