Kostumograf. Stranski igralec. Šepetalec. Piarovec.

Foto: MKGP

Luka Kočevar, piarovec ministra Židana

Martina Murko Gajšek, Tadeja Lukanc

Luka Kočevar se postavi za veliko pisalno mizo v svoji pisarni na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Seže v oba žepa suknjiča in na mizo položi dve kravati. »Za ministra,« se zasmeje. »Tudi za njegove kravate skrbite?« se vprašanje ponudi samo od sebe. »Tudi, če je potrebno. Ko si toliko časa z nekom, kot smo mi z ministrom, na raznih dogodkih, veliko potujemo skupaj … se navadiš drug (na) drugega. Ministru je všeč, kako mu zavežem kravato,« v smehu razloži in že je s kravatama pri vratih pisarne. Čez nekaj minut bo Dejan Židan sprejel romunskega veleposlanika. Popoldne bo obiskal Ljubljanske mlekarne.

PR in teater

Kočevar je v piar prišel izza gledališke zavese. Med področjema obstajajo podobnosti. »V gledališču se učiš veščin javnega nastopanja ter interpretacij osebe, zgodbe ali dogodka na način, ki ga je določil režiser ali scenarist. Nastopiti moraš tako, da bodo ljudje razumeli,« razmišlja naslonjen na masivno naslonjalo črnega pisarniškega stola. Tukaj pač nastopa tako, kot veli minister, predstavlja zadeve tako, kot narekuje ministrstvo.

To, da je on sam v svoji karieri potisnjen na obrobje, ga ne moti. Uspeh meri drugače. Je pa zelo odvisen od človeka, katerega osebnost gradi, ali človeka, ki vodi družbo, katere podobo ustvarja. »Minister lahko leti zaradi – banaliziram – porabe toaletnega papirja. Mora prevzeti odgovornost. Hkrati pa se ukvarja z milijardnimi posli, ki imajo lahko posledice tudi za naše zanamce. Zato je prav, da so takšni ljudje izpostavljeni,« pove, spoštljivo kot vselej, ko govori o vodji resorja.

»Kritizirati zna vsak bedak in mnogi to počno.« Citat je bil poslovilno darilo enega od njegovih ministrov. »Ko se nekdo po telefonu dere name, se zazrem vanj. Pomaga.«

S predsodki o javnih uslužbencih se ne obremenjuje več. Moti ga posploševanje, moti ga, da sta prezrta čas in odgovornost, ki ju njegovo delo zahteva. Največkrat so negativno nastrojeni ljudje, ki njihovega dela ne poznajo, saj javno upravo opazujejo le od daleč, je prepričan. »Nekateri iz naših vrst se prepirajo zaradi teh pripomb, meni se tudi malo ne da več. Mogoče obvelja, da na koncu štejejo dejanja,« nekoliko vdan v usodo skomigne. V trenutku razdraženosti se nečesa spomni in obrne okvir za fotografijo. Za počenim steklom je na podlago prilepljena Delova iskrica. »Kritizirati zna vsak bedak in mnogi to počno,« Kočevar pokaže Garbettovo misel na že porumenelem časopisnem papirju. Bila je poslovilno darilo enega od njegovih šefov, ko je ta odhajal v pokoj. »Ko se nekdo po telefonu dere name, se zazrem vanjo. Pomaga,« se zareži in hitro doda, da to ne pomeni, da ne sprejme kritike. Rad dobi odziv ljudi, s katerimi dela – v pisarni ali s strani prejemnikov sporočila za javnost: »Ljudje moramo znati tako pohvaliti kot povedati, kaj ni prav. Zelo sem vesel, če me kdo opozori, da nekaj ni bilo dobro.«

Pakira tudi trikrat na teden

Predsodek, da državni uslužbenci niso predani svojim službam, zanj zagotovo ne drži. Da je služba velik del Kočevarjevega življenja, se strinja tudi minister Židan: »Delovnik začenja ob sedmih zjutraj in končuje zvečer, pogosto se zavleče tudi pozno v noč. Vodja službe za odnose z javnostmi in promocijo je tisti, ki ministra večinoma spremlja. Obremenitev zanj je izjemna,« pove kmetijski minister.

Ministrove poti ima Kočevar zapisane v razpredelnici dvanajstih mesecev na beli tabli za pisalno mizo: v avgustu čez več vrstic AGRA – Gornja Radgona, Češka, Srbija, Turčija, Kitajska … »Težko razložim ljudem, kaj pomeni pakirati tudi trikrat na teden. Če nekomu rečeš, da greš v prihodnjem tednu za dva dni na Češko, se jim zdi, da greš na turistični izlet. Ko pa moraš v nedeljo – v nedeljo, da nimaš niti časa zase – v Srbijo na dvodnevni obisk vlade, čez šest dni na enotedenski obisk Kitajske, potem že v Bruselj …« se zagleda v mizo. Z roko v roki s potovanji pridejo tudi odrekanja. Rad moraš početi to, kar počneš, nadaljuje. Z otrokoma živijo ločeno. »Res ju ne vidim tri ali štiri dni, ampak se jima potem povsem posvetim. Ni nujno slabo, kar imam. Nekateri se otrokom manj posvečajo, pa živijo skupaj. Ko smo skupaj, sem vesel.«

Ni zadrt, temveč zagnan. Židanov vodja službe za odnose z javnostmi in promocijo je eden tistih ljudi, ki so polni ustvarjalnosti, navdušenja nad timskim delom in kreativnosti v marketingu ter odnosih z javnostmi. »Je šef, ki te zna zagovarjati in hkrati usmeriti,« je nad njim navdušena sodelavka Milena Janežič, v ekipi zadolžena za dogodke in komunikacijske projekte. »Vedno se bo postavil na našo stran, tudi če ga kje polomimo, to je zame odlika,« pritrdi Nejc Perhavec, ki na MKGP s Kočevarjem sodeluje pri komunikaciji z mediji.

Kočevar prav tako navdušen spremlja delo sodelavcev in išče nove možnosti, ki jih je v promocijo in stike z javnostmi prineslo 21. stoletje. Komunikativen je in veliko govori. Skoraj vedno mu besede pobegnejo k delu. Ne glede na to, o čem je govora, se kmalu spomni službenega projekta ali službene poti in pove dolgo zgodbo, kako je do tega prišlo in kako so nekaj izvedli. Kako so začeli s projektom Slovenski zajtrk po šolah, kako ga zdaj širijo še v podjetja. Kako so se lotili razglasitve 20. maja za svetovni dan čebel. Vse podrobno opiše – od kod ideja, kako so jo uresničevali, kako so prešli ovire. Na ministrstvu namreč ne piše le sporočil za medije, ki jih vedno opremi s privlačnim naslovom, temveč tudi nadzoruje snovanje projektov, njihovo promocijo, ter ministru pomaga s pripravami na obiske in pisanjem govorov.

Nekoč tudi na drugi strani

Nekaj časa je Kočevar na novinarskih konferencah sedel na drugi, novinarski strani. Že v študentskih letih se je preizkusil kot radijski moderator, še danes ga izda glas, ki ga je približno deset let uril pred mikrofonom. Hkrati pa je opravljal tudi novinarska dela. Bilo je popoldansko, pogodbeno delo, večinoma ob koncih tedna. »Imel sem to, redno službo, pa še študij in na neki točki je bilo to preveč,« se spominja. Ko je dobil možnost zaposlitve v odnosih z javnostmi, je moral izbrati. Na izbiro je ponosen. Prepričan je, da se je odločil prav.

Še se kdaj pojavi v časopisu, in sicer kot avtor fotografij v najbolj branem slovenskem časopisu denimo. »Tule je bil naš minister na obisku pri papežu,« čez mizo pomoli prepognjen izvod časopisa in ponosno pove, da je uredil sprejem pri papežu med javno avdienco. »To so moje fotografije,« z iztegnjenim kazalcem potreplja papir, kjer minister Židan papežu Frančišku podari potico in med. »Nikoli si nisem mislil, da bom imel toliko fotografij v najbolj branem slovenskem cajtngu,« se zahihita.

Nisem od nikogar in to dobro vedo. Nekaterih stvari je bolje ne vedeti, potem se ne moreš zlagati na vprašanja o njih.

Na Fakulteti za pomorstvo in promet je študiral ob delu. Že pri osemnajstih je dobil prvo resno službo. Začel je kot pripravnik v logističnem podjetju Intereuropa, nato je izkušnje nabiral na oddelku za uvoz. »Imel sem čisto svoje, resne poslovne partnerje. Bil sem denimo zastopnik za najbolj znana piva, viskije in vrsto drugih artiklov, ki so prišli v Slovenijo. Bilo je zelo dinamično delo in bilo mi je všeč,« se spominja. Pravi, da je zamudil precejšen del tipičnega študentskega življenja, kar je včasih obžaloval, a je danes zadovoljen, da se je odločil tako. »V življenju se moraš odločiti, ne pa cincati,« je njegov argument za večino odločitev v karieri.

Poklic ga definira. Začel je v zasebnem sektorju in naposled končal v javnem. Tudi za to odločitev je prepričan, da je bila prava. »Vedno sledi tistemu, za kar globoko v sebi misliš, da je najbolj prav. Pri največjih življenjskih odločitvah in tudi pri najmanjših. Če smo gluhi in slepi ter samo govorimo, kakšno srečo imajo drugi, medtem ko se nam vrata odpirajo nekje drugje … To je velika napaka. Tako zamudiš vse v življenju,« se izgubi v svojih mislih.

Foto: MKGP

Foto: MKGP

»Držati moraš tempo, če želiš obdržati kakovost in čas.«

Prizna, da je hektičen ritem njegovega vsakdana utrujajoč, da potrebuje nekaj za sprostitev. Še je član Šentjakobskega gledališča, vendar že lep čas ni stopil na oder. Pravi, da mu služba ne dopušča, da bi se igri zares posvetil. »Na igro se pripravljaš tri mesece dvakrat ali trikrat na teden, zadnje tri tedne je sploh intenzivno, tudi čez vikende. Potem so tu še predstave. Hitro pride vmes kakšno službeno potovanje, nočem pa jih zafrkniti,« razloži. Za to bo še čas, je prepričan, v drugem življenjskem obdobju. Zaenkrat si raje le pogleda kakšno predstavo in se udeležuje sestankov članov. Namesto gledališča se na koncu dne zateče k športu. Teče, kolesari, gre v fitnes. »Nujno je že zaradi zdravega načina življenja, pa takrat imaš čas, da premisliš stvari za nazaj, narediš načrte za naprej, če se v tebi kaj nabira, gre tisti cmok ven.«

Rad potuje. Prepričan je, da imamo ljudje to v naravi, pot v svet in strast do odkrivanja tujih kotičkov. Zato se je pri potovanjih v študentskih letih držal lastnega pravila, da je en mesec potovanja dober za zdravje. »Prvi teden dopusta fizično čutiš, kako se ti po napornem delu sprošča telo. Drugi teden se šele postavljaš na noge, si prvič malo spočit. Zares začneš uživati tretji teden. Začutiš okolico, sodeluješ. In to se nadaljuje še četrti teden. Če so ti všeč okolje in ljudje, bi kar ostal.« Enomesečni dopust si je lahko privoščil, ko je bil v drugi službi. Poleti, ko so vsi želeli na morje, je sicer dežural, a je šel v svet januarja ali februarja. »Indonezija mi je všeč,« pove po kratkem premisleku. Nato navrže še: »Filipini, v Južni Ameriki Venezuela, v Srednji Ameriki Mehika, tudi Grčijo in Turčijo sem že kar raziskal.« Kljub temu, da ima tudi zdaj redno službo, pa pravi, da mu ob delu na MKGP pogosto zmanjka možnosti za idealen mesec dopusta. »Držati moraš tempo, če želiš obdržati kakovost in čas.«

Ko gledališče pride še kako prav

Na obisku v Ljubljanskih mlekarnah glavno vlogo pred kamerami in mikrofoni odigra minister, v stranski vlogi ga dopolnjuje Luka Kočevar. Odigra jo po pričakovanjih, vanjo vloži velik del sebe. V objektiv fotoaparata se vseskozi trudi ujeti dogajanje. To resnično počne z veseljem. Novinarje prijateljsko ogovarja. S prijaznim ter vljudnim nasmeškom načrtuje, da bo le vse steklo gladko, kot mora, do minute natančno. Opazuje in usmerja novinarje, vedno mora biti en korak pred drugimi.

Sodeloval je z ministri različnih političnih orientacij. Čeprav je bil enkrat žrtev kadrovskih sprememb, ko je nek minister pripeljal svoje ljudi, pravi, da je s šefi zelo zadovoljen. »Nisem od nikogar in to dobro vedo. Takoj povem, da nisem v nobeni stranki, da se ne želim vtikati v delovanje nobene politične stranke, lahko pa jim nudim dobro oporo in profesionalnost na svojem področju,« je jasen. Njegova stališča o delu ministrstva so nepomembna, poudari. Niti jih ne more imeti, dodaja, ker jih določata politika in stroka. »Pri sebi zaključim, da tako mora biti, če je to mnenje stroke. Odločila se je politika in s tem prevzela odgovornost.«

Pravi, da ne bi mogel lagati javnosti, da bi nekomu rešil kožo. V piarovstvu je treba stvari tudi kdaj olepšati. »Veščina, celo naša dolžnost je javnosti predstaviti vsebino, predmet ali dogodek v pozitivni luči. Braniti moraš institucijo, ministra. Ni mi nerodno braniti ali olepševati česa. Olepševanje tu nima negativnega prizvoka,« razmišlja in še enkrat poudari razliko med olepševanjem in laganjem. Če bi moji novinarski kolegi vedeli, da lažem, bi me že zdavnaj odpisali, pravi. Zavaruje se tudi tako, da ne vrta. Nekaterih stvari je bolje ne vedeti, potem se ne moreš zlagati na vprašanja o njih, dodaja.

Voditi moraš zgodbo. Stara taktika, pravi, ki pa se je ne držijo vsi. »Produciramo ogromno dogodkov in novinarji nimajo časa brskati za okostnjaki iz omar. Komaj sledijo našim sprotnim stvarem in jih požirajo. Zasipamo jih z novimi zgodbami,« razloži. Manipulacija? »Ne,« hitro odvrne. »To je čisto pametno dejanje. Državljanu povemo, kaj počnemo. Nimamo slabe vesti, nimamo slabih primerov.« On je tisti, ki mora imeti ves čas na razpolago vse informacije. On jih posreduje novinarjem, ki jih pogosto ne preverjajo. Je stranski igralec in občasni kostumograf. Morda ni režiser ali scenarist. Je pa šepetalec.

Be the first to comment on "Kostumograf. Stranski igralec. Šepetalec. Piarovec."

Leave a comment

Your email address will not be published.


*