Mediji prevečkrat le posredniki

Foto: Public Domain Pictures

Kriza medijev, kriza legitimnosti

Lara Gril

Večplastne razprave o novinarski in medijski krizi, prekarnem delu novinarjev, pritiskih medijskih hiš in pretiranem ter prikritem nadzoru nad informacijami so v novinarskih krogih že stalnica. O pomenu kritične komunikologije sta 21. novembra v Trubarjevi hiši literature na razpravi Kriza medijev, kriza legitimnosti govorila prof. Graham Murdock in prof. Slavko Splichal.

Profesor Murdock predava na Univerzi Loughborough in je osrednji predstavnik politično-ekonomskega pristopa, prof. Splichal pa predava na Fakulteti za družbene vede in je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Jernej Amon Prodnik, sourednik Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, je najprej predstavil tematsko številko ČKZ, ki so jo poimenovali Politična ekonomija komuniciranja, ker obravnava aktualne spremembe na tem področju. Po tem je v razpravi Murdock izpostavil, da so mediji osrednji prostor za izpostavljanje javnih problemov. Po njegovem bi morali mediji predlagati rešitve, ki bi pripomogle k bolj urejeni družbi. Navezal se je na nedavne ameriške volitve, saj ima po njegovem zmaga Donalda Trumpa simbolni pomen za uničenje tega ideala. Trump namreč omogoča legitimnost homofobom in rasistom, dopušča diskriminacijo in jo vrednoti kot nekaj normalnega, vsakdanjega. Izražanje v medijih je Murdock razdelil na emocionalno in racionalno. Racionalno bi moralo biti po njegovem edino dovoljeno v javni sferi.

Splichal je dodal, da smo v veliki nevarnosti, če mislimo, da je javna sfera, ki je v resnici čustvena, tudi racionalna. Javna sfera je po njegovem tudi glavno stičišče za preživetje demokracije in je nekakšen ideal. Murdock je nadaljeval s kritiko družbenih omrežij, češ da so sama sebi namen ter da se zgolj krepijo. Ljudje jih izkoriščajo za samopromocijo, na njih je dovoljen »grd, neprimeren jezik«, ki oskruni verodostojnost debate. Prav tako na družbenih omrežjih ni spoštovanja do alternativnih mnenj, kar po njegovem zastruplja politično atmosfero. A na Facebooku si »publisher«, zato moraš sprejeti določeno stopnjo regulacije in odgovornosti za to, kar objaviš. Algoritmi omogočajo, da se skrijemo pod nekakšno »varnostno odejo«, kar ubija debato in je za družbo nevarno, je opozoril Murdock.

Disneyjeve risanke denimo pomagajo konstruirati otroški svet, ki ni brez idealov, je povedal Murdock. Tako imajo že otroci v glavi izrisan varen zemljevid sveta, čeprav so od branja novinarskih prispevkov še močno oddaljeni. Na primeru Hello Barbie se je Murdock kritično opredelil do usmeritve družbe k čim učinkovitejšemu oglaševanju in kapitalističnih potrošniških idealov. Hello Barbie je lutka z vgrajenim prepoznavalcem glasu. Otroci lutki zaupajo odgovore na vprašanja, kot je denimo »Kaj si želiš za božič?«, otrok nato napravi zaupa svoje želje, ta jih posname, posnetki pa romajo naravnost na internetno mrežo, kjer otroške izpovedi hitro postanejo tarča oglaševanja. Oglaševanje postaja vse bolj neposredno usmerjeno k potrošnikovim željam, potrebam, celo identitetam.

Gosta sta razpravljala tudi o prihodnosti novinarstva. Ta ni le v prisotnosti na dogodkih in poročanju o njih, ampak v podrobni analizi aktualnega dogajanja in v iskanju resnice. Po njunem mnenju danes novinarji k problemom ne pristopajo pravilno, zaradi česar tudi težko ohranjajo učinkovito demokracijo. Mediji so prevečkrat le še posredniki med vladajočimi in vladanimi. Obkroženi smo s kratkimi, nepomembnimi novicami in 24-urnimi poročili, v katerih pa novinarji ljudem ne pomagajo razumeti družbenega konteksta dogodkov in dogajanj. Pomembne, relevantne novice bi morali nujno ločevati od nepomembnih, so ugotavljali na razpravi. Profesorja menita, da potrebujemo več analitičnega novinarstva.

Prof. Slavko Splichal: »Vsi politiki niso dobri, kar pa ne pomeni, da niso nujni. Isto velja za novinarje.«

Be the first to comment on "Mediji prevečkrat le posredniki"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*