Na koncu smo vsi v tržni ekonomiji

Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani. Foto: Željko Stevanić

Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani

Tadeja Kreč, Martin Mittendorfer

Ivan Svetlik iz starinsko opremljene zgradbe na Kongresnem trgu, ki vzbuja občutek, da je v njej še pajkom dolgčas, vodi Univerzo v Ljubljani. Premišljeno izbira besede, kot bi skrbno pazil, da bo s povedanim ugajal vsem. Če na njegov odgovor pade senca dvoma, hipoma vskoči njegova zraven sedeča predstavnica za odnose z javnostmi.

Z rektorjem največje slovenske univerze, ki je bil v sredini devetdesetih med drugim dekan Fakultete za družbene vede, smo se pogovarjali o razlogih za (pre)visoke cene dodatnih izpitnih rokov na univerzi, vzvodih za razporejanje denarja med fakultete ter o (ne)kritičnosti današnjih študentov.

Močno si prizadevate, da bi bila Univerza v Ljubljani čim višje na t. i. šanghajski lestvici, najvplivnejši mednarodni lestvici o kakovosti univerz. Študentske in druge organizacije vam očitajo, da na račun študentov, denimo s težnjami po ukinjanju brezplačnih izpitnih rokov.

Zaradi tega se ne bi uvrstili višje na lestvici, ki jo omenjate. Ukinjanje rokov je predlog, ki je zdaj zapisan v Statutu Univerze in ima drugo podlago. Ko smo skupaj s študentskimi predstavniki preverjali koriščenje posameznih izpitnih rokov, smo ugotovili, da že v prvem roku izpite opravi več kot 90 % študentov, po tretjem roku je tistih, ki izpita ne opravijo, manj kot en odstotek. Nima smisla raztegovati izpitnih rokov do četrtega, petega in šestega zaradi res zanemarljivega števila študentov. To je bil glavni razlog. Vsi vemo, da je lažje tvegati na prvem in na drugem roku, če jih ostane še mnogo. Na ta način drug drugega obremenjujemo – študenti profesorje in profesorji študente, kar je potrata časa. Tega nima smisla početi.

Zakaj so četrti, peti in šesti izpitni roki – v primerjavi z mariborsko in primorsko univerzo – na ljubljanski postali tako dragi? Na UL se cena giblje že okoli dobrih 180 evrov, na UM dobrih 30 evrov, na UPR slabih 40 evrov.

Za dodaten izpit je treba opraviti dodatno delo. Drugi razlog je, da tako optimiziramo izkoriščanje dodatnih izpitnih rokov. Lahko bi bili brezplačni, a potem bi strošek morali pokriti iz drugega vira. Druge univerze se odločajo po svoje. Ne vem, zakaj imajo cenejše opravljanje dodatnih izpitov.

Zelo podobna situacija je bila nedavno s stroški diplom tistih, ki so zaključevali študij po predbolonjskih programih. Mi smo imeli najdražje. Konec koncev lahko interpretiramo tudi tako; če smo najboljša univerza, imamo lahko zato tudi najvišje cene. Če kupite Mercedes, ga za več denarja, kot če kupite Clia.

Univerza je menda avtonomna pri razporeditvi finančnih sredstev, ki jih vsako leto dobi od države. Na kakšen način razporeja denar med fakultete in akademije?

Sistem financiranja se je večkrat spreminjal. Včasih je glavno vlogo pri delitvi sredstev igralo število študentov. Potem smo področja študija razdelili na šest skupin. To velja še vedno. Družboslovje je bilo zmeraj v prvi skupini, in sicer kot področje, kjer je študij najcenejši. Na vrhu so akademije, kjer je študij v največji meri individualen. Tako se je tudi vrednost študenta zelo različno določala. Sredstva so se določila tako, da smo zmnožili število študentov in njihovo »vrednost« oziroma strošek, ki so ga predstavljali na poti do diplome.

Nato smo tem študentom dodali še diplomante. Tam, kjer je bilo na koncu več diplomantov, se je količina sredstev povečala in obratno. Leta 2011 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport odločilo, da to ni v redu, češ da preveč napeljuje k množičnemu vpisovanju zaradi borbe za denar. Tako smo prešli na tako imenovano celostno financiranje.

To je pomenilo, da se je od takrat naprej upoštevala masa sredstev, ki so jih fakultete in akademije do tedaj dobivale. Kasneje smo dodali še korekcijske mehanizme. V primeru, da je kakšna fakulteta prišla v finančne težave, smo ji lahko pomagali. Sredstev je bilo že takrat iz leta v leto manj, težav pa vsako leto več. Morali smo poskrbeti predvsem za to, da ni prihajalo do ukinjanja določenih programov, prevelikega odpuščanja zaposlenih in podobno. Delovali smo pragmatično, za zaščito Univerze v celoti in posameznih vrst študija.

Kalkulacija ob bolonjski reformi je seveda bila, da bo večje število programov ustvarjalo večji prostor za študij in delo ter prineslo več sredstev. Žal se to ni zgodilo.

Leta 2005 smo vpeljali še bolonjsko reformo, ki bi zahtevala še več sredstev, je pa bilo že obstoječih vsako leto manj. Nekaj časa so finance še sledile uvajanju novih programov, po letu 2011 pa ne več. Niso pa vse fakultete do takrat še uvedle magistrskega, drugostopenjskega študija. Če nismo hoteli prizadeti tistih, ki so takrat šele začenjali z uvajanjem magistrskega študija, je bilo treba sredstva, ki so se v tem času nabrala, vsako naslednje leto v določeni višini razdeliti med več udeležencev, kar pomeni, da so jih tisti, ki so jih prej dobivali več, od takrat naprej dobivali manj, zato da bi jih tisti, ki jih prej sploh niso dobivali, dobivali vsaj nekaj. Mnogo je bilo stvari, ki so vplivale na to delitev. Naš cilj je bil, da vsem področjem omogočimo drugostopenjski študij in da vsakdo dobi čim bolj kakovostno znanje in diplomo – ob sredstvih, ki so bila na voljo. Bilo jih je pa, kot rečeno, premalo.

Dejali ste, da je izobraziti družboslovca najceneje. Zakaj?

Izračun, koliko posamezni študij stane, je bil narejen pred slabimi petnajstimi leti. Verjetno je po tem obdobju čas za podroben pregled stroškov na posameznem področju. A to ni nekaj, kar delamo na univerzah, lestvica šestih stopenj je nacionalna. Tukaj, kot rečeno, se upoštevajo stroški, ki jih imamo, oz. možnosti. Jasno je, da bi bilo dobro imeti manjše skupine študentov kot večje, ampak ob tem trčite na omejitve, kot je mišljenje, da se seminar na družboslovju lahko izvaja v skupini 30 študentov, medtem ko jih je na naravoslovju zaradi predpisov o varstvu pri delu ipd. v skupini 10 ali 15. Tam je treba skupine ustrezno zmanjšati. Če hočemo usposabljati dobre kemike, fizike, je treba kupiti in inštalirati kup opreme in materiala, da se poskusi lahko izvajajo. Težko trdimo, da so stroški enaki kot v družboslovju.

ta_ivan-svetlik_foto-zeljko-stevanic

Foto: Željko Stevanić

Če smo najboljša univerza, imamo lahko zato najvišje cene. Če kupite Mercedes, ga za več denarja, kot če kupite Clia.

Na Fakulteti za družbene vede je ravno zaradi tega, ker ni bilo dovolj denarja, stekel postopek reakreditacije programov. Tukajšnji profesorji želijo pogoje za kakovostnejše izobraževanje študentov, za to pa bi fakulteta potrebovala dodatna sredstva.

Fakulteta potrebuje predvsem prostore, računalniško opremo in tu se kmalu konča. Kaj naj vam rečem? Razmerja verjetno ne bodo nikoli takšna, kot bi jih želeli. Tudi druge univerze ne priznavajo enakih stroškov za vsa področja študija. Te razlike bodo ostale. Če pa izpostavljate FDV, smo se z njo posebej ukvarjali in ugotovili, da v resnici ni čisto tako, da bi bila FDV diskriminirana pri delitvi sredstev. Če primerjamo stanje v 2005, v 2008 in sedanje, ugotovimo, da so se ji sredstva bolj povečala kot večini drugih članic Univerze. Leta 2016 je v primerjavi z letom 2005 Fakulteta za družbene vede prejela za šest odstotnih točk več sredstev, kot so povprečno prejele sredstev druge članice Univerze, v primerjavi z letom 2008 pa kar za osem odstotnih točk več sredstev.

Naš dekan pravi, da so se Fakulteti za družbene vede sredstva zmanjšala nesorazmerno glede na druge fakultete.

Lahko. Ampak dekanu smo predočili vse podatke in iz teh ne gre sklepati o diskriminaciji. Bila sta pa dva druga problema, ki ju dekan pozna, vprašanje pa je, če ju priznava. Z bolonjsko reformo se je zelo povečalo število študijskih programov na FDV. Nadproporcionalno. Po isti poti je šla Filozofska fakulteta ljubljanske univerze. Obe sta imeli veliko težav. Če se namreč število programov poveča, potem se na posameznih programih zmanjša število študentov, poveča pa se potrebno število predmetov ter učiteljev in študij postane drag.

To je bil eden izmed razlogov, zakaj FDV z začetnim denarjem, ki je bil pred reformo deljen glede na število študentov, ni mogla priti skozi. Kalkulacija ob prehodu na bolonjsko reformo – sam sem takrat vsaj posredno sodeloval – je seveda bila, da bo večje število programov ustvarjalo večji prostor za študij in delo ter bo prineslo več sredstev. Žal se to ni zgodilo. Glede programske reforme na FDV mislim, da je to spoznanje obrodilo sadove, saj se bo sedaj število programov, zlasti na drugi stopnji, kar precej zmanjšalo.

Drugi razlog, ki sovpada s prvim, je, da je uvajanju novih programov nekaj časa sledil tudi dodaten denar za to, potem pa je država leta 2011 dodatna sredstva ukinila in celo zmanjšala za približno 30 milijonov evrov za celo Univerzo. Z denarjem, danim za magistrski študij na celi Univerzi, je bilo treba financirati vse že uvedene programe in še vse, ki so jih uvajali na novo. Nismo si mogli privoščiti, da ne bi imeli drugostopenjskega študija na katerikoli od članic. Tako je Univerza morala, kot že rečeno, vzeti tistim, ki so do tedaj dobili več, da je lahko vsakemu nekaj dala.

Še vedno mislite, da je bila bolonjska reforma dobra za slovenski visokošolski prostor?

Lahko rečemo, da je bila ali da ne. Sedaj smo v njej. Lahko se delamo ali pametne ali se sprenevedamo, a sistematične evalvacije nimamo. Dobro je, da se visokošolski prostor odpira, da imamo izmenjave, menjamo okolja. Ni pa se še kaj dosti zgodilo, pa ni rečeno, da se ne bo, na področju kakovosti študija. V začetku je bilo rečeno, da naj bo študij usmerjen na študenta, da bo kakovostnejši. Ponekod se je bolonjska reforma usmerila drugam, kot je bilo pričakovati. Pričakovali smo denimo, da bo skrajšala študij – v resnici ga je podaljšala.

Visokošolski prostor vedno bolj usmerja študente k pripravljenosti za trg dela, ni več poudarkov na teoretskem znanju, ki bi ga lahko uporabili dolgoročno. Tudi FDV sedaj uveljavlja študij 3 + 2. Postajajo fakultete le podaljšek višjih strokovnih šol?

Če ocenjujem na splošno, se strinjam, da ima temeljno znanje večjo vrednost. Hitreje, kot se spreminjajo okoliščine, v katere diplomanti vstopajo, pomembnejše je temeljno znanje, ki ga je mogoče uporabiti v različnih situacijah. Konkretna znanja, ki se jih študent nauči, danes potrebuje, jutri pa ne več, ker bosta delo in tehnologija drugačna. Bolonjska reforma tega niti ni negirala. Poudarja kompetence, ne le delovno specifičnih, temveč tudi generične, ki zahtevajo temeljno znanje.

Druga plat medalje je, da utopični pogledi, kako je edino zveličavno temeljno znanje, izhajajo iz tradicionalne zasnove visokošolskega študija, iz časov, ko smo imeli na univerzi deset do petnajst odstotkov mlade generacije, ko so lahko bili vsi od njih filozofi, pa so vsi našli delovna mesta. Danes, ko imamo na univerzah dve tretjini generacije, je na trg težko plasirati same filozofe.

Si želite, da bi bilo študentov manj?

Ne. V študijskem procesu se je treba prilagoditi temu, da imamo študentov veliko. Dati jim moramo takšna znanja, da bodo lahko odšli v svet dela. Najti moramo ravnotežje med temeljnimi in delovnospecifičnimi znanji, da bo čim več diplomantov čim hitreje našlo pot do lastnega kruha.

Najhuje je mlade ljudi pahniti v učenje nekih tehnik in opravil brez kakršnekoli refleksije. Mislim, da kritično mišljenje poganja svet naprej. Če ne bo alternative, bomo obtičali.

Je kritično mišljenje družboslovcev in humanistov še zaželeno?

Absolutno. Tega celo zelo pogrešamo, zdi se mi, da ga je premalo. Na žalost je premalo tega, da bi se učili drug od drugega, se pogovarjali. Najhuje je mlade ljudi pahniti v učenje nekih tehnik in opravil brez kakršnekoli refleksije, ne da bi razmišljali kot družboslovci. Razmišljanja se da naučiti samo z drilom, prek osvajanja pomena posameznih konceptov. Mislim, da kritično mišljenje poganja svet naprej. Če ne bo alternative, bomo obtičali. Včasih so se študenti več oglašali in se bolj samoorganizirali. Danes je tega v resnici premalo. Če mladi niso revolucionarji, niso mladi, so dejali včasih.

Čemu pripisujete, da je tega med mladimi manj?

Po mojem nam ali vam ne gre slabo. Na žalost mlada generacija ne odreagira več tako, ker ne čuti potrebe, kar je morda celo dobro. Standard ni tako slab. V kombinaciji študentskih ugodnosti in podpore staršev se da verjetno bolje živeti, kot se je včasih dalo preživeti, ko so šli študenti masovno na ulice. Morda tudi profesorji premalo usmerjajo v kritično mišljenje.

Je po vašem na FDV preveč programov?

Na Univerzi menimo, da je programov preveč in da bi bilo bolje, če bi jih bilo manj. Ne zgolj na tej fakulteti.

Fakulteto tudi spodbujate k temu?

Saj zato so naredili reformo. Ker je fakulteta zašla v težave, je morala pripraviti sanacijski program. Del tega programa je sanacija programske strukture, ki je še v postopku potrjevanja.

Zdi se, da gre Univerza s tem, ko fakultete spodbuja k čim večji uspešnosti na trgu, v smeri pridobivanja dobička – kar ni primarno poslanstvo javne univerze.

Univerza je nepridobitna organizacija in nima dobička. Ostanek od dohodka in minimalnih javnih sredstev, ki ga zelo potrebujemo za financiranje opreme in obnovo infrastrukture, je vsako leto manjši. To je posledica povečevanja stroškov, količina denarja, ki ga za študijsko in raziskovalno dejavnost dobimo od države, pa se zmanjšuje. V krizi se je zmanjšala tudi količina denarja s trga. Sodelovanje z industrijo, ki ga imajo tehniške fakultete, je upadlo.

Nekateri pričakujejo, da univerze obstajajo samo zato, da izobražujejo študente, da ni treba ne raziskovati in ne ponuditi uporabnega znanja. Tako danes več ne gre. Na koncu smo vsi v tržni ekonomiji. Trg priznava konkretne rezultate, od katerih država pobira sredstva v proračun, da lahko študentom financira študij, nam pa delo.

Be the first to comment on "Na koncu smo vsi v tržni ekonomiji"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*