Kurah, iger … in fuzbala!

Foto: Pixabay

Foto: Anže Simončič

Kolumna

Blaž Pernat

Merjenje moči nogometnih klubov Maribora in Olimpije je večni derbi, merjenje moči Viol in Green Dragonsov pa večno nasilje.

Sem avtohtoni Mariborčan, in ko sem bil nekoliko mlajši, mi je oče na dan večnega derbija v Ljudskem vrtu govoril: »Danes se pa ne zadržuj v centru … tekma bo.« Žal ta izjava ni tako zelo pretirana, kot bi si želel. O tem sem se lahko ponovno prepričal, ko se je slovenska navijaška smetana prebudila iz zimskega spanca. Takrat je zopet napočil čas za malo državljansko vojno – večni derbi.

Kaj pa, če se Slovenci med sabo ne bi poniževali, ker smo eni vijolični, drugi zeleni in tretji katere druge barve?

Tistega sobotnega popoldneva so center Maribora napolnili policijski avtomobili, nad mestom je krožil policijski helikopter in pogosto me je prestrašil glasno pokanje pirotehnike. Priprave so se več kot očitno že začele. Na Trgu generala Maistra (prav Rudolf Maister je štajerske Slovence združil s kranjskimi … ni to ironično?), kjer stoji tudi mariborska Prva gimnazija, me je pričakalo morje smeti, med katerimi so prevladovale predvsem pločevinke piva in steklenice drugih alkoholnih pijač. Očitno gre »Ubi Žabara!« bolj tekoče z jezika, če se prej opogumiš z nekaj požirki, ki se nato poznajo pri uničevanju stolov na tribunah in prekinjanju tekme zaradi pirotehnike

V Ljudskem vrtu sem si ogledal že kar nekaj nogometnih tekem. Priznam, nogomet me pretirano ne zanima, zato raje kot dogajanje na zelenici spremljam vzdušje na tribuni. Z zanimanjem sem opazoval vedenje Viol in presenečen ugotovil, da imamo nekaj skupnega – oboji ne spremljamo tekme. Najglasnejši predstavniki Viol so se s hrbtom proti igrišču naslanjali na varnostno ograjo in dirigirali: »Ubi Žabara!« Ni treba posebej poudarjati, da je z nasprotne tribune prihajala enaka melodija s podobnim besedilom, in sicer »Ubi Štajerca!«, »Štajerske p**ke!« in podobno.

Sovražni vzkliki so prihajali tudi iz moje bližine, s tribune, kjer smo sedeli navijači Maribora, ne pa tudi Viole. Žalitve iz ust prenekaterih mariborskih navijačev niso letele samo na ljubljanske ali katere druge gostujoče igralce, ampak tudi na vijoličaste. Zanima me, kako bi se ti glasni pametnjakoviči znašli na igrišču, obkoljeni z razjarjenimi navijači, ki bi jih obmetavali z žaljivkami in pirotehniko. Pa vendar je treba omeniti, da razdor med pripadniki istega naroda – zaradi nogometa – ni samo slovenska posebnost. Sploh se ni treba ozreti daleč, zadošča že pogled k južnim sosedom, da ugotovimo, zakaj zvestemu navijaču splitskega Hajduka ni priporočljivo omeniti zagrebškega Dinama. Tudi tukaj gre za nogometno rivalstvo med največjim in drugim največjim mestom v državi.

Ampak pometimo najprej pred svojim pragom. Zdi se, da so tisti Ljubljančani in Mariborčani, ki se še posebej ne marajo, v nogometu našli uteho in hkrati priložnost, da svoje sovraštvo kar najučinkoviteje izlijejo iz sebe. To je priložnost, ko lahko iz varnega zavetja tribune 90 minut na vse možne načine žalijo igralce, navijače in posredno tudi vse prebivalce drugega mesta. Ker je skupina somišljenikov velika, si upajo več in gredo dlje; neredko do fizičnega obračunavanja. Kaj pa, če se Slovenci med sabo ne bi poniževali, ker smo eni vijolični, drugi zeleni in tretji katere druge barve? Konec koncev so to samo barve dresov. Potem se pa čudimo lastni ksenofobiji …

Be the first to comment on "Kurah, iger … in fuzbala!"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*