Politično korektni

Foto: Pixabay

anze-lebinger

Kolumna

Anže Lebinger

Nedolgo nazaj sem na Facebooku v afektu komentiral aktualno politično dogajanje, čeprav se zavedam nesmiselnosti takšnega početja. Zbodlo me je dogajanje okoli Hude Jame. Nekateri bi rekli, da sem bil nekoliko udarniški, a v resnici se mi samo ni dalo nameniti časa danes obvezni vsebinski lekturi. Tema naše polpretekle zgodovine je bila vendarle zgolj izhodišče mojega zapisa. V tistem trenutku sem bil pač jezen. Na Boruta, na Janeza, na Zorana, na Mira in še koga. Mladostniška, neusmerjena jeza, ki izhaja iz (utemeljene!) zaskrbljenosti nad negotovo prihodnostjo. Toda to ni bilo pomembno, bolj pomembno je bilo, da sem se lotil politike in bil ob tem še politično nekorekten.

Na nedovoljen diskurz me je s sporočilom tretji osebi opozoril znanec iz gimnazije. Dregnil me je. Posredno, a vseeno. Ali bi bilo bolje, če bi z vsemi raje delil fotografijo kosila brez glutena? Naključen digitalni avtoportret ali utrinek s potovanja, ki si ga ne morem privoščiti? Ni bil namreč edini, ki je zaznal moj politični angažma. Odziv me je presenetil in me spodbudil k razmisleku. Vprašal sem se, zakaj je vse več mladih tako hudo alergičnih na politiko? Predvsem pa, kdaj smo mladi zagrešili usodno napako in politično korektnost zamešali z apolitičnostjo? Mlademu človeku sicer ne gre zameriti. Res mu je težko, če si drzne pokukati iz socialnega mehurčka, še preden ta poči. Jasno mu postane, da bo pok odpihnil potrdila o vpisu, rejena zadnja plat – ki se je še malo prej mastila na poceni kosilih – pa bo neizbežno pristala na trdnih tleh samostojnega življenja.

Debelo rit je težko dvigniti celo ob izdatni pomoči staršev. Slabotne noge pa na poti v obljubljeno deželo rednih zaposlitev – prek napotnice ali s. p.-ja – klecnejo večkrat. Na srečo je pot mimo življenjskih ovir moč tlakovati že prej. Toda pot v bolj pošteno družbo, znotraj katere bo mlad človek stopal z več optimizma, ni lahka. Lahko se začne s kandidaturo na študentskih volitvah, a že tu se srečamo z ljudmi, ki jim ni mar za ideale, ampak jih bolj zanima osebna korist. Kjer je denar, tam je namreč interes. In kjer je interes, ni prostora za vse. Letošnji proračun ŠOU znaša štiri milijone evrov. Interes je velik.

Toda mladi še vedno upamo. Upanje umira zadnje. Mogoče bo nekoč bolje. Mogoče se nam nekje vendar ponudi dobra služba. Mogoče se bo nekdo nekje zavzel za nas. Kandidatke s Filozofske fakultete – Lana, Sara in Marike – niso čakale na druge. Izkusile so, česa je zmožen interes. Niso klecnile! Zgodba bo pozabljena, večine študentov študentska politika tako ali tako ne zanima. Zakaj bi gledali Preverjeno, ko pa lahko preklopimo na Ligo prvakov? Lažje se je okleniti apolitičnosti. Lebdeti v mehurčku – brezbrižno in v tišini. Dokler gre. Trdno sem prepričan v misel, da ko začnemo popuščati in smo tiho, ko ne bi smeli biti, začnejo nastajati majhne razpoke. Majhne razpoke v naših vrednostnih sistemih lahko nekoč postanejo velike. Ideali in moralne vrednote pa se ne gradijo na temeljih, polnih razpok. Toda še težje si je priznati in se soočiti z razlogi, zaradi katerih molčimo. Preprosti so. Molčimo, ker je tako lažje. Molčimo, da se ne bi slučajno komu zamerili. Da se nam ne bi slučajno kje zaprla vrata.

Ko se res zaprejo, tolčemo po tistih, ki ne molčijo. Po peščici, ki želi drobni tisk političnih in ekonomskih elit zapisati z veliko in ga postaviti na naslovnico. A življenje ni hollywoodski film. Evropski super junakinji Valoniji ni uspelo. Ker je prikimala slovenska vlada. Ker so molčali vsi ostali. Trenutni družbeni sistem živi od tišine. Ne samo na svetovni ali evropski ravni, temveč tudi v našem lokalnem okolju. Začnimo tu, z majhnimi dejanji upora proti krivičnemu sistemu. Zakaj dušimo svoje znanje z molkom?

Politično korektnost je iznašel Zahod, da bi bilo soočanje številnih mnenj bolj znosno, bolj vljudno. Ne zato, da bi pometli stvari pod preprogo. A mladi si jo prepogosto razlagamo prav na takšen način. Je prikladen izgovor za pomanjkanje poguma, lenobo ali preračunljivost. Nenazadnje je vrata, ki se bodo zaprla zaradi tega, ker bomo zahtevali boljšo družbo, bolje pustiti zaprta. Ključ lahko mirno vržejo stran. Zahtevajmo boljši svet. Zahtevajmo ga skupaj.

Molčimo, da se ne bi slučajno komu zamerili. Da se nam ne bi slučajno kje zaprla vrata. Ko se res zaprejo, tolčemo po tistih, ki ne molčijo.

Be the first to comment on "Politično korektni"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*