Današnje generacije so žrtve ustanove

Foto: Fakultet za medije i komunikacije, Beograd

Rastko Močnik, sociolog

Nina Korošec

Rastko Močnik univerzo spremlja domala celo odraslo življenje, od študentskih uporov leta 1968, ko je bil še sam študent. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 40 let poučeval sociologijo kulture, pred tem je bil tudi novinar. Njegovo raziskovalno delo obsega teorijo ideologije, analizo diskurzov, teoretsko psihoanalizo, epistemologijo, semiotiko. V vsak odgovor se tako vživi, da naredi še tri odvode od teme – po slabe pol ure se v krohotu vrne: »Bom povedal tako, da boste lahko zapisali.« Opombe pod črto ne bi bile odveč – inovacijo je predlagal sam. Lumpenproletarski cinik, nikakor ne zatežene vrste, pravi, da je zmerom mislil, da bo na stara leta patriarh. A ima rad otroke, njegovi so stari med 17 in 40 let. Najmlajši ga menda drži v kondiciji v vseh možnih ozirih.

Nekje na četrtini pogovora se pridruži še magistrski študent sociologije, ki je na govorilne ure prišel v zvezi s psihoanalitičnim vprašanjem. Gaber Aleš, član ne več aktivnega gibanja Mi smo univerza, ki je leta 2011 organiziralo dvomesečno zasedbo ljubljanske Filozofske fakultete, eden od zadnjih predstavnikov zasedbe, ki bo počasi prav tako zapustil izobraževalni sistem. Rastko Močnik, takrat še redni profesor, jih je podpiral in bil po zasedbi pobudnik knjige Kaj po univerzi, v kateri avtorska skupina ugotavlja, da je današnja univerza funkcionalna zgolj za reprodukcijo obstoječega stanja in kapitalističnih ideologij.

Predavatelje Fakultete za družbene vede smo v minulih tednih spraševali, kaj mislijo o današnjih domnevno ignorantskih študentih. Nekateri so imeli veliko povedati, spet drugi so le zamahnili z roko, češ, saj je bilo zmeraj tako, da se je ob malodušni večini zmeraj trudila manjšina. Kako se vi spominjate 60., 70., 80. let – je bilo res zmeraj tako?

To je vsakdanja modrost, ki je sestavljena iz stereotipa in predsodkov. Nekateri ljudje, v tem primeru študentke in študenti, imajo pač željo po neposrednem delovanju, nekateri so bolj zgovorni, drugi manj. Ljudje so različni in na prvi vtis ni mogoče soditi.

Pomembno pa je, da so se okoliščine študija korenito spremenile. Doživel sem razvoj univerz na Slovenskem med letoma 1963, ko sem se vpisal na študij, in 2014, ko sem se upokojil. Od približno sredine devetdesetih se je univerzitetna ustanova temeljito preobrazila. Moja ocena je, da se spreminja v strokovno šolo, ki služi kratkoročnim potrebam. V bistvu tudi izraz strokovna šola ni korekten, ker so te včasih usposabljale ljudi za celo življenje.

Univerze v Jugoslaviji so bile v šestdesetih letih zelo kakovostne, boljše kot večina evropskih. To smo lahko videli prek sodelovanja s študenti in študentkami univerz drugod po Jugoslaviji. Splošno ideološko ozračje je bilo v tistem času seveda drugačno. Takrat je bila vladajoča ideologija, vsaj v akademskih krogih – upor. To je bilo tudi obdobje uspešnih antikolonialnih revolucij in razpadov imperijev, hkrati pa višek ameriškega kapitalističnega ciklusa. Na Zahodu, vsaj v Evropi, je vladala država blaginje, v socializmu je bilo še bolje, demokratično, kot danes ni.

Skratka, takrat je bilo študentsko gibanje močno, študentke in študenti ljubljanske univerze smo imeli svoje glasilo – Tribuno, ki je bila takrat tednik in pomemben politični dejavnik v Sloveniji, deloma tudi Jugoslaviji. V Zagrebu so imeli Studentski list, v Beogradu Student … V družbi, ki je izšla iz revolucije sta bila upor in kritičnost vrednoti. Če ste se upirali, ste imeli zmeraj prednost pred tistimi, ki so branili status quo. Univerza je bila takrat razmeroma razsvetljena ustanova.

V poznih sedemdesetih in osemdesetih je založništvo v Jugoslaviji eksplodiralo. V srbohrvaščino smo dobili prevedena vsa pomembna in klasična besedila najrazličnejših akademskih tradicij. V drugi polovici osemdesetih se je to že začelo zapirati. Zanesljivo lahko ugotovimo, da je bila univerza sredi devetdesetih že okostenela, nesposobna, da bi vpijala sodobne, takrat pomembne miselne, teoretske tokove, kaj šele, da bi jih proizvajala.

Univerza sicer nikoli ni bila preveč inovativna, je namreč srednjeveška institucija in ima statuse ter neenakost že v zasnovi. To, da starci vladajo mladini. Je bila pa v srednjem veku pomembna, ker preden so vas poslali na grmado, ste imeli še nekaj možnosti debatirati na univerzi. Sicer elitistična institucija z latinščino – jezikom, ki ga poleg cerkve, univerze in nekaterih pravnikov ni govoril nihče drug – je bila v tistem času razmeroma napredna ustanova, liberalna. Danes pa je konservativna, hierarhična, gerontokratska institucija, vse, kar hočete o njej slabega povedati.

Štejejo le objave v angleškem jeziku. Ta položaj je imela slovenščina v 19. stoletju.

Pod udarom proizvajati ljudi za trg dela, kot enega od ciljev eksplicitno navaja Zakon o visokem šolstvu – »hitro vključevanje na trg delovne sile«.

To je ideologija, zahteva kapitala, da bi ljudi, ki pridejo z univerze, lahko takoj zaposlili in seveda izkoriščali. Kapitalizem je svetovni sistem, ki proizvaja neenakosti med regijami. Če kapitalizirate univerzo v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji ali Ameriki, torej centru sistema, kjer je bila od nekdaj instrumentalizirana, je nekaj drugega, kot če se to dogaja na periferiji, kar smo mi danes. Zato je pri nas zadnjih deset, petnajst let prisotna stalna težnja po zmanjševanju znanja, ki ga daje univerza, to znanje je vedno bolj prakticistično, pragmatično in vam ne omogoča vseživljenjske usposobljenosti. Temu lepo rečejo vseživljenjsko učenje, ampak to pomeni, da se boste morali vračati usposabljat. To sodi k sistemskemu in sistematičnemu zbijanju nivoja znanja na periferiji in se kaže denimo v tem, da štejejo le objave v angleškem jeziku, kar pomeni, da se ustvarja nek družbeni sloj; akademski, intelektualni, ki se ukvarja s kognitivnimi dejavnostmi, a govori drug jezik kot ljudje, ki ga preživljajo s plačevanjem davkov – ti govorijo slovensko. Vračamo se za sto, dvesto let nazaj, ta položaj je imela slovenščina v 19. stoletju, v času Bleiweisa, Prešerna in Čopa. V tistem času je bila slovenščina pretežno jezik kmetov, že meščanstvo je govorilo nemško.

Prodekanja za dodiplomski in magistrski študij FDV na primer pravi, da skrb, da smo zaposleni, pač ne sme biti na plečih univerze, saj ta ni socialna institucija, temveč nas mora opremiti, da bomo znali delati v večno spremenljivem svetu. Ampak – se ne približuje tudi to ideološki floskuli »biti pripravljeni na izzivov polno karierno pot«?

Več je brezposelnih mladih, bolj delajo kariere. Besedi kariera in ambicioznost sta imeli nekoč v slovenščini slabšalen pomen, ker kariero so delali karieristi. Ambicioznost pomeni uspeti v okoliščinah, ki so dane. Če hočete uspeti, ste a priori konformist in oportunist. To sta pa negativni oznaki. Včasih smo imeli namesto individualnega uspeha za vrednoto kolektivno spreminjanje slabega sveta. Svet je zmeraj lahko boljši, zlasti študentke in študenti bi ga morali torej dojemati kot slabega. Nekoč smo imeli predstavo o nečem boljšem. Če spreminjate svet, veliko tvegate, večja verjetnost je, da vas bo svet premagal in ne boste napredovali in naredili kariere, kot da boste svet dejansko spremenili. A včasih je bil ta projekt samoumeven. Ker delati kariero ni bilo človeka vredno početje. Ni kreativno. Ideologija nekoč je bila vsaj napredna, današnja pa je nazadnjaška.

Danes poznamo blagovni fetišizem in konkurenčni boj. Saj lahko vsak dan v časopisu preberete, da morate biti bolj konkurenčni, kar pomeni sesuti zdravstvo, šolstvo in pokojnine ter biti reven in prekarno zaposlen ali brezposeln. Kariera pomeni prispevati k reprodukciji obstoječega stanja.

Včasih je bil projekt spreminjanja sveta samoumeven. Ker delati kariero ni bilo človeka vredno početje. Ni kreativno.

Kariera torej ne pomeni nič drugega kot zgolj biti prilagodljiv?

Oportunističen, prilagodljiv, ampak pazite – pomeni tudi boj vseh proti vsem.

Beseda karierist ima v vsakem primeru negativen pomen, a šola je na svetu zato, da disciplinira ljudi v vladajočo ideologijo. Rečejo – bodite prilagodljivi. Še pogosteje – bodite fleksibilni – ker je to tujka, ki ji lahko nadenejo nek pozitivnejši prizvok. Fleksibilen je človek, ki zna ustrezno odgovoriti na vse spreminjajoče se situacije, ki niso predvidljive, kar se danes pojmuje kot pozitivno, v resnici pa pomeni biti oportunist, konformist, se prilagajati in ne niti poskušati spreminjati sveta. To je tipična ideologija ljudi, ki bodo oziroma so že zatirani.

Skratka, študentke in študenti so že v podrejeni situaciji, pod nekim gospostvom. Pred tem so bili v srednji šoli, ki je zmerom bolj teroristična. Ko smo bili mi v srednji šoli, nam na pamet ni padlo, da bi se borili za ocene. Niso bile pogoj za sprejem na univerzo. Mi smo bili v konfliktu z enim od profesorjev, ki ga lahko za nazaj vidim kot zelo simpatično osebo; takrat je rekel – ne bom se šel z vami konflikta, temveč bom vsakemu dal oceno nižje, kot jo zasluži. Mi smo rekli – ko te jebe, v redu, deal – in smo ga ignorirali, on pa nas. Imeli smo slabše ocene, a to ni vplivalo na naše usode. Danes pa vpliva. Kar je svinjarija. Niso vsi ljudje narejeni po tirnicah lova na ocene, ki jih postavlja šola. Pa to nič ne pove o njihovi inteligenci, nasprotno, ljudje, ki so kreativni, zmerom iztirijo.

Foto: Nataša Raduka

Foto: Nataša Raduka

Če nas danes šola vpeljuje v prevladujočo ideologijo in če je bila v 60., 70. letih vsesplošna vrednota upor, je takrat vas že šola napeljevala k uporu?

Družba takrat je bila zelo postrevolucionarna, izšla je iz upora, radikalne spremembe. Naš projekt v socializmu je bil rešiti človeštvo. Danes pa je vladajoča ideologija ta provincionalna mentaliteta, kako se komu prikupiti … nekim bruseljskim birokratom – zdaj bomo Porošenka, ki sodeluje z neonaciji, sprejemali kot državnega gosta. Takrat so hodili k nam ljudje, kot so Nehru Naser, Gandhijev naslednik, ki je premagal britanski imperij v Indiji. Che Guevara je bil tukaj, Vietnam je bila naša prijateljska država, ki je premagala največji imperij tistega časa, Združene države. Skratka, čisto drugače je bilo. Univerza je bila sicer zelo konservativna, a ob študentskih uporih takrat je bila zmožna dialoga s študentskim gibanjem.

Filozofska fakulteta ob zasedbi 2011 intelektualno ni bila zmožna dialoga s študentkami in študenti, ki so jo zasedli. Vodstvo ni razumelo, zakaj so nezadovoljni, ko je pa vse tako fino. Pazite – ko smo bili mi v študentskem gibanju, smo bili arogantni, nesramni, mislili smo, da smo požrli vso modrost sveta. Bili smo neprijetni sogovorniki. Naši sogovorniki na nasprotni strani so vedeli več kot mi, a vendarle smo imeli dialog, čeprav smo bili agresivni. Leta 2011 so bili študenti in študentke izjemno potrpežljivi, ljubeznivi, na svoje učitelje so delovali pedagoško. Ampak profesorji jih niso razumeli – kaj zdaj ti tu hočejo boljši študijski proces, ko so programi enkrat blagoslovljeni (rahlo histeričen smeh), se vendar ne smejo več spreminjati. Frapantno je bilo, zato smo napisali knjigo Kaj po univerzi. Bil sem pobudnik knjige, ker me je šokiralo, da je univerza na študentski upor reagirala tako, da je naročila varnostnikom, naj fakulteto ob desetih zaprejo, da ne bodo mogli hoditi noter in ven. Takšne nizke udarce je imela. Ampak varnostniki so bili na strani študentov.

Ker varnostniki in čistilke na fakultetah delajo prek agencij za zaposlovanje.

In ena od zahtev zasedbe je bila, da se to neha. Skratka, imeli smo razredni konflikt. Po 40 letih lahko z gotovostjo trdim, da je ustanova, na kateri sem delal večino življenja, zdaj slabša kot takrat, ko so drugi mene učili.

Čeprav so bile vaše predavalnice navadno polne, tudi študentov z drugih fakultet, je večina vaših študentov zadnja leta, ko ste še poučevali, vašo profesorsko figuro označevala za monologno. Hkrati vi pišete o »ignorantski indiferentnosti tihe večine«. Razložite.

Od bolonje naprej sem imel zelo nesrečno profesorsko življenje. Moj princip je, da se predavanja ne smejo ponavljati. Učitelji, ki sem jih sam poslušal, so predavali tisto, kar so sami raziskovali. Dušan Pirjevec je bil najboljši predavatelj, kar sem jih slišal, pa sem slišal tudi Derridaja pa Lacana, skratka tiste, ki so bili takrat špica. Pirjevec je predaval tisto, kar je delal. Bolonja je uvedla učne načrte predmetov in obvezno literaturo, ki mora biti v omejenem obsegu.

Takrat se je vse spremenilo. Študentke in študenti zahtevajo, da se držimo predpisane literature. Ne morejo si privoščiti, da bi dodali še eno knjigo. V prvih letih bolonjske reforme so se študenti in študentke še upirali: »Nobene knjige ne moremo prebrati do konca, nimamo časa.« Drugi sedanji teror nad študentkami in študenti je, da morajo delati, da lahko študirajo. Kar pomeni, da ni tistega specifičnega študentskega življenja, ki je del študijskega procesa. Primer: na prvem predavanju diskurzivne analize sem rekel: »Diskurz je le ena vrsta simbolne formacije, verbalna, obstajajo pa tudi druge, kot so vizualne komunikacije.« O tem je prvi delal teorijo Erwin Panofsky. Vsi so me gledali, ker še niso slišali zanj. Po naključju očitno ni bilo med njimi nobenega umetnostnega zgodovinarja. Povedal sem, kdo je Panofsky, ikonologija in tako naprej, nakar sem začel razmišljati, zakaj sem takrat, ko sem bil toliko star kot oni, vedel, kdo je Panofsky. Ker smo se študenti in študentke raznih fakultet in oddelkov družili po gostilnah in sem to izvedel od ljudi z drugih smeri.

Po 40 letih lahko z gotovostjo trdim, da je ustanova, na kateri sem delal večino življenja, zdaj slabša kot takrat, ko so drugi mene učili.

Če pa delate in se potem morate piflati, ne morete imeti tega študentskega življenja. Ko verbalizirate snov, ki se jo učite; torej če morate nekomu, ki žargona ne obvlada, razložiti, kaj je diskurzivna analiza ali ikonologija, povedati neko specialno znanje po človeško, je to veliko bolj kreativno in produktivno, kot če imate na izpitu vprašanje o eni od diskurzivnih teorij. Na izpitu reproducirate znotraj pričakovanega žargona.

Skratka, nisem mogel predavati tega, kar bi hotel, temveč naj bi reproduciral šolsko učenost. Nisem razočaran nad današnjimi generacijami, razumem jih. Žrtve ustanove so, literature, ki jo berejo. A problem je nastal na izpitu, ker niso razumeli. Zmeraj sem bil v dilemi, ali naj jih spuščam ali ne. Potem sem rekel – ne, dobili bodo diplome, ki potrjujejo, da so izobraženi na nivoju. Čeprav niso.

Torej ste na izpitih študente pometali, če se vam je zdelo, da ne vedo dovolj?

Zelo slabe uspehe sem imel. In sem jim tudi pisal, zelo pogosto sem naredil analizo napak. Mehanično so prepisovali neke mehanične, površne zapiske, ki jih niso sami naredili in jih niso razumeli. Velikokrat je bil napačen odgovor zato, ker so narobe prebrali in potem narobe zapisali. Saj so bili zabavni primeri, ker … Se spremeni ena črka, pa da drugo besedo. Zmerom sem dal na izpit Uvod v delo Marcela Maussa, v katerem Levi-Strauss v knjigi Esej o daru in drugi spisi zelo dobro povzame problem družboslovja – na izpitu so pa pisali, da ima antropologija opraviti s fizičnimi, biološkimi stvarmi, pa tudi družbenimi (pridušen smeh). Pisali so o tistem, kar Levi-Strauss piše, ko šele čisti področja, na katerih bo postavljal teorijo, periferne zadeve. Ali Engelsovo pismu Mehringu o tem, da je ideologija napačna zavest. Potem pa pove, zakaj, a so še pred tem nehali brati in interpretirali ravno to napačno rabo pojma ideologija kot pravilno.

Bilo mi je pod častjo, da bi jih kontroliral na izpitu, če prepisujejo. To se mi je zdelo zanikrno. Izpit ne bi smel biti vaja iz spominjanja. Veliko jih je padlo zaradi slabih zapiskov in opozarjal sem, naj jih ne uporabljajo – sami preberite in naredite povzetke, prihajajte na predavanja. A problem predavanj je, da ne bi smela biti reprodukcija, temveč razlaga literature – tisto, čemur se je nekoč reklo komentar; ko poveš logiko teksta, zakaj avtor tako argumentira, kako pride do tez; ali kombinacija različnih tekstov, ki naj bi jih študentke in študenti prebrali. Za kar seveda nimajo časa in prihajajo nepripravljeni. Potem sem zbil nivo in bil zadnja leta zelo nesrečen.

Magistrski študij je zdaj osnovna oblika študija, hkrati pa so časovno omejili doktorskega. Kar pomeni, da doktorat ne more več biti resno raziskovanje. Vsaj ne v naših okoliščinah, kjer je manko časa nemogoče nadomestiti z denarjem.

Ste klonili?

Da. Pa je bilo še zmerom slabo. Zelo vesel sem bil, ko sem zapustil tole ustanovo, ker je bilo grozno, nobenega učinka. Učni uspeh mojih študentk in študentov je bil nikakršen. Padlo je 60, 70 odstotkov letnika. Saj počasi so se naučili …

Ni res, da sem bil monologičen. Okoliščine niso bile primerne, sem pa rekel – oni bodo diplomirali, potem pa šli k Janši in tam kot strokovnjaki govorili gluposti. Z žigom univerze. To je bil moj ekstremen strah (krohot). Zato sem bil tako hudoben profesor!

Če se današnji študenti pritožujemo, da nimamo časa brati knjig, nam pogosto odgovorijo, češ, kdo vas pa ovira, da si sami ne vzamete tega časa. S kakšno pravico?

Rastko: To je institucionalna hipokrizija. Pomeni, da se institucija ne drži lastnih pravil. V resnici se jih ne more, ker če bi bil osip na programu 80-odstoten, čez dve leti ne bi bilo več nikogar, ki bi se vpisal nanj in bi ga morali ukiniti.

Učitelji in učiteljice, ki vam to govorijo, sodelujejo v sistemu, ki vam to preprečuje. Če bi bili pošteni, ne bi spoštovali učnega načrta. Potem tvegajo, da bodo izgubili akreditacijo – kar ne bodo.

Gaber: Ker je niso še nikoli.

Rastko: Mislijo, da bodo. Jaz sem o tem razmišljal drugače. Če študentka ali študent ne naredita izpita, pomeni, da bosta prišla znova. Kar pomeni, da bom imel več dela, a sem si rekel, da sem dolžan opravljati več dela, če ne vedo. Vsaka palica ima dva konca.

Gaber: Osnovno razmerje vednosti je, da nekdo ve, nekdo pa ne. Tisti, ki vstopa v skupnost teh, ki vedo, mora prestati njihov preizkus. To elementarno razmerje se ruši. Začelo se bo dogajati, da ne bo več kriterijev ocenjevanja, pravzaprav smo na področju družboslovja in humanistike že tukaj. Si lahko predstavljamo, da študent na medicini kar tako naredi izpit? (Rastkov krohot) Naenkrat vsi razumemo, da ocenjevanje mora biti rigorozno in da ne more stvar interpretacije, češ, jaz mislim tako, vi tako, profesor malo drugače.

Tukaj je na delu še neka čudna spodobnost; ni primerno, če se dva profesorja pogovarjata, kaj njuni študenti ne znajo. Morda je to, da se na programu odkrito ne pogovorijo in ne zedinijo o tem, kaj je treba pri določenem predmetu temeljito naštudirati, poglavitna zavora.

Si lahko predstavljamo, da študent na medicini kar tako naredi izpit? Naenkrat vsi razumemo, da ocenjevanje mora biti rigorozno in da ne more stvar interpretacije, češ, jaz mislim tako, vi tako, profesor malo drugače. (Gaber Aleš)

Tudi FDV sedaj prehaja na 3 + 2 študij. Kaj to reduciranje poti do diplome pomeni za študij, predvsem družboslovja in humanistike?

Rastko: Moj prvi afekt ob prehodu FF na 3 + 2 je bil, da bo dodiplomski študij devalviran, študijski proces manj kakovosten. Ker je bila cela institucija, ki se le stežka prilagaja, v osnovi zastavljena za štiriletni dodiplomski študij. Tako gre večina še na magisterij. Predvidevam, da bodo prej ko slej ustanovili nekakšen superdoktorat, kar imajo v Franciji že ves čas. Magistrski je zdaj osnovna oblika študija, hkrati pa so časovno omejili doktorskega. Kar pomeni, da doktorat ne more več biti resno raziskovanje. Vsaj ne v naših okoliščinah, kjer primanjkljaja časa ni mogoče nadomestiti z denarjem, da bi tako opravili več poskusov ali šli v več arhivov, ven iz Slovenije. To je periferizacija. Postajamo intelektualna provinca. Če se bo našel kdo pameten, bo postavil novo institucijo višje nad doktorski študij, ki bo a priori raziskovalna. Če ne, bomo pa dobavljali delovno silo za raziskovalne ustanove v središču sistema, kjer imajo več denarja in institucionalno moč.

Gaber: Slišal sem zgodbo, da je bila bolonja vsiljena. Da je senat FF menda imel priložnost se izreči o bolonji, pa se niso hoteli. Med akademiki je veliko sprenevedanja.

Rastko: Zato so pa postali akademiki. Gre za selekcijo. Univerza traja 800 let in ima od nekdaj izjemno nezdrav način kadrovske reprodukcije. Zmeraj so tisti, ki so bili notri, izbirali, kdo se lahko pridruži. Zmeraj je dajala zavetje, materialne privilegije in podobno. To je koruptiven sistem – vendar je vse do pred desetimi, dvajsetimi leti nekako deloval.

Ko sem bil asistent in sem gledal to kadrovsko politiko fakultete, bi za vsakega, ki so ga nastavili, lahko predlagal nekoga boljšega. Danes pa je to celo tretja, četrta liga. Jih je veliko boljših. Tisto, za kar smo včasih mislili, da je horor, je bilo še dobro.

Pišete, da humanistika izginja kot izginja človek, ki naj bi ga preučevala. Pa ni tako, da naj bi bil humanizem jedro univerze?

Po sedanjih kriterijih je težko govoriti o jedru, ker humanistika in družboslovje postajata zmerom bolj ideološka, v službi obstoječega sistema. Znanost je v službi profitnega podjetništva. Hudič je, ker kapitalizem zahteva permanentno tehnološko revolucijo. V družboslovju že nekaj časa nastopamo kot dostavljavci gradiva, podatkov, iz katerih gospodje v centru delajo veliko teorije. Koliko je na seznamih študijske literature domačih avtorjev, koliko pa centralnih, evropskih, kot so Ulrich Beck, Anthony Giddens? Naši le ponavljajo njihovo vero ali dobavljajo material, iz katerega bodo drugi delali konstrukcije. Vedno manj teorije je.

Če današnje študentske generacije pojmujemo teorijo kot neuporabno, saj se bomo tako ali tako morali celo življenje sproti izobraževati in prilagajati – zakaj se jo sploh učiti?

To so pa že stari Grki vedeli. Ker boste bolj srečni. Zaposliti se morate tam, kjer je možnost. Če boste poznali teorijo, boste veliko hitreje osvojili spretnosti, ki jih bodo zahtevali. Veliko bolje boste psihološko prenesli maltretiranje in poniževanje, ki ga boste deležni na delovnem mestu, ker boste z distanco lahko rekli – to je kapitalizem, tako se dela. Lahko se boste umaknili in z antropološkega stališča opazovali, kako deluje organizacija, kjer so podrejeni brez besede. Lahko boste celo organizirali sindikat ali drugačne vrste odpor proti zlorabljanju. Spet boste potrebovali teorijo, ker boste morali še koga prepričati, da se vam pridruži. To niti ni teorija, argumentacija je tehnika, ampak se jo je prav tako treba naučiti.

*Intervju se nadaljuje z razlago izrivanja med FF in FDV, absurdnostjo študentskih anket in teženj po obvezni prisotnosti, problematiziranjem propadanja javnega visokega šolstva ter problematiko javne RTV.

Be the first to comment on "Današnje generacije so žrtve ustanove"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*