Mi bi morali imeti alternativo

tadeja1

Uvodnik

Tadeja Kreč

Opazili ste, da se okrog nas dogajajo prelomne spremembe; presenečajo rezultati volitev, vzpon populizma, vse hujše so posledice podnebnih sprememb, vse bolj agresiven nadzor nad ljudmi, vse več je beguncev, revščine, lakote in vojn. Še zmeraj. Verjetno ste se na marsikaj od tega že navadili ali pa uživate v položaju peščice najbolj privilegiranih Zemljanov. Drži, da ni vse črno, a že bežen razgled po precej bolj omejeni stvarnosti, imenovani Fakulteta za družbene vede, kaže, da je neizbežno nujno, da mlad intelektualec začne razmišljati, povezovati informacije in delati za družbo in svet, katerih del je. V teoriji to deluje enostavno, v praksi je precej težje.

Študent je namreč kot žaba. Če ga vržeš v vodo, bo plaval. Če ne, se bo prav tako nekako znašel tista štiri leta – z morebitnim manjšim odklonom. Prav ta žabja dvoživnost daje možnost, da študij končamo po liniji najmanjšega odpora z diplomo v roki in figo v žepu ali kot intelektualci, oboroženi z znanjem. Namesto nas ne bo študiral nihče. Da lahko dalje raziskuje svet, mora mimoletečo muho zgrabiti tudi žaba. Šele nato se vrne v svojo mlako. Ste opazili, da je naša, FDV-jevska, postala nekako motna, umazana? Kot bi se pripravljala sprememba vremena. Ali pa bi nas že neposredno ogrožalo globalno segrevanje. To bi namreč lahko pomenilo smrt. Če tega niste zaznali, potem je opozorilo na mestu – preden bo prepozno. Žaba segrevanja namreč ne čuti, ko se ga zave, je običajno že prepozno.

Predvsem zato, ker nam je mar, nekaj pa tudi zaradi čudnih razmer v tej FDV-jevski mlakuži, ki smo se ji v številki, ki jo držite v rokah, bolj podrobno posvetili, je pred vami nova, nekoliko bolje rejena številka Klina. Delali smo. Ne kot paglavci – čeprav v ekipi Klina pozdravljamo tudi letošnje bruce – ampak odraslo, pokončno in na veliko. Sorazmerno s pomembnostjo sprememb, ki bodo zaznamovale študij na FDV. Učili smo se skupaj, sodelovali, trkali na vrata in iskali odgovor(n)e. Obrnili smo se na študente, profesorje, vodstvo FDV in druge njene zaposlene, ministrstvo za šolstvo, rektorja. Preučevali smo dokumente, računali in spraševali. Štafeto sedaj predajamo vam. Naj naš glas ne bo le kvakanje, ki zveni v prazno in ga imate že vsi dovolj, ampak poziv k zavedanju, da je v slogi moč, a je svojo rit za kakršnokoli spremembo nujno treba premakniti, jezik pa stegniti. Skupaj smo v tem. Za spremembe na bolje navadno ni boljšega trenutka, kot je sedanji.

Tudi v novinarstvu je tako. Neko sivo celico mojih možganov zaseda precej grotesken spomin. »Kateremu slovenskemu mediju resnično verjamete, kateremu zaupate?« je študente novinarstva pred kratkim na predavanju vprašal novinar s precejšnjo kilometrino. Čeprav smo vse do tedaj aktivno sodelovali v debati, je v tistem trenutku zavladala tišina. Nismo ga mogli najti; enega samega medija, ki bi mu verjeli, ki bi mu zaupali. Bil je to lakmusov test razmer slovenskega novinarstva in družbe – to dvoje gre tako ali drugače z roko v roki. Manko zaupanja, kredibilnosti, odgovornosti in spoštovanja je že tako velik, da se večkrat vprašam, kaj našo družbo še drži skupaj in če sploh ne verjamemo sebi, kako daleč so potem šele novinarji. Problem je obsežnejši, zato je nujno, da stopimo skupaj.

Klinovci si prizadevamo, da ne bi le pasivno sedeli ob strani, opazovali in čakali. Vsaj korak naprej pomeni pot v smer sprememb, k iskanju rešitev in k temu, da bomo lahko zaupali v obstoj nečesa, kar imenujemo prihodnost. Ni lahko, a se zdi edino smiselno. Paradoksalno in utopično bi bilo od starejših pričakovati, da bodo spreminjali to, česar so vajeni. Zato smo mi, mladi družboslovci, tisti, ki bi morali biti glasni, protestirati, imeti alternativo in iskati smisel.

Morda je klic ogrožene vrste, morda le skrb za habitat, podvržen hudim posegom, a to ni pravljica, kjer bi se s poljubom vse spremenilo, ampak realnost.

Be the first to comment on "Mi bi morali imeti alternativo"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*