Teflonski mediji, teflonski politiki

Foto: Pexels

Kako so mediji ustvarili predsednika republike Boruta Pahorja?

Martin Mittendorfer

6. oktobra je v ZRC SAZU potekala okrogla miza ob tematski številki revije Dialogi. Komentatorji so razpravljali o tem, kakšna je vloga medijev pri vzpostavitvi in ohranjanju Boruta Pahorja kot najbolj priljubljenega politika v državi.

Pogosto poslušamo in beremo, kako pokvarjeni in lažnivi so politiki. Mediji naj bi njihove izjave preverjali in kot psi čuvaji o njih skrbno poročali. »Neodvisnost medijev v odnosu do politike je eden od najtrdovratnejših novinarskih mitov,« je na okrogli mizi izpostavila Sandra Bašić Hrvatin, komunikologinja in medijska strokovnjakinja. »Novinarskih mitologij ni mogoče razrahljati v novinarskem polju,« je zapisala že v Dialogih, reviji za kulturo in družbo. Poudarila je še, da je novinarstvo edini poklic, nezmožen kakršnekoli samorefleksije. Boris Vezjak, urednik revije in avtor bloga In Media Res (kritika medijskih praks), je povedal, da »politiko krivično pojmujemo kot resničnostni šov, s čimer se spregleda strukturno bistvo. Tako okrivimo predvsem politike, izvzamemo pa udeležbo medijev, četudi so ravno ti glavni promotorji tovrstne resničnostne percepcije.« Da bi razumeli politiko, moramo torej najprej razumeti medije in obratno.

Jure Trampuš, novinar Mladine, je povedal, da sta pri tem pomembna dva fenomena. Prvi je mediatizacija družbe in politike, drugi pa prevlada tržnih zakonitosti v medijskem svetu. »Večina medijev ne igra več vloge psov čuvajev, pač pa svoj vpliv razumejo predvsem skozi optiko priljubljenosti, gledanosti, poslušanosti, klikabilnosti ipd.« Politika in politiki tako funkcionirajo kot blagovne znamke, a kot je Trampuš povedal na okrogli mizi, je Borut Pahor »edina prava politična blagovna znamka pri nas. Pahor je teflonski politik.«

Politika, izropana vse političnosti

Sandra Bašić Hrvatin je razložila, da teflonski politiki nastajajo, ker imamo teflonske medije. V Dialogih je zapisala, da »poročanje o politiki temelji na personalizaciji, senzacionalnem poročanju in tabloidizaciji«. Tipičen primer tržno naravnanega novinarstva je po njenem Donald Trump. »On je zlata krava. Odpre usta in že se začnejo valiti novinarski prispevki,« je povedala na okrogli mizi. Podobno je tudi Borut Pahor »v enem svojih nastopov, o katerem mediji niso poročali, javno povedal, da je njegova politika v bistvu popularni populizem«. Biti priljubljen zaradi priljubljenosti same. Dodala je, da bi ga preminuli francoski sociolog Pierre Bourdieu označil za »omnibus« politika, torej politika za vse ljudi.

Deja Crnović, novinarka, ki v doktorski nalogi obravnava performativnost spola, je izpostavila, da se »mainstream« mediji v želji po čim večjem občinstvu »ogrevajo za omnibusne teme, ki ne načenjajo tematik, ki bi kogarkoli šokirale, temveč teme, okrog katerih se vsi strinjajo, ki ne razdvajajo ljudi in se vsem zdijo zanimive, vendar tako, da se ne dotaknejo ničesar pomembnega«.

Če povzamemo razpravo, politika torej sama po sebi ni šov zaradi tega, ker bi to bilo v interesu »vladajoče elite«. Šov postane šele zaradi specifičnega načina, ki ga večina medijev uporablja za predstavljanje politike državljanom. Politik prek medijske reprezentacije postane »zvezdnik«, politika pa »psevdopolitika«, kar pomeni, da je izropana vse političnosti.

Kako veliko občinstvo so mediji privabili s prikazovanjem podob politika, ki »se znoji ob moškem delu«, je slikovito ponazoril Zoran Medved, novinar in urednik oddaj na Televiziji Slovenija in Televiziji Maribor. Zaradi oddaljenosti prizorišč in načrtovanih drugih dogodkov so na Televiziji Maribor skoraj zamudili Pahorjevo košnjo sena na neki domačiji v Halozah: »Ne vprašajte, koliko živčnih klicev urednic dnevno-informativnih oddaj sem tisti dan dobil – ‘Mi moramo bit’ tam zraven, moramo videt’, kaj se dogaja in tako dalje in tako naprej …’ – in takrat sem se jaz po Pahorjevo spraševal ‘what’s on?’, zakaj pa?«

Odigrane podobe

Kako torej razložiti Pahorjevo opravljanje vseh mogočih fizičnih del? Trampuševa teza je, da je Pahor na zadnjih predsedniških volitvah zmagal, ker so novinarji pozabili, kdo je: »Kot vemo, je bil Borut Pahor eden od najmanj priljubljenih predsednikov vlade.« Ob začetku predvolilne kampanje »SKUPAJ ─ spodbujajmo drug drugega«, v sklopu katere se je poskusno vživel v več kot štirideset različnih poklicev, medijev ni več zanimala vsebina njegovega dela, ampak njegova podoba delavca.

Boris Vezjak je zapisal, da se je Pahor prek fizičnega dela hotel približati od politike odtujeni molčeči večini in si pridobiti zaupanje teh ljudi. A to je lahko storil le tako, da se je, kot je razložila Deja Crnović, »s prevzemanjem uprizarjanja delavske moškosti distanciral od svoje pretekle politične persone, ki je bila del politične elite«.

Njegova medijska podoba »ni pot redukcije in opuščanja določenih vlog, temveč njihovega kopičenja«, je še dodal Vezjak. Vsaka podoba, ki jo lahko odigra, mu omogoča še eno medijsko pojavo. Ob vsaki priložnosti igra tisto vlogo, za katero pričakuje, da bo ustrezala sogovorcem in občinstvu, ki jih v tistem trenutku nagovarja.

Banalizacija in popularizacija

Tadej Troha z ZRC SAZU meni, da je Pahor v Sloveniji uveljavil nove kriterije in nov tip racionalnosti volivcev. »Za uspeh zadošča le eno: ohraniti se kot možna volilna izbira, ne da bi za to ponudil kakršenkoli argument. Ustvariti situacijo, v kateri me ljudstvo vsem mojim napakam navkljub sprva tolerira, nato pa me prav zaradi istih napak, ker brez njih ne obstajam, tudi izvoli.« Troha je razložil še, kako je Pahor depolitiziral funkcijo predsednika republike tako, da se je prikazoval kot slehernik. Izvoljen je bil, ker se je kazal kot eden od volivcev. »S tem, da je prispeval k popolni banalizaciji politike in lastne politične funkcije, je dosegel, da njega in položaja predsednika republike nihče več ne jemlje resno.« Niso torej problematični selfiji na celjskem gradu, sodelovanje na maratonih in pitje energijskih pijač – banalno je to, da imajo tovrstne poteze v medijih enako, če ne celo večjo pojavnost od državniške, je razložil Jure Trampuš.

Rešitev tovrstnega paradoksalnega odnosa medijev v razmerju do politike je po mnenju Tadeja Trohe enostavna – volilne kampanje, ki temeljijo na popularizaciji in personalizaciji politikov, moramo novinarji ignorirati ter jim ne namenjati toliko prostora v poročanju. Kar pa novinarji kot posamezniki težko počno ob vseh mogočih pritiskih.

»S tem, da je prispeval k popolni banalizaciji politike in lastne politične funkcije, je dosegel, da njega in položaja predsednika republike nihče več ne jemlje resno.«

Be the first to comment on "Teflonski mediji, teflonski politiki"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*