Govorimo o preživetju

Foto: Pexels

Skozi oči prekariata

Jerneja Jelen

21. novembra je v ljubljanskem Kinu Šiška potekala velika okrogla miza z naslovom Skozi oči prekariata. Jože Mencigner, Vesna Vuk Godina, Jakob Počivavšek, Peter Pogačar in Marko Funkl so razpravljali o posledicah, ki jih ima prekarnost na posameznika in širšo družbo, o možnostih prekarno zaposlenih, da se v družbi aktivirajo, ter o tem, kaj bi morali narediti za izboljševanje položaja prekariata.

Okroglo mizo so organizirali uredništvo bloga Skozi oči prekariata, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter ekipa Kina Šiška. V uvodnem delu je organizator in povezovalec dogodka, Črt Poglajen, opravičil britanskega ekonomista Guyja Standinga, ki je zaradi obveznosti obisk v Sloveniji prestavil. V pismu gostom je avtor knjige Prekariat, novi nevarni razred zapisal, da se boj za pravice prekarcev širi po svetu. »Posamezniki se povezujejo v skupine in vključujejo v politične aktivnosti, beseda prekariat pa postaja vse jasneje opredeljena. Družba se problema vedno bolj zaveda in se nanj odziva,« je pojasnil.

Prva od gostov je spregovorila Vesna Vuk Godina, socialna in kulturna antropologinja. Zanjo je obstoječa predstavniška demokracija tip ureditve, ki ustreza trenutni kapitalistični družbi, predvsem tistim, ki imajo moč, torej ne prekarcem, temveč kapitalistom. »Mislim, da kakšnih posebno velikih upov v državo ne gre polagati. Posebej ne, če upoštevamo zgodovinske tirnice, ki so značilne za Slovence, ker je zadnjih 1500 let za nas značilna neposredna demokracija z neposredno participacijo, posebej pri vprašanjih, ki zadevajo preživetje. Ko govorimo o prekarnosti, seveda govorimo o preživetju.«

Jože Mencinger, eden od vodilnih slovenskih ekonomistov, meni, da prekarstvo ni nekaj novega. »Včasih smo imeli dninarje, zdaj se je pojem razširil na zelo različne oblike nestandardnega zaposlovanja. Kot standardno zaposlovanje se še vedno razume zaposlovanje za nedoločen čas, kjer človek pride v službo in zaključi z delom, ko se upokoji. Tega več ni.«

Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije – PERGAM, pravi, da je organiziranje prekarnih delavcev globalni problem, ne le slovenski. Glavni razlog za to je po njegovem mnenju narava prekarnega dela, ki delavca postavlja v zelo podrejen položaj delodajalcu, kar privede do strahu pred izpostavljanjem. Veliko prekarnih delavcev dela na terenu, kar pomeni, da niso vključeni v kolektiv in zato občutek pripadnosti kolektivu ni mogoč, to pa onemogoča združevanje.

Peter Pogačar je na vprašanje, zakaj je država v preteklosti spodbujala prekarnost, predvsem z odpiranjem s. p.-jev in subvencijami za samostojne podjetnike, odgovoril, da v zadnjih štirih letih na ministrstvu ni bilo nobenega programa zaposlovanja, ki bi subvencioniral katerokoli drugo obliko zaposlovanja kot pogodbo o zaposlitvi. »Dvomi se pojavljajo pri primerih, kjer je narava dela takšna, da ni primerno, da se to opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Gre za samostojne poklice brez konkretnega delodajalca.« Povedal je, da ti poklici predstavljajo izziv, saj ne ve, kako bi lahko tem delavcem na ministrstvu zagotovili ekonomsko, pravno in socialno varnost, kar pa po njegovem ni razlog, da na bankah ne morejo dobiti kreditov.

Marko Funkl mu je nasprotoval, s čimer je med obiskovalci okrogle mize požel največje navdušenje, saj so se zaradi njegovih izkušenj s prekarnim delom poistovetili z njim. Funkl meni, da je treba narediti korak naprej pri sindikalnih gibanjih, saj da je celoten sistem v Sloveniji nekako obmiroval. Povedal je, da raziskave kažejo, da je v Sloveniji 41 % delavcev atipičnih, medtem pa Zakon o delovnih razmerjih pravi, da bi to morala biti le izjema. Misel je zaključil s prispodobo, da je prekarnost na nek način rak: »Rak, ki razjeda državo, ministrstvo pa ga zdravi z aspirini, namesto s kemoterapijo.«

Be the first to comment on "Govorimo o preživetju"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*