Tujih jezikov nam dajte!

Ni denarja ali ni volje?

Tinkara Lazar

Fakulteta za družbene vede slovi po pestri izbiri programov in predmetov. Izbirnost je za mnoge odločilni razlog za študij na FDV, ki naj bi vzgajala družboslovce, bodoče intelektualce. Z znanjem, ki nas morda ponese onkraj naše Zelenice.

Večina programov na Fakulteti za družbene vede ima od tujih strokovnih jezikov na prvi stopnji obvezno le angleščino v prvem letniku, nekateri še v drugem. Dodiplomski študij trenutno dodeljuje štiri leta obveznega učenja dveh tujih jezikov zgolj programoma Mednarodni odnosi (MO) in Evropske študije (EŠ). Zakaj novinarji, tržniki, politologi in drugi nimamo te pravice, se sprašuje marsikdo. Tuji jeziki v predmetnikih večine programov namreč ne le, da niso obvezni predmeti vsa štiri leta dodiplomskega študija, temveč si jih študenti drugih smeri ne moremo izbrati niti kot izbirni fakultetni predmet v višjih letnikih. Takrat, ko imamo na voljo malo morje fakultetnih izbirnih predmetov.

Grehi predhodnih generacij

Tujih jezikov študenti ne moremo vpisovati v sklopu fakultetnih izbirnih predmetov že od študijskega leta 2009/2010. Prodekanja za dodiplomski in magistrski študij, red. prof. dr. Monika Kalin Golob, se spominja, da naj bi v preteklosti študenti možnost vpisa tujega jezika na več programih sočasno »izrabljali za hitro in preprosto pridobitev kreditnih točk«. Tako so lahko hkrati vpisali denimo Angleščino II za novinarje in Angleščino II za komunikologe in tako pridobili kar dve oceni v indeksu. Spet drugi so bili pri urah skrajno nezadovoljni, češ da se ne učijo snovi, ki bi bila prilagojena njihovemu programu. Prodekanja je razložila, da je izbirnost tujih jezikov zmeraj povzročala težave – tako pri študentih kot tudi pri organizaciji, in sicer zaradi prekrivanja predmetov in različnih stopenj predznanja tujih jezikov med študenti. Tisti, ki so v tretjem letniku hoteli vpisati katero izmed nadaljevalnih stopenj tujega jezika, iz katerega niso imeli predznanja, pouku namreč niso mogli slediti. Težave so se pojavljale tako pogosto, da se je fakulteta odločila za ukinitev možnosti izbire tujega jezika kot fakultetnega izbirnega predmeta. Tako smo danes študenti prikrajšani za to možnost – zaradi »grehov« predhodnih generacij in sistema, ki je tovrstne težave v preteklosti dopuščal.

V preteklosti naj bi študenti možnost vpisa tujega jezika na več programih sočasno izrabljali kot možnost za hitro in preprosto pridobivanje kreditnih točk. Tako smo danes študenti zaradi grehov predhodnih generacij prikrajšani za izbiro tujih jezikov.

»Fakulteta ne želi, da učenje jezika postane neke vrste tečaj«

Mnenja o tem, če je učenje tujih jezikov na FDV sploh potrebno, so deljena. Učitelj nemščine na FDV, lekt. mag. Matej Šetinc, pravi, da je imel s študenti, ki so si v preteklosti nemščino izbirali kot izbirni predmet, izjemno pozitivne izkušnje. Bili so zagreti za delo, saj so, kot pravi Šetinc, prihajali na ure s ciljem pred seboj. »Študenti, ki pokažejo voljo do učenja tujih jezikov, so ljudje z vizijo. S takšnimi ljudmi se da delati – in to dobro.« Tudi večina študentov je mnenja, da je dobro razumevanje tujega jezika in njegovega strokovnega izrazja pomembno. Hkrati si mnogi želijo pridobiti predvsem suverenost v izražanju. Monika Kalin Golob pa ob tem poudarja, da »fakulteta ne želi, da učenje tujega jezika postane neke vrste jezikovni tečaj. Prizadevamo si izvajati tuje strokovne jezike za posamezne programe.« Priznava pa, da je to v poplavi izbire tujih jezikov na fakulteti in vsakoletnem zmanjševanju sredstev težka naloga.

Jeziki kot »nebodigatreba«

Na novo akreditirani programi, ki se bodo začeli izvajati 2018/19, se zdijo popolna priložnost za vpeljavo reform tudi na področju tujih jezikov. Pomanjkanje teh pri večini študentov naleti na nerazumevanje in slabo voljo. »Predvsem za naš program je to sramota,« pravi Armin Sejarić, študent 3. letnika novinarstva. »Več jezikov znaš, več veljaš – ni tako? Če že niso obvezni, bi morali biti na voljo kot izbirni predmeti,« meni Rebeka Krašovec, študentka novinarstva. Mnogo študentov je namreč upalo na tuji jezik kot izbirni predmet v 3. in 4. letniku, pa s(m)o se lahko obrisali pod nosom. Žal tudi v prihodnje ne bo pozitivnejših premikov v tej smeri – prej obratno. Z reakreditacijo fakultetnih programov bo študentom večine smeri FDV na voljo le eno leto strokovnega programskega tujega jezika in eno leto usmeritve v jezik stroke, kar je odločitev, ki so jo na fakulteti po premisleku sprejeli tudi zaradi težav, ki so jih, ko je bilo vpisovanje jezikov kot izbirnih predmetov še mogoče, imeli zaradi študentov, ki so brez ustreznega predznanja vpisovali tuji jezik II, III, ali IV, ter zaradi izkoriščanja možnosti vpisa istega jezika na več programih – kar bi bilo mogoče enostavno odpraviti, in sicer s programskimi omejitvami.

V Poročilu Komisije za akreditacijo in študijske programe (KARP) je zapisano: »Znanje tujih jezikov je ključno za kakovostno delo v globaliziranem svetu. Tuji jeziki so sestavni del Fakultete za družbene vede ter predstavljajo njeno pomembno primerjalno prednost, zato jih je treba ohraniti.« Predstojnica Katedre za tuje jezike, lekt. dr. Nina Gorenc, pa do reforme ostaja kritična: »Z reakreditacijo se bo študij na FDV izvajal po formi 3 + 2. To pomeni tudi eno leto manj tujih jezikov za študente, ki so jih do zdaj poslušali štiri leta po formi 4 + 1. Mednarodni odnosi bodo odslej edini program, ki bo študentom nudil tri leta učenja dveh tujih jezikov. Študenti drugih smeri bodo v prvem letniku imeli tuji jezik na neki splošni, družboslovni ravni v mešanih skupinah, v drugem letniku pa se bo jezik usmeril v vsebine za vsak program posebej.« No, v tretjem letniku o pouku tujih jezikov za večino smeri spet ni ne duha ne sluha. Ker reakreditacija za posamezne programe prinaša manj predmetov, si katedre prizadevajo ohraniti čim več strokovnih, pomembnih za posamezni program. Po besedah Nine Gorenc se zato »jeziki večkrat smatrajo kot nebodigatreba«. V organizacijski enoti za študijsko dejavnost so nam pojasnili, da vpis tujega jezika kot izbirnega predmeta sistemsko sicer ni mogoč, ob izredni prošnji zainteresiranega študenta pa obstaja možnost, da študent predmet kljub sistemu lahko vpiše. Ta možnost naj bi obstajala tudi v prihodnje.

Vse skupaj zveni kot kup izgovorov, saj bi vendar moral biti prostor, čas in denar za tuje jezike, in sicer namesto predmetov, ki so po presoji vodstva očitno pomembnejši, glede na izkušnje mnogih študentov pa predvsem preveč razdrobljeni in obupno podobni drug drugemu.

Brez konkretnih pojasnil, zakaj ostaja tako

Prodekanja Monika Kalin Golob zagotavlja, da se vodstvo fakultete zaveda pomena znanja tujih jezikov za družboslovce in si prizadeva za več in večjo izbirnost teh. Vseeno se zdi, da se o jezikih neprestano govori, na koncu pa so vselej odrinjeni na stranski tir. Večina predstojnikov kateder s temo rado hitro opravi. Predstojnik Katedre za analitsko sociologijo, izr. prof. dr. Samo Uhan, vztraja pri pomanjkljivi razlagi, da je »učenje jezika na fakulteti učenje strokovnega jezika in ne more služiti kot nadomestilo za brezplačen jezikovni tečaj«. Nina Gorenc dodaja, da to kaže na »popolno nerazumevanje pouka jezika stroke na FDV. Nikakor ne gre za brezplačne tečaje splošnega jezika, temveč za nujno potrebna znanja in spretnosti na področju strokovne terminologije, sintakse in spretnosti tvorjenja besedil v tujem jeziku, ki študentom na splošno izboljša študij ter omogoči vstop na trg delovne sile in zaposlitev.« Predstojnik Katedre za mednarodne odnose, red. prof. dr. Zlatko Šabič, prav tako ni konkreten: »Če študijski program študentu ne daje jezika skozi vsa štiri leta, mora imeti za to nek razlog.« Doc. dr. Andrej Kohont, predstojnik Katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov, pa pravi, da so ocenili, da »dve leti angleščine nista potrebni, ker gre za strokovno angleščino, torej za terminologijo iz kadrovskega področja, in da imajo študenti že zelo dober nivo pogovorne in pisne angleščine«. Tudi na tem mestu Katedra za tuje jezike zavzema drugačno stališče. »Študenti bi potrebovali veliko več kot zgolj eno leto terminologije, saj gre pri pouku jezika stroke za spoznavanje akademskega, strokovnega diskurza in pridobivanje spretnosti tvorjenja pisnih in ustnih strokovnih sporočil v tujem jeziku, kar je nemogoče osvojiti v zgolj enem letu,« pravi Nina Gorenc. Na pripombo, da delodajalci po navadi iščejo ljudi, ki obvladajo vsaj dva tuja jezika, Kohont odgovarja takole: »To je mogoče ena stvar, ki je nismo mogli toliko upoštevati, kot bi jo lahko. Ključni razlog za to so finančne omejitve.«

Naštete argumente za trenutno stanje na fakulteti lahko torej povzamemo: Ni denarja, da bi jezike prilagodili za vsak program posebej. Ni časa, ni volje. V predmetnikih ni prostora, da bi vanje vpeljali tuje jezike. Ne smemo izgubiti strokovnih predmetov na račun tujih jezikov. Vse skupaj zveni kot kup izgovorov, saj bi vendar moral biti prostor, čas in denar za tuje jezike, in sicer namesto predmetov, ki so po presoji vodstva očitno pomembnejši, glede na izkušnje mnogih študentov pa predvsem preveč razdrobljeni in obupno podobni drug drugemu.

Naj se za konec le še enkrat navežem na besede Mateja Šetinca: »Študenti, ki kažejo voljo do učenja tujih jezikov, imajo pred seboj jasno začrtano pot.« Naj takšni ljudje na Fakulteti za družbene vede v prihodnje ne ostanejo brez možnosti za nadaljnjo rast.

Be the first to comment on "Tujih jezikov nam dajte!"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*