Na strani zgodovine sn! Na strani dobrega sn!

Osebni arhiv

Vasja Jager – novinar, ki je izstopil iz korporativnih medijev

Maja Pavlin, Lucijan Zalokar

Je novinar. A ne od nekdaj. Šele pred kratkim se je rešil iz okov novinarske objektivnosti in samemu sebi ter širnemu svetu priznal, da je delal za tajkune. Pojdimo počasi.

Vasja Jager je stopil na pot, ki si jo je nedavno izbral, in po dolgem času lahko ponovno gleda v prihodnost z optimizmom, ki ga je davno tega zamenjal tipični novinarski cinizem. Siva miška, za kakršno se je nekoč imel, se morda še skriva globoko v njegovi notranjosti, vendar se je zagotovo spremenila. Zdaj je kakor marmor, ki se izoblikuje šele pod močnimi pritiski in vročino. Obojega mu v življenju ni manjkalo v otroštvu, ko je večinsko podporo staršev dobila njegova sestra, in kasneje, ko ga morda zaradi njegovega surferskega videza nihče ni jemal resno.

Ko je bil še mali pizdun, Vasja ni prav dobro vedel, kaj bi počel, ko odraste. Precej netipično za fantiča iz Šmarja pri Jelšah ga niso zanimali avtomobili in »šravfanje«; bil je bolj umetniški tip. Tako je izbral gimnazijo, zgodovina je v njem vzbudila ljubezen do zgodb in slovenščina ljubezen do pisanja. Kot prelomnico navaja esej o najljubši knjigi Hamlet, v kateri se je sam prepoznal. Bila mu je tako všeč, da ni imel pojma, o čem bi pisal, zato je prebral spremno besedo in podkrepljen z ugotovitvami literarnih strokovnjakov napisal »esej vseh esejev«, nad katerim je bila profesorica izjemno navdušena. Tako je – čeprav z izvirnim grehom – odkril svoj stil pisanja in spoznal, kaj bi rad počel v življenju.

Razočaranja in spoznanja

Kako je izbral svoj poklic? Vedel je, da rad piše in novinarstvo je bilo na seznamu študijskih programov pred primerjalno književnostjo. Na Fakulteti za družbene vede so takrat neprestano nabijali preiskovalno novinarstvo, ki naj bi bilo vrhunec novinarske kariere. In Vasja kot Vasja je potegnil enačaj. Preiskovalni novinar = James Bond! Poklic preiskovalnega novinarja je za mladega Vasjo pomenil nekaj podobnega detektivskemu delu: iskanje sledi, razkrinkavanje zlobnežev … k temu pa seveda spada tudi kakšna seksi bejba.
P. S. Zanimivo, da si jih ni poiskal kar v Topu ali Cirkusu. Danes lahko ponosno trdi, da v omenjenih klubih ni bil enkrat samkrat.

Žal se njegove predstave o priljubljenem detektivu niso uresničile. Pred objavo svoje prve preiskovalne zgodbe ubožec ni mogel zaspati. Mislil si je: »Jutri bo revolucija!« Seveda je ni bilo. Ljudje so še naprej mirno živeli svoje življenje in tudi, če je kdo slučajno prebral njegovo zgodbo o korupciji pri poslih z invalidskimi vozički, ni dal od sebe veliko odziva. Takrat se je močno sekiral in navzel se ga je med novinarji precej razširjen cinizem: »Ljudje imajo to, kar si zaslužijo!« Kasneje je Vasja spoznal, da od ljudi ne smeš pričakovati odzivnosti. Ljudje namreč živijo svoja življenja, pravico imajo izbrati svojo življenjsko držo in pravico imajo ne-ukrepati. On je opravil svojo dolžnost in povedal resnico. Ne more pa ljudi vzgajati. Človek se mora sam odločiti in novinar mu mora pustiti to pravico.

Danes razume. Razume, da je neodzivnost in odvračanje od politike lahko eno najbolj aktivnih družbenih dejanj. To je začel podpirati tudi sam. »Odvračanje pozornosti,« pravi temu. Politiki se namreč hranijo s pozornostjo, če pa jim pozornosti ne bo dal, bo ta človeška smetana propadla in nastalo bo mesto za nove stvari.

Ljudje živijo svoja življenja in pravico imajo ne-ukrepati. On je opravil svojo novinarsko dolžnost in povedal resnico. Človek se mora sam odločiti in novinar mu mora pustiti to pravico.

Osebni arhiv

Osebni arhiv

S cveta na cvet

Je idealist in tega se zaveda. Za ideal si je postavil subjektivnost, saj da »novinar mora imeti mnenje in ne sme biti ‘pizda’, ki se skriva za objektivnostjo, ker se mu ne da potopiti v morje informacij in na površje izplavati z bistvom«. Njegova kritika in nezmožnost filtriranja določenih opazk ga je pripeljala do kolapsa večjega dela njegovega življenja. Med poučevanjem na Fakulteti za družbene vede, ki ga je pred časom izoblikovala v novinarja, je želel študente spodbujati h kreativnosti namesto k objektivnemu pisanju, a mu šolski sistem tega ni dopuščal. Kljub temu je želel uvesti svoj način poučevanja, ki je bil glede na izkušnje morda nekoliko nenavaden, kar mu je prineslo prav toliko pohval in pozornosti kot kritik in nestrinjanja.

Nekoč majhen deček, z vojaško kratko frizuro in velikimi sanjami, je vse prevečkrat dopustil, da so ljudje izrabili njegovo dobroto, tako v zasebnem kot tudi v poslovnem življenju. Bil je suženj pričakovanj drugih, cipa, katere namen je bil zadovoljitev potreb ostalih in ne sebe. A bodimo realni, v veliko pogledih je bil odgovoren sam. Prepozno je uvidel, da je v razmerju iskal le nek podaljšek sebe. V glavi je imel seznam, ki mu mora dekle zadostiti, pri tem pa je spregledal tisto resnično pomembno – najprej moraš zadoščati sam sebi in ugotoviti, da se pri dekletu ničemur ne odrekaš, temveč se za nekoga odločaš. In čeprav je sam do žensk gojil veliko spoštovanje, je vsekakor zagovarjal idejo, da se moraš v nekem obdobju svojega življenja zdivjati in tako rekoč letati s cveta na cvet, da lahko v prihodnosti prepoznaš situacijo, ko prideš v dobro zvezo.

Tudi pri poklicu je bil nemalokrat »nategnjen«, preden se je odločil za spremembo. Močno natrpan urnik in težave v službi (»zahakljal« se je s šefom) so privedle do zdravstvenega zloma. Takrat se je odpovedal tako delu na Večeru kot tudi poučevanju in pristal na zavodu za zaposlovanje. Do tega je pač moralo priti. Moral si je povrniti zdravje in najti svoje prioritete. Zagotavlja, da je to nekaj najboljšega, kar se mu je lahko zgodilo, saj se je s tem osvobodil spon, ki so ga utesnjevale. Hrbet je obrnil stvarem, s katerimi se ni strinjal, zato se je končno lahko postavil zase ter sledil svojim ciljem. Ponosen, da ima sedaj naziv svobodnega novinarja in se lahko končno posveti projektom, ki se jim prej ni mogel.

Tako je sedaj tukaj, na poti, ki si jo je davno tega začrtal in na kateri lahko stoji s ponosom, na kateri lahko vidi svetlejšo prihodnost. Z manj prijatelji, a s tistimi pravimi in končno s tisto pravo ljubeznijo. Družino? Morda. Ve, da bi bil čudovit očka, a mora pred tem poskrbeti še za nekaj drugih stvari. Med drugim tudi za finance, ki so se mu sedaj skrčile.

Sedimo v ljubljanskem kafiču, Vasja s svojimi dolgimi blond lasmi, ki si jih je od nekdaj želel in ki bi si jih lahko razlagali kot enega od pokazateljev njegove uporniške duše. Nekdo, ki bi ga videl, bi ga morda označil za dvojnika Sama, igralca iz priljubljene serije Glee, spet drugi bi morda rekli, da bi bil tako videti tako glavni junak iz filma Sam doma, če bi njegovo (Culkinovo, se razume) odraščanje potekalo brez vseh zaužitih substanc.

Uživamo že v tretjem komadu Depeche Mode, Vasja pa pije že svojo drugo skodelico čaja. Vesel, da se lahko družimo tudi po njegovi končani karieri asistenta na fakulteti, na pijači, ki mu, kot pravi, predstavlja veliko pristnejši odnos med študenti in učiteljem, čeprav se sedaj pogovarjamo v veliko bolj prijateljskem tonu. Pogovarjamo se o vsem, kar nam pade na pamet: od death metal skupine, v kateri je nekoč igral tisto kitaro, »na kateri pristanejo vsi netalentirani ljudje«, do znanstvenih odkritij, ki se morajo zgoditi, da bi lahko nekomu podaljšali življenje.

»Novinar mora imeti mnenje in ne sme biti ‘pizda’, ki se skriva za objektivnostjo, ker se mu ne da potopiti v morje informacij in na površje izplavati z bistvom!«

… do vizije

Še naprej bo podpiral – seveda argumentiran – subjektivizem v novinarstvu. Kar na svoji platformi, ki bo, vsaj upa, dejansko pripomogla k ustvarjanju boljšega in lepšega sveta. S tem ko je v »maloro« poslal Večer, si je neomajni načelnež zaprl vrata v vse večje časopisne hiše v Sloveniji. Trenutno piše kolumne za Jano, pravi, da mu je to zelo všeč. Že pri Večeru je užival med pisanjem o lahkotnejših temah, saj so mu te predstavljale ventil, da ni znorel, da se ni nalezel malodušja zaradi apatične politične in medijske scene. Leta 2014 si je po neuspešni kandidaturi za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije dejal: »’Lej. Đeger, pisal si ful preiskovalnih člankov, ki si jih pisal z razumom, ful podatkov, relacij, dejstev, ampak ljudi se to ni dotaknilo. Poskusi sedaj nekaj drugačnega!« Tako je napisal kolumno o tem podvigu, vložil vanjo srce in dušo ter ugotovil – da se je ljudi dotaknilo! Prav to sedaj počne pri Jani: piše skrajno subjektivne, emocionalne kolumne o problemih navadnih ljudi, s katerimi se vsi lahko poistovetijo. Odziv nanje je veliko večji kot na vse preiskovalne članke. Vseeno je težko verjeti, da bi se Vasja na dolgi rok zadovoljil z le od daleč opazovati (ne)spremembe v slovenski državici. Preveč družbeno angažiran je. Zato morda ni presenečenje, da je vso energijo posvetil uresničitvi večletne ideje o ustanovitvi svojega spletnega medija Drobni tisk. S projektom želi ljudi opozoriti na teme, ki jih ne morejo prebrati v časopisu. Želi povezovati informacije, s katerimi nas zasipavajo mediji. Želi razlagati ozadja in kontekste. Želi biti subjektiven. V končni fazi želi predvsem, da bi ta portal postal sredstvo pritiska; da bi na podlagi objavljenih člankov kakšno barabo prav zares kazensko ovadili. Pri tem se neskromno – neskromnost tudi sam prizna – primerja s Chrisom Hedgesom, njegovim najljubšim avtorjem in novinarjem, ki je pustil delo pri New York Timesu in sedaj piše za spletni portal Truthdig. Hedges mu predstavlja zgled, a ne vzor. Jager namreč vzornikov nima oziroma jih noče imeti, saj »hoče živeti svoje življenje, ne pa življenja vzornika«. Njegov idol je on sam z izpolnjenimi ideali, realiziran Vasja Jager.

Čeprav zase pravi, da ima še zdaj težave z nastopanjem in govorjenjem ter da raje piše, med razlaganjem načrtov in idej pri Vasji tega ni zaznati. Zveni prav mogočno, udarno, pokončno. Prav tako ne skopari z nasveti za mlade: kot Peter Finch v filmu Network nam sporoča, da moramo biti jezni, a v isti sapi opozarja, naj ne postanemo sužnji jeze; naj stojimo za svojim mnenjem in stopamo po svoji poti. Tako kot stopa on sam. Ne meni se za požrešneže, prisklednike, nadrejene, podrejene, ne boji se, ne, nič več, kritike sodobnikov, saj s plavimi žarečimi očmi, iz katerih buhti vizija, sporoča: »Na strani zgodovine sn! Na strani dobrega sn!«

Be the first to comment on "Na strani zgodovine sn! Na strani dobrega sn!"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*