Skozi teorijo dobiš občutek za odgovornost

Foto: Sanja Gornjec

Teorija za bodoče novinarje

MSA

Izkušeni novinarji vidnih slovenskih medijev pri študentih novinarstva in praktikantih pogrešajo še marsikaj drugega kot zgolj praktične veščine.

Barbara Štrukelj, odgovorna urednica Slovenske tiskovne agencije

Na STA od študentov novinarstva pričakujemo, da se že deloma spoznajo na novinarsko obrt, da imajo osnovna teoretična predznanja o novinarskih žanrih, o načinu pisanja tekstov, da poznajo medijski prostor in različne tipe medijev, dogajanje v Sloveniji in svetu, da spremljajo tok informacij in da vedo, kaj se dogaja. Ne vem pa, če se vsi študenti, ki prihajajo k nam na prakso, res dodobra zavedajo, v kakšen poklic vstopajo. Novinarstvo je zelo specifičen poklic, pri katerem z delom ne končaš ob štirih popoldne in greš domov. Neprestano ti nekaj brni v glavi, razmišljaš, gledaš po drugih medijih, kako so nekaj naredili.

Ko se enkrat za nekaj odločiš, moraš sprejeti slabe in dobre strani poklica. Včasih se na praksi pri nas znajdejo študenti, ki še niso šli skozi ta proces in so nekako pasivni, nezainteresirani, na drugi strani pa tudi takšni, ki mislijo, da že vse vedo. Pogrešamo željo po izvedeti in naučiti se čim več. Včasih se študenti še vedno bojijo vprašati.

Na vseh področjih, ne le v novinarstvu, je pomembno dobro pisati, znati zajeti bistvo, izpostaviti prave stvari.

Pri nekaterih študentih je že v začetku opaziti nek manko razumevanja svojega dela in bi bilo smiselno od njih zahtevati pripravo več praktičnih izdelkov, vesti in drugih žanrov. Vidimo, da so znanje, kompetence in veščine pri študentih različne; nekateri, ki so bili že prej bolj aktivni v medijskem prostoru, imajo več izkušenj ter boljšo začetno osnovo. Ni pa nujno, da potem ti ostanejo najboljši.

Lenart J. Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge ter zunanji (so)izvajalec predmeta Časopisni praktikum na FDV

Pri študentih opažam, da razmeroma dobro poznajo novinarsko teorijo. Novinarsko delo, žanrska pravila in izbira primernih sogovornikov jim ne delajo težav. Tudi idej za zgodbe jim običajno ne manjka. Težave pa imajo s pripovedovanjem zgodb – najbrž zato, ker premalo berejo in ustvarjajo z jezikom. Ko se na uvodnem predavanju pozanimam, če so že kdaj napisali kratko zgodbo, pesem, igro, besedilo skladbe in podobno, nikoli ne slišim pritrdilnega odgovora.

Njihove novinarske zgodbe so zato bolj podobne seminarskim nalogam, saj prispevke začenjajo z definicijami, opredelitvijo teme – namesto bistva ali zanimivega uvoda. Če karirikam – ob pristanku letalonosilke v Koprskem zalivu bi nekateri študenti novinarstva v uvod napisali, kaj je letalonosilka, kako velika je, koliko letal prenaša, da je del Natove flote, kje je Koprski zaliv … To pa ne sodi v uvod. Številni šele na koncu prve tretjine prispevka uporabijo informacije, ki bi zares morale biti v uvodu.

Skratka, manjka jim dramaturgije: veščine, kako začeti, pripovedovati, premetavati in graditi zgodbe. To bi lahko pridobili edino s prebiranjem dobro napisanih besedil, poslušanjem odlično strukturiranih podkastov ter gledanjem nagrajenih filmov in dokumentarcev.

Zelo očitno študenti niso vajeni večkrat popravljati in izboljševati svojega izdelka. Oddajo kar prvi poskus.

Večina študentov novinarstva dokaj slabo pozna medijsko ponudbo v Sloveniji – kakšne teme, žanri in način pisanja so primerni za določene medije. Nimam občutka, da bi študenti pogosto zelo pozorno prelistali Delo ali Mladino, klikali po internetnih izdajah … Največ težav imajo namreč z mojim navodilom, naj vsak pove, za kakšne vrste ali kateri medij bi svojo zgodbo pripravil. Ne vedo, kakšne so ponavadi dolžine, kakšen jezik uporablja določen medij, katere rubrike so krajše, katere daljše. S takšnim pristopom bodo na bodoče urednike naredili zelo slab vtis.

Manica Janežič Ambrožič, novinarka in voditeljica Dnevnika ter zunanja (so)izvajalka predmeta Televizijski praktikum na FDV

Novinarka Manica Janežič Ambrožič / Foto: Arhiv RTV

Novinarka Manica Janežič Ambrožič / Foto: Arhiv RTV

Sama sem študirala novinarstvo in francoščino, dvosmerni študij se mi je zdel dobra ideja. Veliko smo razpravljali v dveh različnih skupinah. Humanistična izobrazba je zelo pomembna. Zdi se mi, da je znanje danes absolutno podcenjeno. Ni več vrednota, kakršna bi morala biti. Pomembno se mi zdi, da novinar pozna vsaj dve različni področji; novinarstvo bi bilo pametno povezati z zgodovino, pravom, ekonomijo … Verjamem, da je prihodnost študija novinarstva v tem, da imajo študenti možnost obiskovati predavanja na drugih fakultetah. Iz leta v leto tako poslušam študente novinarstva, ki govorijo, da je ta študij povsem brez zveze. Ampak – kaj jih ovira pri iskanju informacij na drugih področjih?

Priti do diplome, do magisterija pomeni neko vztrajnost, pridnost, temeljitost, kar so v novinarstvu vendarle pomembne lastnosti. Preprosto se zgodi, da moraš kakšno nalogo, ki ti je morda neprijetna, duhomorna, opraviti kljub temu, da ti ne leži. Moraš pridobivati tudi znanja, ki so ti morda tuja, te ne zanimajo toliko. Na tem področju potrebujemo izobražene ljudi, je pa res, da obstajajo, tudi v Sloveniji, vrhunski novinarji brez univerzitetne diplome, ki zaradi tega niso prav nič slabši, celo izvrstne stvari pišejo.

So tudi kolegi, ki ne razmišljajo o povsem osnovnih postulatih novinarstva, kako prispevajo k javni razpravi, kaj ji odvzemajo in kako jo spreminjajo. Kot novinar tudi skozi teorijo, z védenjem o razvoju demokracije in vlogi medijev v družbi, dobiš občutek za odgovornost, ki jo nosiš vsakič, ko stopiš pred kamero ali objaviš besedilo. Tega ne dobiš skozi prakso. Zgolj praksa, talent za javno nastopanje ali spretnost pisanja niso dovolj. Čeprav je včasih za kakšno prenagljeno odločitev kriva tudi naglica, so novinarska in uredniška odgovornost ter razmislek o tem izjemni pomembni.

Kot novinar ali urednik moraš razmišljati, komu boš sploh dal besedo in koliko.

Svet se vrti vse hitreje, informacije morajo čim prej do javnosti, res pa je, da kritični gledalci, poslušalci in bralci prepoznajo vloženo resno in sistematično delo novinarjev. Kritična javnost opazi vse; tisti, ki jim je tema blizu, bodo takoj opazili, če ni vsebine, pa naj bo prispevek še tako šmensi, všečen, gledljiv. Tudi na televiziji se poglobljena raziskava in poznavanje vsebine zmeraj izkažeta v dobrem delu pred kamero, pa čeprav je to bolj okorno. Ob dobri vsebini lahko gledalci manj izrazito delo pred kamero novinarju oprostijo, če le nagovarja.

Novinarska etika je izjemno pomembna. Vsako leto se najde skupina ali dve, ki želi narediti prispevek o legalizaciji marihuane in potem naredijo propagandni prispevek, zakaj jo legalizirati. Vsako leto me vrže – ljudje božji, pri 28 boste že drugače razmišljali, pri 35, ko boste imeli prvega otroka v šoli, boste želeli, da bi se to nekoliko omejilo. Želim, da študent v tretjem letniku razume, da ne govori na pamet, preveri vse strani, odgovori na ključna vprašanja. Kot novinar ali urednik moraš razmišljati, komu boš sploh dal besedo in koliko. V vsaki generaciji je nekaj res bistrih in razmišljujočih posameznikov, ko jih ne bo več, si ne bom več želela pred študente. Kdor se podaja na novinarsko pot, se mora zavedati, da to pomeni način življenja; bolj kot si lahko predstavljate. Kot novinar nisi nikoli povsem prost ali izklopljen. Tega se nekateri ne zavedajo povsem.

Gledalci, bralci, poslušalci danes opazijo vse. V novinarstvu je treba pri vsem, česar se lotiš, zasledovati perfekcionizem.

Be the first to comment on "Skozi teorijo dobiš občutek za odgovornost"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*