Danes aktualne veščine bodo čez pet let zastarele. Teorija ne bo.

Foto: Sanja Gornjec

Teoretski dinozavri

MSA

»Kot se strinjamo vsi študenti, ko se o tem pogovarjamo, je na našem faksu bistveno preveč teorije in premalo prakse …« »Preveč balasta, vsesplošnih znanj, ki se tičejo preteklosti ali pa temeljijo zgolj na nekih teorijah, ki nam nikoli ne pridejo prav.« »Več prakse, praktičnih predmetov, ki bi se lahko šteli tudi kot delovne izkušnje in ne toliko poudarka samo na teoriji.« »Preveč teorije.« »RABIMO PRAKSO!!!!«

Izjave iz izsledkov raziskave Zadovoljstvo študentov s študijem 2015 so le nekatere od vsesplošnih pritoževanj o razmerju med količino teorije in prakse na Fakulteti za družbene vede. Kdo od nas po opravljeni praksi oziroma določenem času opravljanja študentskega dela na svojem študijskem področju še ni izrekel znamenitega nauka: »V enem mesecu prakse sem se naučil/-a več kot v treh letih študija?«

Preverjamo naše floskule, pri kom drugem najprej kot pri profesorjih FDV. Tudi o morebitnih posledicah tovrstnih premislekov, smiselnosti diplomskih nalog in drugem.

Doc. dr. Dejan Jontes, Katedra za medijske in komunikacijske študije

Veliko je zmotnih percepcij, češ da se morajo študenti naučiti vse praktične stvari, preden pridejo v službo. Zelo veliko sodelujem tudi z delodajalci, ki pogrešajo povsem druga znanja, predvsem splošno razgledanost, splošno pismenost.

Večji problem je, da študentke in študenti danes premalo berejo.

Kjerkoli boste delali, se boste morali nekih stvari naučiti na novo, kar je mogoče v nekaj mesecih. Če pa v študijskih letih ne pridobite širine, ki vam v poklicnem življenju koristi, tega ne morete nadoknaditi v nekaj mesecih. Praktično delo je še najlažje osvojiti kasneje, ostalih stvari pa ne.

Red. prof. dr. Igor Lukšič, Katedra za teoretsko analitsko politologijo

Praktično usposabljanje je na fakultetni ravni na področju družboslovja bolj ali manj nesmiselno. Družboslovju so ga vsilili tehniki. Spet drugače je na Pedagoški fakulteti, kjer se mora študent naučiti delati z dijaki in učenci, ker bo moral na koncu v vsakem primeru v razred, ali na Ekonomski fakulteti, kjer jih gre kasneje večina delat v bančni sektor. V družboslovju je tako, da te morajo nadrejeni vpeljati v določeno delovno organizacijo. Prav nič ne pomaga, če študent na praktičnem usposabljanju dela v kabinetu ministra, po končanem študiju pa gre delat kadrovski menedžement v Krko. Naš program nima praktičnega usposabljanja posebej, ker smatramo, da je raziskovalno delo dovolj za oblikovanje dobrega diplomanta. Kje se bo teoretik učil v okolju, to je »nikakvo«. Če pa komu še manjka praktičnih veščin, jih lahko sam pridobiva v interesnih organizacijah ali študentski skupnosti.

Red. prof. dr. Monika Kalin Golob, prodekanja za dodiplomski in magistrski študij

So programi, ki danes izgubljajo študente, a se je še pred desetimi leti nanje vpisovalo po 120 študentov. Program Analiza politik in javna uprava je imel nekoč največ študentov na FDV. V javni upravi so na veliko zaposlovali, a obstaja še Fakulteta za upravo ter številni zasebni in drugi zavodi s podobnimi programi. Situacija se je zelo spremenila. Visokošolski prostor je organizem, ki ne prenaša hitrih sprememb. Treba je imeti zgodovinski spomin. Če imamo slab vpis na nek program – naj ga ukinemo? Smo prepričani, da je to dobra odločitev? Kaj na ta način storimo z disciplino, za katero smo dolžni skrbeti? Pojutrišnjem se lahko slabši vpis zgodi novinarstvu, potem trženju, to je nepredvidljivo. Ali farmaciji. Krka dobi tujega lastnika – potem farmacevtov v Sloveniji ne bomo več izobraževali? Sedaj je to zaželen študij, ker ponuja prihodnost na trgu delovne sile, kako predvideti, kaj bo čez pet let?

Univerza ne more biti tekoči trak za ustvarjanje delovne sile. Dati mora dobro izobrazbo, ne sme pa biti obremenjena s tem, da bodo študenti zaposleni takoj po diplomi, da bodo takoj po končanem študiju dobili službo. Nikoli ni bilo tako. Vedno smo čakali na priložnost in vmes delali marsikaj.

To je žal prinesla bolonjska miselnost. Preprost neoliberalistični pogled … Jaz se mu upiram, a realnost je drugačna. Že tako ali tako smo na četrt socialna institucija s tem deljenjem in podaljševanjem statusov v nedogled, ker ni zaposlitev. Da bom jaz skrbela za to, da bo študent tisti trenutek, ko bo diplomiral, dobil delo, je pa nemogoče, trg je nepredvidljiv. Vedno se boste učili na novo, ker se bo jutri pojavila neka nova tehnologija. Neka ozka specializacija tukaj prav nič ne pomaga. Študent mora imeti dobro podlago teoretskega znanja in poznavanja konceptov, da lahko preživi. Univerza ga mora opremiti, da bo znal delati v večno spremenljivem svetu.

Izr. prof. dr. Samo Uhan, Katedra za analitsko sociologijo

Včasih dobivamo očitke, da je naša smer, oziroma vsaj nekatere vsebine, predvsem v prvem letniku, preveč teoretska. Na katedri smo o tem veliko razpravljali in prišli do sklepa, da od tega ne moremo odstopati. Slaba ali potlačena teorija se prej ko slej vrne kot slaba praksa; praksa, ki se nima na kaj upreti.

Smo pa pri zasnovi programa zelo pazili, da smo veliko pozornosti namenili uravnoteženju med teorijo ter aplikativnimi, praktičnimi vsebinami. Ni nam bilo nerodno priznati, da smo univerza in ne obrtna šola, čeprav so nam to nekateri tudi očitali. Univerza vendarle mora razvijati discipline, ki so morda zelo splošne, ampak so temeljne, so infrastruktura znanosti, nekaj, kar ne more nikoli zastarati.

Veste, da smo bili ob koncu minulega študijskega leta v izjemni situaciji, ko smo morali sprocesirati enormno število starih diplomantov in magistrov. Ko smo jih – nekateri so stari tudi čez 30 let in več, so bili pa med njimi tudi takšni, ki so študij končali v 70. letih – vprašali, kaj jim je nesporno ostalo, na kaj se lahko vedno uprejo, so odgovarjali – šokirani boste –, da jim je v spominu najbolj ostalo teoretično maltretiranje. Da jim je edino poglobljen študij teorije dal zmožnost sinteze, analize, sinergije.

Če kreditne točke realno prevajamo v ure samostojnega dela, to za študenta pomeni, da mora v svojem študijskem dnevu po vseh predavanjih, seminarjih in vajah na fakulteti še sam delati od tri do štiri ure samo za faks. Vsak dan.

Mi smo v tisti bolonjski evforiji šli iz ene skrajnosti v drugo, saj se nam je zdelo, da moramo kar takoj od prvega dne izobraževati diplomante, ki bodo že s prvim dnem v službi uporabni za delodajalca. To ni proizvedlo dobrih učinkov, ker je takšen poseg v kurikulum čista zmeda. Veste, kaj so štiri leta v današnjem obdobju, ko se tehnologija iz dneva v dan spreminja, ko se procesi spreminjajo, ko se politika spreminja, vse se spreminja? Tisto, kar je danes aktualno, bo čez štiri ali pet let zastarelo. Kako naj bi danes vedel, katere so tiste sposobnosti, aktivnosti, ki jih bo nekdo potreboval čez štiri leta? Tudi delodajalci nam povedo, da potrebujejo študente, ki bodo široko razgledani, ki bodo imeli toliko temeljnega in bazičnega znanja, da se bodo lahko odzvali na marsikatero situacijo. »Vse, kar bo pomembno vedeti v trenutku, ko bodo prišli k nam, vam pa mi danes ne moremo povedati, se bodo pri nas naučili v šestih mesecih,« pravijo delodajalci.

Izr. prof. dr. Gregor Petrič, Katedra za družboslovno informatiko in metodologijo

Študente že tradicionalno moti prisotnost teoretičnih, temeljnih znanj. Pa ne bi bilo pametno na vsak način zadovoljiti želja nekaterih in ukiniti vse teoretično ter ohraniti le praktično. To bi lahko bilo zelo nevarno tako za študente kot za širšo družbo. Nekateri študenti se ne zavedajo dovolj, da če želijo biti kaj več kot le nepomemben kolešček v sodobnem kompleksnem sistemu, potrebujejo temeljna znanja. Treba je iskati zdravo ravnotežje med teoretičnim in praktičnim, kar je odvisno od posameznega programa. Na programih Družboslovne informatike študentom ponujamo ogromno praktičnih znanj, vendar pa se celoten študij temu ne sme podrediti, saj na ta način univerza postane servis trgu.

Preteklo študijsko leto smo pri enem od predmetov z nekaterimi študenti in študentkami imeli fantastično, kakovostno razpravo, v kateri študenti niso bili le poslušalci, tudi sam sem se marsikaj naučil od njih. Ti študenti niso iskali vzorcev za čim lažje prebijanje čez predmet, ampak so na najboljši možen način izkoristili ponujeno – soočali so se z novimi izzivi, sodelovali so v produkciji znanja, gradili socialni kapital … Skratka, super ekipa. Ampak na koncu leta sem šokirano ugotovil, da sem na podlagi študentskih anket pri tem predmetu prejel najnižjo povprečno oceno v vseh 15 letih poučevanja. Zakaj? Verjetno zato, ker je bila opisana skupina študentov manjšina v siceršnji večini pasivnih in nezainteresiranih.

Razkorak med razmišljujočimi in ostalimi študenti postaja vedno večji in to je velik problem, saj nas zunanje evalvacije silijo v iskanje skupnih imenovalcev standardov znanja, ki so vedno nižji, tako pa potencial nekaterih študentov ostane neizkoriščen.

Red. prof. dr. Zlatko Šabič, Katedra za mednarodne odnose

Vsak program na naši fakulteti ima v svojih vsebinah tudi teoretske, metodološke predmete, veščinski so le del. Ti so za študente izključno dobri – zaradi zaposlitvenih možnosti. Nekateri programi na FDV ponujajo tako imenovanih aplikativnih in veščinskih znanj več, drugi manj, noben pa ni le industrijski, produkcijski. Na fakulteti sem že 25 let in zame je poglavitno, da je študent sposoben tako teoretskega razmišljanja kot tudi praktičnega dela.

Ampak hkrati študenti seveda vedo, da je treba priti na trg delovne sile in se zato obnašajo po njegovih pravilih. Kar pomeni čim prej naštudirati tehnična, enostavna znanja – samo zato, da bi čim prej prišli do nekega dela, za kar potrebujejo »manj teorije in več prakse«. Zgrešeno, povsem zgrešeno razmišljanje. Da to država, univerze in fakultete dopuščajo, je ena največjih napak sodobne evropske družbe. Študentov, ki so se pripravljeni poglabljati v probleme, ki ne pristajajo na zapiske in na to, da je vse mogoče dobiti na Wikipediji, je čedalje manj. Mladi ljudje dandanes ne razmišljajo kritično o tem, da danes samo v Evropi 50 milijonov ljudi živi pod pragom revščine. Pa to je verjetno velik problem za vse nas, ne? Ne upirajo se več, ne razmišljajo o posledicah modernizacije. Postajajo točno to, kar politične elite potrebujejo. Ubogljive izvajalce.

Pehamo se za instantnim znanjem, ne razmišljamo več.

Pri izobraževanju mladih ljudi, študentov, za kar nosimo odgovornost, imamo pri marsičem zvezane roke. Sistem me sili v to, da študent naredi izpit, ker moram zagotoviti prehodnost iz enega v drugi letnik. Danes je popolnoma nesprejemljivo, da študenti na izpitu padejo dvakrat, trikrat, štirikrat – tudi če kot profesor meniš, da vedo premalo in bi lahko vedeli več. Če bi to delali vsi profesorji, bi bila ogrožena prehodnost. Pred bolonjsko reformo so učitelji veliko bolj avtonomno presojali, ali študent zna dovolj ali ne. Generacije pred bolonjo so bile bistveno bolj opolnomočene – ker smo se s študenti lahko ukvarjali. Velikokrat doživljam, da mi nekdanji študenti leta kasneje rečejo – takrat res nisem bil/-a najbolj navdušen/-a nad vašo zahtevnostjo, danes pa razumem. A biti zahteven učitelj je vedno težje.

Na programu Mednarodni odnosi študenti na koncu prve stopnje že sedaj ne pišejo diplom, ker bi bile te zgolj malo boljše seminarske naloge. Preprosto smo se odločili, da si ne bomo metali peska v oči in se pretvarjali, da je to kakšen resen vsebinski ritual, ali tega zahtevali od študentov. Ena seminarska več, ena manj, papir, da so diplomirali, tako ali tako dobijo … Bistveno več polagamo na magistrske naloge. Akademsko delo mora biti takšno, da je nanj ponosen tako študent kot mentor, tudi starši; mora biti nek mejnik.

Izr. prof. dr. Iztok Prezelj, Katedra za obramboslovje

Za študente je ključno, da čim prej vidijo tudi, kako delujejo v praksi, da ugotovijo, kaj jim ni všeč. Na Katedri za obramboslovje smo ugotavljali, da mora biti prva stopnja bolj konceptualno-teoretična kot druga, druga pa predvsem praktična, a delno tudi konceptualno-teoretična. Tisti študenti, ki bodo prišli od zunaj, namreč ne bodo imeli osnov obramboslovja, mi pa jim moramo zagotoviti tudi teoretske predmete, kar bo morda že diplomiranim obramboslovcem rahlo dolgočasno. Medtem na prvi stopnji delamo na formatiranju znanja bodočih intelektualcev, ki morajo brez dvoma osvojiti neka splošna znanja politologije, političnih sistemov, komunikologije … Vsaka veda ima neko abecedo. Zavedamo se, da bodo študenti v praksi bistveno boljši, če bodo med študijem poslušali več teorije.

Doc. dr. Igor Vobič, Katedra za novinarstvo

Igor Vobič, predstojnik Katedre za novinarstvo. Foto: Željko Stevanić

Igor Vobič, predstojnik Katedre za novinarstvo. Foto: Željko Stevanić

Zadnje desetletje, odkar sem koordinator prakse na programu Novinarstvo, med študenti opažam veliko skrbi glede možnosti zaposlitve in dela v medijih, ki so verjetno utemeljene – predvsem zaradi krize poklica. Prakso velika večina jemlje zelo resno, zato poskušajo izkoristiti možnosti dogovorov, ki jih ima katedra z vodilnimi oziroma najbolj vidnimi mediji v Sloveniji. Uredniki, bodoči delodajalci, kot največjo prednost študentov novinarstva izpostavljajo zmožnost pokrivanja različnih tem in za različne medije. Po drugi strani imajo za določene teme raje specifične ljudi, na primer ekonomiste ali pravnike.

Eden od problemov je torej, da v medijih na splošno izginja specializacija za določeno področje. Kar dobijo študenti novinarstva in česar diplomanti drugih smeri ne, je poglobljeno znanje o novinarskem poklicu. Dejati, da se študent ni naučil prav nič koristnega v letih študija in da je več odnesel od nekaj tednov prakse, je varljiv zaključek. Ne predstavljam si študija novinarstva brez poglobljenega teoretskega in širšega družboslovnega znanja. Teorija je ključna za razumevanje družbenih procesov in odnosov ter za reflektiranje funkcije novinarstva in lastne pozicije v novinarstvu ter družbi. Manko takšnega premisleka smo nedavno videli v oddaji Tarča, v kateri so razpravljali o pravici žensk do splava in s tem to pravico postavljali pod vprašaj. To je le eden bolj očitnih primerov, pri katerih bi pričakoval bolj poglobljen razmislek, kako se ga lotiti.

Brez teorije ni dobre prakse oziroma je ta lahko celo škodljiva.

Tudi denimo v razpravi o korporaciji Uber potrebujemo teorijo, da lahko razumemo, kaj se dogaja okrog nas. Prevladujoče medijsko poročanje o Uberju kaže na manko kritične misli. Uber namreč predstavlja rahljanje stabilnega dela in s tem stabilnega življenja, tudi zasebnega. Konkurenco namesto solidarnosti. Neoliberalizem v najlepši obliki, ki ga podpira država. Z avtomatizacijo, na probleme katere je pred 60 leti opozarjal Friedrich Pollock, bi lahko bili blaženi, a v kapitalizmu ne bomo. Cilj je ponujati storitev ceneje za potrošnika, a hkrati se istemu potrošniku rahlja stabilno življenje v vsesplošni prekarizaciji dela.

Za tovrstne primere je potrebna teoretska imaginacija, pri čemer je za študente ključno povezovanje znanj iz različnih predmetov na fakulteti. Od posameznega študenta je odvisno, koliko bo odnesel od študija. Čim hitrejše spravljanje ljudi na trg dela in čim hitrejše pridobivanje formalne izobrazbe, kar je problematično s številnih vidikov, sta vsesplošni družbeni težnji.

Čim hitrejše spravljanje ljudi na trg dela in čim hitrejše pridobivanje formalne izobrazbe sta vsesplošni družbeni težnji.

Be the first to comment on "Danes aktualne veščine bodo čez pet let zastarele. Teorija ne bo."

Leave a comment

Your email address will not be published.


*