Naprej

Foto: Pixabay

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Sanja Gornjec

Priznam, prav pokroviteljsko sem na začetku oktobra zrla v spočite obraze, ki so skupaj z mano čakali, da pisarna referata v kleti fakultete odpre svoja vrata. S konca vrste je bilo mogoče ločiti bruce od starejših kolegov, ki so z nogo udarjali ob tla ali komaj opazno zavijali z očmi. Če so prvi na fakultetne uradnike čakali z neizpolnjenimi vlogami za subvencionirani prevoz, so drugi iz žepov že vlekli kombinirana vprašanja o menjavi izbirnih predmetov ali prošnje za potrdilo o opravljenih izpitih v tujem jeziku. In skoraj z gotovostjo si upam trditi, da so zaposleni v birokratskem osrčju fakultete prvič na njihovi profesionalni poti veseli začetka novega študijskega leta. Vonj sveže natisnjenih diplom in neprespanih predstavnikov generacij, ki so hiteli z zaključevanjem študija in skušali obuditi že davno potlačen študentski duh, namreč še vedno ni zapustil njihovih prostorov.

Sedaj pa na njihova vrata trka nova garda svežega mesa. Komaj so za sabo pustili maturitetni stres, že jim bodo najbolj ambiciozni predstavniki študentskih organizacij na sejmu rabljene študijske literature v roke potisnili oguljen učbenik, bogat z ekonomskimi teorijami. Ali snopič pomečkanih in s kavo politih papirjev statističnih formul. Predstavljam si, da za večino študentov družboslovne fakultete to nista ravno čtivi, ki bi ju skrivali ob postelji in na skrivaj brali pozno v noč. Pa je ob opevanih študentskih zabavah, nujnih birokratskih zapletih in gorah novih znancev (za katere bi morda včasih raje videli, da ostanejo neznanci) tudi to del študijskega procesa. Presneto, če se vsaj enkrat na semester ne spogleduješ z manjšim živčnim zlomom, sploh lahko rečeš, da si študiral?

No, seveda lahko. Po štirih letih študijskih aktivnosti v akvarijih na FDV si upam trditi, da je večino programov na fakulteti mogoče končati z zmačkanimi možgani in izpiski iz zapiskov izpred desetih letih. Saj poznate tiste šale o vratih, ki so najtežji predmet v stavbi, in tiste, da je mogoče pasti samo po stopnicah. Pa si bom sposodila besede Matije Stepišnika, pred več kot desetletjem prvega urednika časopisa, ki ga držite v rokah, danes pa urednika na časniku Večer, ki je nekoč rekel, da je FDV kot tržnica; ponudba je velika, na ramenih »nakupovalca« je, kaj bo v pisani ponudbi izbral. Da, veliko stvari kriči po izboljšavah, veliko pa je tudi tistih, ki so dobre. Sistemske pomanjkljivosti ne morejo in ne smejo biti izgovor za posameznikovo apatičnost, pomanjkanje radovednosti in vdanosti v situacijo, ki se jo velikokrat da spremeniti z malce aktivnega brcanja iščočih se študentskih duš.

Ker, kar priznajmo si (bruci do te ugotovitve sicer pridejo šele okoli začetka prvega izpitnega obdobja, ko se knjižnice fakultet in študentska naselja spremenijo v zombi apokalipso s slabo kostumografijo), večina nas nima pojma, kaj življenje hoče od nas in kaj mi hočemo od življenja. Z neko približno izoblikovano predstavo, kaj želimo oziroma kdo nikakor nočemo postati, se vsak po svojih najboljših močeh ukvarjamo z vsakodnevnimi izzivi. Sedeč na absolventskem stolčku tudi ne morem ubežati sentimentalnemu duhu, ki ga je v univerzitetno mesto prinesel oktober. Prvič, odkar sem pri dobrih šestih letih vstopila v formalni izobraževalni sistem, jeseni ne začenjam v predavalnicah. In prvič je negotova prihodnost tako blizu, da je otipljiva. Pripovedi starejših in, vsaj v mojih očeh, bolj odraslih kolegov ob spopadanju z odraslostjo so se še do pred kratkim zdele samo legende nekega drugega časa, danes že meni dihajo za ovratnik. Še dobro, da jih lahko poskušam odganjati skupaj z nekaj fakultetnimi sotrpini, ki jim danes pravim prijatelji. Tudi, včasih izključno samo, zaradi njih, je bila študijska izkušnja posebna.

Poleg širine pogleda in zavedanja, da ni samo ene »resnice«, so mi štiri leta ponudila sogovornike, zaradi katerih je bilo misli treba ustaviti, jih zavrteti naokrog in jih kdaj zaradi tega bolje premisliti, argumentirati, artikulirati. Študentska leta so najverjetneje zadnja priložnost, ko lahko ob slabem dnevu brez večjih posledic ignoriraš aktualne obveznosti, hkrati pa čas, ko je leno rit treba nujno dvigniti iz postelje in komu dati priložnost, da jo pošteno zbrca. Da ne bo edina stvar, s katero se lahko pohvalite ob koncu študija, slabo kadrirana fotografija, na kateri boste s kislim nasmeškom kukali izza diplomskega dela.

Sistemske pomanjkljivosti ne morejo in ne smejo biti izgovor za posameznikovo apatičnost, pomanjkanje radovednosti in vdanosti v situacijo.

Be the first to comment on "Naprej"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*