Senescena: Obrazi staranja

Foto: Sanja Gornjec

Nada Breznik

Ne želim biti med tistimi ženskami, ki po upokojitvi tekajo po mestu, po parkih, trimstezah, povsod z nahrbtnikom na ramah in z motno žarečim pogledom, ki v zanosu prehiteva trenutke, čez ustnice pa se v presledkih med požirki čiste vode valijo neskončne ponovitve dveh magičnih besed: »Nimam časa.« Čeprav vzbujajo občudovanje, navdušujejo nove in nove rekrutke za tretje življenjsko obdobje, za zlata leta, za častne seniorke, ki vse živijo v veri, da so to leta, v katerih lahko poloviš vse v mladosti zgrešene trenutke.

Odkar sem na avtobusu sedela poleg mladostnice, še toliko manj. Umaknila se je, da sem se lahko usedla poleg okna. Tanka stegna v oprijetih hlačah, modna, dragocena majica brez rokavov, skladni niz zapestnic, uhanov in prstanov, vse barvito, zvončkljavo. Nekajkrat sem jo res diskretno pogledala od strani. Obraza nisem videla, ker so ga spretno zakrivali temni lasje. Toda rama in leva roka, ki jo je skoraj bolestno privijala k sebi, da se me ne dotakne, sem domnevala, sta mi vzbudili radovednost. Čista anatomija ramenskega sklepa, kosti roke, koščice dlani in prstov. Izstopila je na isti postaji, pred menoj. Hodila sem v razdalji nekaj korakov, priznam, radovedna. Ritnic ni imela, nobenih oblin, kolčni kosti sta štrleli vsaka v svojo stran. Pogledovala je po svojem telesu, se nagibala naprej, z glavo navzdol, z levo roko je ves čas popravljala levi rob prekratke trendovske majice, z desno je gladila najbrž kako navidezno gubo v predelu trebuha, ali pa segala k lasem. Perfekcionistka. Potem se je na pol obrnila, najbrž je čutila moje poglede. Za hip, ravno toliko, da sem videla obraz starke. Moj Bog, lahko bi se, krhka in negotova, v hipu sesula, tiste kosti bi se prekrižale v naključno piramidasto zloženko s kupčkom dragocene obleke in nakita na vrhu. Je to narek današnjega časa?

Ne želim imeti ustnic napihnjene žabe, niti nekega približka mene same, spake, samo zato, da bodo gube izravnane, da bo lice gladko. Tam znotraj se počutim povsem enako, tako kot prej. Spremembe so telesne, no, po pravici, nekaj se dogaja tudi v zapletenih vijugah možganov. Sem ateistka, pa kljub temu kdaj rečem: »Dragi Bog, če si nas že naredil, zakaj nisi uporabil bolj trpežnih materialov.« Malo pozno sem se spomnila komunicirati z njim, gotovo ima do mene že čisto dovolj zamer, vem. Morda pa ni zaman, če mu to poočitam, samo za razmislek, za v bodoče, če se bo še kdaj odločil kaj kreirati ali popravljati.

Morda je dobro, da ne vem, kakšen vtis vzbujam ljudem. A trudim se za urejenost in čistočo, tudi modi bi sledila, če bi mi to dopuščala denarnica. Včasih me je strah, da bom v javnosti kaj rekla na ves glas, kajti doma se pogosto pogovarjam sama s seboj, kar je normalno, če nimaš ob sebi sogovornika. Veliko nas, zlatoletnic, se rado pogovarja s prodajalkami in blagajničarkami v trgovinah, z branjevkami na tržnicah, kjerkoli pač najdemo sogovornike, četudi jih ne poznamo. Nekoč sem občudovala mladega fanta, ki je potrpežljivo prenašal modrosti gostobesedne starke. Včasih kar na lepem začnem svojemu odraslemu vnuku recitirati otroške pesmi Čika Jove (Jovana Jovanovića Zmaja) ali Desanke Maksimović, ki sem se jih naučila v otroštvu. Zaenkrat samo vnuku. Gleda me prizanesljivo in se smehlja. Če se bo to zgodilo v domu upokojencev, OK, kaj pa če me prime recimo v kakšni čakalnici, da vsa vzradoščena vstanem, se priklonim in začnem z rahlo tremo:

Ala je to lepo, kad se neko kupa, što se ne bi kupali, voda nije skupa?

Ali pa tisto Desankino, ki sem jo kot otrok recitirala na odru barake Društva prijatelja djece v Sarajevu, moja mama pa si je ob tem brisala solze:

Od svih lepih i najlepših reči, neka se ispriča sto i jedna bajka,

Nijedna nije toliko lepa, toliko lepša kao reč majka …

Je postavna, elegantna mladenka angelskega obraza pred nekaj meseci v meni videla prikazen, se ji je uprl moj videz, obleka izpred nekaj let, razredčeni lasje, polt brez leska in ličil? Samo nekaj prostora sem potrebovala za premik, za izstop iz avtobusa, malo zraka v gneči:

»Dovoliš, prosim, tukaj izstopim?«

»Briga me, kje TI izstopiš,« je razločno in na ves glas zarenčala.

Je visokorasel možakar športnega videza, ki je na pol tekel s pogledom, uperjenim v daljavo, v katerega sem se po nerodnosti zaletela (ali pa je bilo obratno), po naravi tako nepopisno grob ali pa se mu preprosto gnusijo starejše ženske? Pri nehotnem trku je zarjul navzdol proti meni, kot da sem pošast: »Marš!!!«

V neki drugi skupnosti, ne moji domovinski, sem videla mladenko, ki je pritekla na mrežo tramvajskih tirnic, da je dvema starčkoma, ženski in moškemu, ki sta se drug drugega oklepala, pomagala pred tramvajem varno in hitreje doseči pločnik za pešce. V neki drugi, bogatejši skupnosti sem videla seniorje, zlatoletnike in zlatoletnice zdravih lic, lepe polti in sijočih las, oblečene v svetla modna oblačila iz dobrih materialov, oblačila, primerna letom, modrosti in postavam, samozavestne.

Potrebujem prostor, zrak, počasno minevanje trenutkov. Ker jih pijem, kot vodo, ker jih pretakam in preslikujem, ker jih zrcalim od vseh strani, predno jih zaužijem. Živa sem. Imam želje, strasti in upanja. V naročju ljubljenega šepetam: »Glej me z rokami, ne z očmi.« Nekoč, že dolgo tega, sem nekje prebrala ta stavek, ki ga tedaj nisem razumela. Ne obupujem. Potrebujem dovolj časa za prehod čez cesto. V kulturnem hramu si želim sedeti udobno, v parterju, da bolje vidim in bolje slišim. Zgoraj na zadnjem balkonu, kjer ni prostora, da bi udobno namestila noge, me poleg drugih nadlog daje še vrtoglavica. A le tam je za seniorje, za zlatoletnike, na voljo cenejša vstopnica. Včasih me sredi pločnika zanese, da moram misliti na ravnotežje. Misliti moram na vzravnanost, obvladovati mimiko obraza (ne srepeti, zapirati usta!!! …), misliti na pravilno nizanje besed v stavku. Včasih se v stavek brez logike in opozorila vrine beseda, ki tja ne sodi. Včasih dolgo iščem besedo za znan pojem ali predmet, ime za znano osebo. Včasih najdem besedo v jeziku, ki sem ga govorila v otroštvu. Nič zato, če jo le sogovornik razume. Ne obupujem, ne žalujem. Ni me strah. Ne maram pokroviteljskih in pomilovalnih pogledov, ko naročam tri dekagrame sira ali manjši in tanjši kos mesa, eno pomarančo in tri krompirje. Preračunano imam dnevno vsoto denarja, ki ga smem porabiti. In navsezadnje ne potrebujem zalog, saj ne vem, kolikšen je še moj rok trajanja.

Potrebujem prostor, zrak, počasno minevanje trenutkov. Ker jih pijem, kot vodo, ker jih pretakam in preslikujem, ker jih zrcalim od vseh strani, predno jih zaužijem. Živa sem. Imam želje, strasti in upanja. V naročju ljubljenega šepetam: »Glej me z rokami, ne z očmi.« Nekoč, že dolgo tega, sem nekje prebrala ta stavek, ki ga tedaj nisem razumela.

Nada Breznik je upokojenka Mestne občine Ljubljana. Rodila se je v Ljubljani in otroštvo do leta 1961 preživela v Sarajevu. Kot gimnazijka ter kasneje kot študentka primerjalne književnosti in slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je objavljala poezijo v Mladih potih ter prozo v študentski Tribuni. V reviji 2000 je objavljala poezijo pod psevdonimom Brina Čar, v reviji Sodobnost pa s pravim imenom in priimkom. Študij je prekinila zaradi materinstva; kasneje je diplomirala na Višji šoli za socialne delavce. Kot dolgoletna sodelavka ljubljanske občine je razvila program štipendiranja nadarjenih in nadpovprečno uspešnih dijakov ter študentov MOL. Za program Ars Radia Ljubljana in revijo Sodobnost piše recenzije literarnih del. Januarja 2016 ji je Slovenska znanstvena fundacija podelila naziv Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za dolgoletno promoviranje mladih znanstvenikov, umetnikov in strokovnjakov.

Be the first to comment on "Senescena: Obrazi staranja"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*