Ko se spove cerkev

Foto: IMDB

Klub (2015)

»Nečistovala sem. Prikrivala sem. Oče, grešila sem. Tvoja Cerkev.« Čilski režiser Pablo Larraín je znan po odličnih filmih, v katerih kritično slika podobo svoje domovine. Referenčna točka njegovega dela je trilogija o življenju pod Pinochetovo diktaturo (Tony Manero, Post Mortem, Ne!). Tokrat tudi kot soscenarist ob Guillermu Calderónu in Danielu Villalobosu spregovori o dvoličnosti Katoliške cerkve. Ne gre za črno-beli film o grešnikih in njihovih žrtvah. O zavrženosti pedofilije, o grehih posameznikov. Ne, to ni takšen film. Namesto tega se ob gledalčevo moralo podrgne z bogato prispodobno kinematografijo, inteligentnim scenarijem in imenitnim razpletanjem brezhibno tempiranega trilerja.

»Hodil sem v katoliške šole in spoznal veliko spoštovanja vrednih duhovnikov. Spoznal sem tudi duhovnike, ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. Toda spoznal sem tudi take, za katere nihče ne ve, kam so izginili.« Film El Club je zgodba o izginulih. O štirih nekdanjih duhovnikih in redovnici. Ubežali so roki posvetne, civilnopravne pravice, a pokora naj bi bila menda še hujša, čeprav je sprva ni na spregled. V tihem obmorskem mestecu nekje na čilski obali je bolj kot kaznovanje duha na dnevnem redu dolgočasje. A to se s prihodom novega stanovalca docela spremeni. S pomočjo enostavnega in učinkovitega zapleta Larraín nadgradi že znano pripoved o cerkvenih nespodobnostih. Na ta način prodre globlje v zavest gledalca. Ugrizne v njegova prepričanja – da tiho zaječi. Sveto kožico in brezmadežni analni seks pa naslovi s humorjem – da ne zakriči. Namesto enostavnih čustev izvablja empatijo in razmislek. Kritizira in apelira. Enodimenzionalni liki in enoznačno obsojanje niso del obreda. Duhovniki so prikazani kot grešniki, vendar hkrati kot ljudje – polni napak in negotovosti. Prestrašeni in obupani. Zdrznili se boste, ko oče Vidal (Alfred Castro) z bolečino v očeh zagovarja lastno homoseksualnost. Ljubezen do moškega označuje kot nekaj višjega, saj ni možnosti za razmnoževanje. Spomnili se boste, da je nedolgo tega na slovenski javni televiziji samooklicana moralna avtoriteta razmnoževanje označila kot bistvo človeškega obstoja.

Kritika praks Rimskokatoliške cerkve je premišljeno vpletena v dogajalni tok. Mestoma se kaže subtilno, mestoma bistveno bolj direktno – tudi recimo s pomočjo skrbno umeščenega učinka šoka. Raba kamere je pri produkciji, ki jo sicer ponujajo osrednji slovenski kinematografi, prepogosto zgolj v funkciji prikaza. Larraín s Sergiem Armstrongom izkorišča njeno pripovedno moč, tudi ko prikazano ne pade v kader: bodisi zaradi domiselne postavitve bodisi zaradi montaže. Z občasno distorzijo namiguje tako na fizično kot tudi na duhovno ujetost. Metaforično bogati prizori in čustveno nabiti kadri (posebej v zaključku) kažejo na režijsko domiselnost. Odlična igra je malodane nujni spremljevalec.

Silovit zaključek, v katerem se veličastno prepletejo posamezne komponente filma, postavi glavne akterje v nevzdržno situacijo. Absurdnost pa je – ironično – pravzaprav realistična. Žrtev naj bo izobčena ali pa naj se ji uteho zagotovi med grešniki. Za zaprtimi vrati znotraj institucije. Nesrečni lik Sandokana (Roberto Farías) je sam po sebi karikatura. Je žrtev vseh žrtev: zavrača Cerkev, zavrača sebe in svojo seksualnost, zahteva pravico, odgovornost odgovornih, a hkrati je nepovratno institucionaliziran. Toda žrtve so tudi ljudje, ki so svoje življenje posvetili duhovniškemu poklicu. V želji delati dobro so nehote razpeti med osebnim moralnim čutom in interesi dozdevno vrhovne moralne institucije. Vnaprej obsojeni zamižati, ko ne bi smeli.

Spove se lahko Mónica. Spove se lahko Matías. Toda, kako se spove Cerkev? Komu in kdaj? Se je že? Zdi se namreč, da še vedno postopa nazadnjaško, kontradiktorno in zločinsko. Sama sebi izstavlja račun za odpustke. Vseprisotni meglica in sivina napeljujeta ravno na to ujetost v času – na metode nekega drugega obdobja. A v 21. stoletju se je težko skriti; nihče ti namreč ne more obljubiti, da te Hollywood ne bo postavil V žarišče (2015) ali da ne bo nek čilski filmar posnel pronicljive kritike. Takšne, ki namesto posameznika za grlo zagrabi sistem. Mu nastavi ogledalo, ki neusmiljeno opozarja na razkol med prakso in ideologijo.

Anže Lebinger

Be the first to comment on "Ko se spove cerkev"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*