Let iz Chicaga v Louisville

Foto: Pexels

Foto: Anže Simončič

Kolumna

Anže Lebinger

Ko je v medije priletela novica o potniku, ki so ga uslužbenci družbe United Airlines nasilno odstranili z letala, je bila javnost ogorčena in začudena. Kako je bil let sploh lahko prezaseden? Ni se namreč pripetilo izjemoma – to je povsem vsakdanja praksa. Denar ima domišljijo. Ponudniki letalskih letov se niso zadovoljili z običajnimi dobički, ker so preračunali, da bi bilo smotrno lete namerno prenapolniti. Zakaj? Jasno je. Noben sedež ne sme ostati prazen, četudi je vsake toliko potrebno koga podkupiti. Ali odvleči. Človeški strošek je v primerjavi z izgubljenim donosom neznaten. Denar je predrzen.

Priznajmo si. Na prvi pogled ni s takšnim sistemom prav nič narobe. Kvečjemu obratno; zdi se nam logičen proizvod kapitalistične paradigme. Potnikom so menda ponudili do 1000 dolarjev, da bi ujeli kasnejši let. Kaj je s tem človekom iz Kentuckyja narobe, so si verjetno mislili. Niso vedeli, da je njihova ponudba trčila ob moralno mejo trga. Niso slutili, da sploh obstaja. Šefu družbe Oscarju Munozu je vseeno kapnilo, da bi se moral opravičiti – ne, ker bi mu bilo zares žal, ampak ker je želel omejiti izgubo. Ostali pa smo pomislili, da torej še obstajajo stvari, ki niso naprodaj. Ena teh je očitno zdravnikova vest, saj je bil prisilno pospremljeni 69-letni zdravnik.

Trg se vtisne v človeka, poblagovljenje spodriva plemenite vrednote.

Vprašanje, ki je na mestu, je dokaj očitno. Česa se ne da kupiti z denarjem? Če bi vprašali političnega filozofa Michaela J. Sandla, bi vam v svoji knjigi s prav takšnim naslovom znal povedati o hitrih prometnih pasovih, plačevanju otrokom za dobre ocene in kupovanju časti. Vse našteto je vredno razmisleka, a ustavimo se pri šoli. Zbegan sem ob misli, da ponekod v tujini otrokom plačujejo za učni uspeh. Kakšen ekonomist bi se kajpak pridušal, kako bi bilo to vredno poskusiti tudi pri nas, saj smo glede na raziskavo TIMSS 2015 prvi med šolofobneži. A namen podkupovanja seveda ni v ideji splošne blaginje, h kateri doprinese obča razgledanost. Te je pri nas ironično celo preveč, saj statistika pokaže, da imamo vse več brezposelnih doktoric in doktorjev znanosti. Ti stavkajo ali bežijo. Za visoko izobražene je še druga pot – študenti jo še predobro poznamo. Fleksibilizacija, kot ji rečejo, izkoriščanje, kot ji pravimo mi. Mladim tako kljub kvalifikacijam ob mizernih plačilih praviloma vedno primanjkuje denarja. Delali bi lahko v nedogled, a poleg denarja nam primanjkuje še nečesa drugega.

Prav ste uganili, kampanjci. Časa. Očitno je tudi v grozljivki, ki se je zgodila na letu iz Chicaga v Louisville, vsaj eni osebi primanjkovalo časa. Ironija je hotela, da je osmi potnik slepemu potniku postal trio varnostnikov. Denar to zna. Ni potrebno razlagati, kako so čez čas v medije zašle informacije o (spolnih) praksah ne tako predanega zdravnika. Aplavz varnostnikom, opravičilo šefa, diskreditacija anomalije in vse je zopet okej. Toda ni. Denar je morda res vladar sveta, čas pa je vladar ljudi. In časa je še vedno premalo. Ljudje ekonomije pa bi ga vztrajno kupovali. Zanje je vse naprodaj.

A, ko želijo kupiti stvari, ki nosijo oznako ‘Nisem naprodaj’, jih razvrednotijo. Trg se vtisne v človeka, poblagovljenje spodriva plemenite vrednote. Saj se spominjate nesrečnosti Jima Carreyja v pronicljivi satiri Trumanov šov (1998)? Obstaja razlika med najetim in pristnim. Zdravnik, prezaposlen s honorarjem, ne vidi pacienta. Hoferjev prodajalec pozabi na nasmeh, ker ga priganja norma. Študent dela za manj, ker se mu to splača. Znanje postane tržno blago, a ob tem izgubi radovednost in globino. In vendar je odločitev, kaj ne bo naprodaj, povsem vaša.

Be the first to comment on "Let iz Chicaga v Louisville"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*