Fakultetna reforma: med varčevanjem in kakovostjo

Foto: Sanja Gornjec

Ob reakreditaciji študijskih programov Fakultete za družbene vede

Tadeja Kreč, Matej Simič, Maruša Lubej

Prenova študijskih programov prve in druge stopnje na Fakulteti za družbene vede je trenutno že blizu sklepni fazi, na novo zastavljeni programi so namreč v potrjevanju, študenti pa o prenovi vedo bore malo. Da prihajajo bistvene spremembe, jih večina sploh še ni slišala, kljub temu, da so v vseh komisijah in organih odločanja o prenovi sodelovali študentski predstavniki. Bodo pa prihajajoči programi za naše zanamce precej drugačni od obstoječih.

Polemik okrog tako imenovane reakreditacije – ponovne akreditacije – programov je mnogo. Konsenz je dosežen, ob njem se pojavlja veliko zadovoljstva in tudi kritik. Mnogi na fakulteti vztrajno zatrjujejo, da je fakultetna reforma nekaj dobrega … Hkrati to diametralno nasprotuje ozadju motivov zanjo in posledicam, ki jih prinaša – razpolaganje z manjšo vsoto denarja, zmanjševanje števila programov in predmetov, manj kontaktnih ur predavanj in še bi se dalo naštevati. Nedvomno gre za reformo, ki bo zaznamovala prihodnost študentov osrednje in največje interdisciplinarne družboslovne fakultete v Sloveniji.

Ves kritični, poglobljeni premislek o kakovosti ter o nadaljnjem razvoju Fakultete za družbene vede se začne in konča pri denarju. Kot večina predstojnikov in predstojnic kateder tudi prodekanja za dodiplomski in magistrski študij, red. prof. dr. Monika Kalin Golob, potrjuje, da je do ponovne akreditacije prišlo predvsem zaradi finančnih razmer, v katerih je trenutno fakulteta. Kako se je v njih znašla, je material za nov članek in tudi sicer nekaj, kar je lepo pometeno pod preprogo. »Fakulteta se glede tega ozira naprej,« na vprašanje, kdo je odgovoren za porazne finančne rezultate fakultete v preteklosti, odgovarja dekan, red. prof. dr. Rado Bohinc, ki noče na nikogar kazati s prstom, se pa strinja, da ni šlo le za splet nesrečnih okoliščin.

Pred šestimi leti 15 milijonov evrov, lani le še 10 milijonov

Pred dobrim desetletjem, ko je potekala akreditacija programov, ki se izvajajo danes, je fakulteta od države res prejemala precej več denarja, kot ga prejema danes. Finančnih sredstev ni bilo vedno premalo, jih je pa že več let. Kot navaja poročilo Komisije za akreditacijo in razvoj programov (KARP), so bili večji ukrepi, ki so posegli v vsebino programov na prvi stopnji, sprejeti že leta 2008/09, in sicer je šlo za poenotenje finančnih enot na vseh programih ter prenos izbirnosti v višje letnike. Težave so se takrat pojavile tudi s financiranjem druge stopnje. »Večkratni popravki druge stopnje so zaradi neustreznega financiranja programe oklestili na minimalno izvedbo. Zmanjšanje financiranja FDV v letih 2012, 2013 in 2014 povzroča, da za polno izvajanje akreditiranih programov ni dovolj denarja – kljub ostrim sanacijskim ukrepom,« navaja poročilo KARP.

Fakulteta je ob začetku izvajanja bolonjskih programov v študijskem letu 2005/2006 za pedagoški proces prejemala okrog 6.600.000 evrov, danes po besedah prodekanje prejema že skoraj desetino manj: »To pomeni skoraj za en letnik manj denarja za vse programe.« FDV je kumulativno v treh letih, 2012–2014, izgubila 2,5 milijona evrov v primerjavi z višino sredstev iz leta 2011, piše v poročilu KARP.

»Dokument v resnici predstavlja sanacijski program Fakultete za družbene vede.«

Celotni prihodki fakultete so se v preteklih šestih letih zmanjšali. Zelo zaokroženo je fakulteta leta 2010 imela po besedah dekana 15 milijonov evrov prihodkov, leta 2015 pa le še 10 milijonov evrov. Več kot polovica letnih prihodkov je namenjena za pedagoško dejavnost, velik del preostalih sredstev fakulteta pridobi na domačih in mednarodnih razpisih za namene raziskovalne dejavnosti, tretji, bistveno manjši del pa sestoji iz sredstev, ki se naberejo od izrednega študija, svetovanj in podobnega. Fakulteta za družbene vede prvič po štirih letih lani ni imela izgube. Po besedah dekana bo bilanca pozitivna tudi letos.

Mačehovski odnos države do javnega visokega šolstva

Velik del pričujočega problema je sistemski. »Financiranje visokega šolstva v naši državi ni dobro urejeno,« poudarja Bohinc. Do nedavnega ga je namreč urejala vlada z Uredbo o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov, ki so jo vseskozi spreminjali. Financiranje je torej protiustavno že od leta 2011. Fakulteta tako ni vedela (in še vedno ne ve), če bo denar za izvajanje programa sploh prejela, prav tako ne, kolikšna bo vsota. Pri višini štejejo še mnogi dejavniki, denimo pretočnost študentov med letniki in število diplomantov.

Letos se je denar z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) razporejal še posebej nenavadno. Ker je bila prej omenjena Uredba proglašena za neveljavno, je MIZŠ iskalo novo podlago za razdelitev sredstev med univerze. To je našlo v ideji o glavarinah v aktualnem Zakonu o visokem šolstvu. A kot pravi red. prof. dr. Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani, so denar razdelili na podlagi dogovora, sklenjenega na rektorski konferenci.

Po mnenju Ustavnega sodišča bi moral biti način financiranja v zakonu urejen tako, da bi javne univerze že na podlagi zakona lahko predvidele obseg finančnih sredstev, ki jih lahko pridobijo. Le na ta način bi imele zagotovljeno finančno stabilnost in varnost. Poleg tega mora ureditev zagotavljati neodvisnost od vsakokratne izvršilne veje oblasti, pa tudi neodvisnost od finančnih vzvodov morebitnih zunanjepolitičnih, gospodarskih in drugih zasebnih interesov. Trenutno financiranje neodvisnosti ne zagotavlja.

Ni druge možnosti kot varčevati

»Ne moremo dobro delati, če ne vemo, ali bomo to sploh zmogli. To ni tovarna. Ne morem ustaviti programa in reči, da drugo leto ne bomo več izvajali petih programov, ker nimamo denarja. Nismo tekoči trak, financiramo pa se kot tekoči trak,« se jezi prodekanja.

Z bolonjsko reformo se je država zavezala k obveznosti financiranja študija na prvih dveh stopnjah, pred tem je bila druga stopnja plačljiva. Poleg tega naj bi država od takrat financirala tudi dodatno leto. »V resnici petega leta država ne financira, zanj imamo premalo denarja,« opozarja Monika Kalin Golob. »Država bi torej morala dati za eno leto več denarja, pa ga ne. Namesto tega je vzela še od tistega, kar je bilo prej – torej ni druge možnosti kot varčevati, če hočeš preživeti,« pravi prodekanja. Poudarja pa tudi, da je »problem visokega šolstva zelo zanemarjen problem. Ker nas je relativno malo v primerjavi s srednjimi in osnovnimi šolami, smo hitreje utišljivi.«

Na nerešen problem financiranja študija opozarja tudi izr. prof. dr. Ana Bojinović Fenko, skrbnica programa Evropske študije na dodiplomski stopnji, ki ob tem izpostavlja, da ministrstvo z javnimi sredstvi financira tudi zasebne univerze. Poudarja, da MIZŠ nima jasne vizije razvoja ne visokega šolstva, znanosti in tehnologije, ne srednjega in osnovnega šolstva. Po njenem je ključno oceniti potrebno število diplomantov univerzitetnih programov, ki jih nacionalna družba potrebuje za trajnostni in mednarodno konkurenčni razvoj ter ohranitev lastne identitete. Ana Bojinović poudarja, da je enačenje financiranja fakultet z glavarino v tem kontekstu gotovo zgrešen ukrep. Dr. Stojan Sorčan, direktor Direktorata za visoko šolstvo, pravi, da na ministrstvu spodbujajo množični študij, a opozarja, da v primerjavi z drugimi članicami Evropske unije zaostajamo po kakovosti študija in po vlaganju vanj. Po Nacionalnem programu visokega šolstva naj bi v Sloveniji na leto namenili 1 % bruto družbenega proizvoda (BDP) visokemu šolstvu, pa ga ne. Država mu nameni zgolj 0,53 %.

Monika Kalin Golob zatrjuje, da bi, če bi lahko vzela stvari v svoje roke, sistem uredila tako, »da bi se država resno obnašala, če hoče družbo znanja, in bi spodobno financirala visoko šolstvo, kot je to drugod«. Da je delež, ki ga namenjamo visokemu šolstvu, in sicer v primerjavi z osnovnimi in srednjimi šolami, najmanjši med vsemi državami OECD, se na ministrstvu, tako pravijo, zavedajo.

»Z reakreditacijo bo na posameznem programu skupno 40 predmetov na prvi in drugi stopnji, kar bo dobrih 10 manj kot sedaj.«

Do zakonskega minimuma znižano število kontaktnih ur

Varčevanje je že in še bo čutila celotna fakulteta. Še pomnimo izjave, ki so mimogrede prihajale iz ust profesorjev in asistentov, češ da je »spet zmanjkalo rolic WC-papirja« ali da »FDV nima denarja niti za ogrevanje«. Še v letošnjem hladnem oktobru je bilo moč srečati zaposlene, ki so si s kaloriferjem greli prste, da so v kabinetih lahko tipkali, ali tiste, ki so razmišljali, da bi vzeli bolniško, ker jih je v starem delu javne institucije preprosto zeblo.

»Zadnja leta je bilo res hudo,« pravi red. prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo. »Potem se je zelo zmanjšal obseg predavanj, ker so nam lahko zmanjšali plače le na ta način. Če nam ne bi, bi faks bankrotiral …« se spominja. »A situacija se je že zelo popravila. Najbolj se bo varčevanje poznalo pri moratoriju na zaposlovanje, saj je za razvoj študijskih disciplin pritok mladih kadrov nujen,« opozarja Stanković.

FDV je stroške že močno skrčila. Do zakonskega minimuma je znižala število kontaktnih ur, ukinila vse pedagoške nadobremenitve, ukinila je številna izplačila tako strokovnim kot pedagoškim delavcem, ukinila je dodatke za izvajanje posebnih nalog, stalno pripravljenost, povečan obseg dela, nadurno delo in tudi za dodatne pedagoške naloge.

Čeprav je fakulteta še pred dvema letoma ukinjala vsakršne investicije, prav tako vzdrževanje prostorov in opreme, pa je, kot razkriva letno poročilo, lansko leto »investirala« v stanovanje, ki ga ni kupila, je pa sredstva namenila obnovi, so nam pojasnili na fakulteti in dodali, da je nadaljnja usoda stanovanja v rokah Upravnega odbora fakultete.

Pas zatiskamo mehko in počasi

Začelo se je z zmanjševanjem števila kontaktnih ur, kar je bil bolj jalov ukrep. Postalo je jasno, da bo stroške treba zmanjšati generalno. »Pika na i je bila dokončna odločitev, da je zaradi toliko manj denarja treba ukrepati. Prejšnje vodstvo je obljubilo, da bo oklestilo programe in to je bilo treba izpolniti. Fakulteta je padla v sanacijski načrt,« pravi prodekanja.

Sanacija, ki je predvidela zmanjšanje stroškov fakultete, je bila naenkrat v teku. Začelo se je načrtovanje ponovne akreditacije programov. Takrat je ročno zavoro potegnila Komisija za akreditacijo programov, ki je nastopila z idejo, da ne bi bilo pametno le klestiti stroškov, temveč ob tem nujno delati tudi na kakovosti prihodnjih vsebin.

Vodstvo se je ob tem odločilo, da odpuščanj ne bo oziroma bo mehko odpuščanje, kar pomeni, da ob upokojitvi sedanjih profesorjev, če bo le mogoče, ne bodo zaposlovali novih. Tako je vodstvo želelo pomiriti zaposlene, hkrati pa se zavezalo h kakovostni akreditaciji, pripoveduje prodekanja, ki je vodila akreditacijo na prvi in drugi stopnji. »V akreditacijo novih programov smo šli zaradi tega, ker je bila nujna vsebinska prenova, posodobitev, dvig kakovosti, uvajanje novih študijskih oblik, mednarodna primerljivost. Skratka, cilj je bil narediti fakulteto boljšo,« pravi tudi dekan.

»Cela univerzitetna sfera je bila postavljena pred dejstvo, da se moramo bolj prilagajati potrebam trga. Dolgoročno je to slabo za trg, kratkoročno pa očitno tisto, kar trg išče.«

Kriza kot priložnost napraviti fakulteto boljšo

Med oddelke, prek njih pa na katedre, so bile razdeljene finančne enote oziroma FTE (Full Time Equivalent). En FTE predstavlja enega redno zaposlenega docenta, izrednega ali rednega profesorja, ki v povprečju fakulteto stane 45.000 evrov na leto, so pa med njimi velike razlike. Za to vsoto mora vsak učitelj opraviti 180 ur pedagoškega dela, medtem ko morajo asistenti, ki so vredni 0,7 FTE, opraviti 300 ur, da so enakovredni enemu redno zaposlenemu učitelju. Tako je vsaka katedra prejela določeno število FTE, s katerimi je ob zasnovi predmetnika posameznega programa razporejala sama. Ni šlo za dejansko razpolaganje s finančnimi sredstvi, zgolj za postavitev okvira razporejanja. Na ta način je fakulteta približno ocenila stroške izvajanja prenovljenih programov. Povprečna bruto urna postavka za lektorja znaša 91,4 evra, za asistenta 99,0 evra, za docenta 197,8 evra, za izrednega profesorja 227,7 evra in za rednega profesorja 280,8 evra (lanskoletni podatki).

Postopek priprave novih programov se je začel na fakulteti. Ta je s pomočjo posameznih komisij pripravila predloge, ki so jih posamezne katedre nato uskladile, kasneje so o posameznih predlogih razpravljali Komisija za študijske zadeve, ki je opravila recenzije programov, Komisija za samoevalvacijo kakovosti in senat fakultete. Na vseh ravneh so potekala usklajevanja in evalvacije. Ko je senat predlog potrdil, je vloga za akreditacijo romala na Univerzo v Ljubljani. Ta je podala mnenje in pripombe, na katere se je fakulteta odzvala. Končne vloge za akreditacijo večine novih prvostopenjskih programov FDV Univerza v teh tednih pošilja Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis), ki da zeleno luč za izvajanje programa.

Na prvi pogled najvidnejša vsebinska sprememba prihajajočih programov je, da vsi reakreditirani programi prehajajo z modela 4 + 1 na model 3 + 2 (tri leta dodiplomskega študija in dve leti magistrskega študija). Izr. prof. dr. Iztok Prezelj, predstojnik Katedre za obramboslovje, pojasnjuje: »Cela univerzitetna sfera je bila postavljena pred dejstvo, da se moramo bolj prilagajati potrebam trga.« Motiv za spremembo vidi tudi v težnji po hitrejši pripravljenosti študentov za trg dela, a poudarja, da bodo na ta način na trgu manj usposobljeni diplomanti. »Dolgoročno je to slabost za trg, kratkoročno pa očitno tisto, kar trg išče,« pravi. Sprememba vendarle prinaša tudi prednosti: »Drugostopenjski študij se z njo bistveno okrepi, postaja resen, relevanten in mednarodno primerljiv,« pravi dekan fakultete. »Če na študij gledamo celovito, torej v primeru, da študent med prvo in drugo stopnjo ne bi zamenjal študija, lahko rečemo, da smo dosegli nek napredek,« pritrjuje Prezelj.

»Najbolj se bo varčevanje poznalo pri moratoriju na zaposlovanje, saj je pritok mladih kadrov nujen.«

Finančni rezi se vendarle odražajo v okrnjenih vsebinah

Ena poglavitnih sprememb je zmanjšanje števila predmetov na letnik, in sicer z 12 na 10. Skupno bo na programu 30 predmetov (namesto sedanjih 48) na prvi stopnji in 10 na drugi stopnji (namesto sedanjih 5–7 predmetov), skupno torej 40 predmetov na prvi in drugi stopnji, kar bo dobrih 10 manj kot sedaj. Dejavnikov za to odločitev je več. »Eden je zagotovo varčevalni vidik, drugo so želje študentov, ki pravijo, da je predmetov preveč, še največji izziv pa predstavlja iskanje formule, ki bi ohranila kakovost študija: ohraniti teoretsko podkovanost študentov, kar smo v prvotno akreditiranih programih po uvedbi bolonjske reforme tako konceptualno kot izvedbeno zanemarjali, ter obenem zagotoviti ustrezna praktična znanja, ki bodo študentom zagotovila hiter prehod na trg delovne sile. Na fakulteti se že od prve bolonje soočamo z dilemo, ali je bolje, da imajo študenti več teorije ali več prakse,« pravi red. prof. dr. Zlatko Šabič, predstojnik Katedre za mednarodne odnose.

»V času, ko se zaposlovanje mladih družboslovcev radikalno zmanjšuje, ne moremo več graditi na masovnosti predvsem aplikativnih študijev, temveč na kombinaciji disciplinarnih in interdisciplinarnih ter teoretsko in uporabno uravnoteženih kakovostnih študijskih programov,« navaja fakulteta svojo vizijo. To se odraža na zmanjšanju števila programov. Univerzitetni program Evropske študije ter visokošolski program Družboslovna informatika s študijskim letom 2018/19 na dodiplomski stopnji ukinjajo. Na dodiplomski stopnji naj bi od tega študijskega leta izvajali 11 programov, na magistrski 12.

Obseg pedagoškega dela bo za 12 % manjši. Bodoči študenti bodo na dodiplomskem študiju po novem deležni zgolj 600 ur predavanj, seminarjev in vaj letno. V treh letih je to 1800 ur, kar pomeni, da bodo imeli skupno 1000 ur manj predavanj kot študenti na sedanjem štiriletnem študiju – kar je tudi posledica leta manj na dodiplomski stopnji. Bodo pa učni načrti vseh predmetov posodobljeni in prevetreni. Vsebine pri predmetih se po izkušnjah študentov sedaj pogosto ponavljajo, bolj diverzificirane pa naj bi postale tudi metode ocenjevanja. Nekateri študenti, denimo obramboslovci, bodo z novo akreditacijo dobili tudi več prakse, saj bo ta tudi na drugi stopnji študija. Takšne spremembe so se zgodile tudi ob upoštevanju mnenj v študentskih anketah v zadnjem desetletju.

Ponovna akreditacija posega tudi v sistem kreditnih točk. Vsi predmeti so zaenkrat ovrednoteni s petimi kreditnimi točkami, čeprav niso vsi enako zahtevni in ne zahtevajo enake količine študentskega truda. »Jasno je, da trenutni sistem, po katerem imajo vsi predmeti enako število kreditnih točk (5KT), ni idealen in pravičen, saj nekateri predmeti zahtevajo veliko več kot 150 ur dela, nekateri predmeti pa manj,« ugotavlja tudi KARP-ov dokument. V prenovljenih programih bo imela večina predmetov šest kreditnih točk. Manjše spremembe zaradi različne strukture predmetnika pri nekaterih programih na drugi stopnji vseeno so in pomenijo, da so nekateri predmeti vredni več in drugi manj kot šest kreditnih točk.

Spremembe se vežejo tudi na izbirne predmete, saj je po navedbah KARP-a »zaradi manjših finančnih sredstev dosedanja visoka stopnja izbirnosti, ki smo jo vpeljali ob prvi bolonjski prenovi, težko izvedljiva«. S ciljem uravnotežiti strukturo predmetnika so v KARP-u med drugim določili mejo vsaj šestih izbirnih predmetov med študijem. Vsak program bo ponudil dva izbirna predmeta v nabor fakultetnih izbirnih predmetov (tako bo nastalo vsaj 22 skupnih izbirnih predmetov) ter dodatno programske izbirne za študente svojega programa.

Študenti kritični, a konsenz je bil dosežen

Majhen delež študentov, ki so zaradi funkcije zastopnikov študentov imeli privilegij spremljati prenovo, je bil nad predlaganimi spremembami razočaran. »V končnem poročilu Komisije za akreditacijo in razvoj študijskih programov je opazna prevlada mnenj določenih podskupin. Dokument kot tak je zastavljen konservativno in v realnosti predstavlja sanacijski program Fakultete za družbene vede. Temelji bolj na ohranitvi delovnih mest kot na zagotavljanju kakovosti študijskih programov,« so zapisali študenti, ki so bili sicer ves čas udeleženi pri pripravi novih programov; kot člani senata fakultete in različnih komisij ali kot predstavniki študentov posameznih kateder, pa tudi kot tisti, ki s(m)o svoja mnenja, ocene in priporočila oddali v evalvacijah pred izpiti.

Kar torej bodoči študenti lahko pričakujejo od ponovne akreditacije, so posodobljene in manj ponavljajoče se vsebine. Nekatere predmete bodo ukinili, nekaj jih bodo dodali, večino bodo tako ali drugače spremenili. Da bo imel diplomant več kakovostnega znanja, je glede na leto manj študija na prvi stopnji, manj predmetov, manj denarja, težko verjeti. So se pa zaposleni na fakulteti v nezavidljivem položaju potrudili zasnovati čim boljše nove programe. Kot pravi dekan Rado Bohinc, je glede na množico razprtij, o katerih smo veliko slišali tudi med pogovori z vpletenimi, uspeh že to, da je v procesu do konsenza prišlo. Čeprav si tudi študenti želimo, da bi kot pri trendih ličenja veljalo, da je manj v resnici več, so v akademskih vodah tovrstna pričakovanja sprta z logiko in precej utopična. Skrb, da bodo generacije, ki na FDV prihajajo za nami, imele slabše možnosti za pridobitev kakovostnega znanja, je upravičena.

»Tudi če gremo stavkat za več visokošolskega denarja, se veliko ne bo zgodilo,« pravi prodekanja. Se študenti sploh zavedamo moči, ki jo imamo? Ali smo se pustili prepričati, da je najbolje molčati, se sprijazniti in čakati, da bo naše težave rešil nekdo drug? Kje je angažiranost, tista nekoč tako opevana študentska aktivnost? Je študentom sploh mar, kakšen je študij, ki daje podlago za življenje? Aktivno podprimo Študijsko Kakovost!

 

Be the first to comment on "Fakultetna reforma: med varčevanjem in kakovostjo"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*