Ni strasten bralec, je pa strasten knjižničar

Foto: Klara Širovnik

Borut Kirar, knjižničar ODKJG

Valentina Novak, Klara Širovnik

»Do knjig imam spoštljiv odnos. Še vedno se lažje dodatno izobražujem iz njih kot iz elektronskega gradiva, vendar nisem strasten bralec,« pravi Borut Kirar, knjižničar v Osrednji družboslovni knjižnici Jožeta Goričarja na Fakulteti za družbene vede. Ob velikokrat splošnem prepričanju, da so knjižničarji tudi knjižni molji, in kljub dejstvu, da on to ni, že dobra tri leta zavzeto opravlja svoj poklic. Knjižnični izposojevalni pult je od letošnjega oktobra s stekleno steno ločen od čitalniškega dela, zato je ta precej tišji. Police, ki se šibijo pod težo knjižnega gradiva s področja družboslovja, vodijo globlje, v osrednji del knjižnice, kjer so pisarne knjižničarjev. Borut vstopi, sede k mizi z računalnikom in pove, da je to eden njegovih najljubših službenih kotičkov.

»Poklic knjižničarja je dandanes močno računalniško naravnan, moraš se zanimati za tehnologijo in slediti njenim spremembam. Rad berem, a računalniki so mi bližje, kombinacija literature in tehnologije pa je moja največja strast,« pojasni, medtem ko pogleduje po veliki, skupni pisarni z več delovnimi površinami. Na vsaki je računalnik, okoli njega pa je po knjižnih policah razporejen cel kup fasciklov in knjig. V pisarni in knjižnici Borutov običajni delovnik obsega preverjanje informacij na spletni strani knjižnice, organiziranje in vodenje tečajev ter svetovanje uporabnikom. »Vodim tečaj sistema Cobiss, kjer tečajnikom povem, kako je knjižnica razdeljena, kje so revije, kje je katera signatura …« razlaga in zraven po zraku kaže v smeri polic z učbeniki in gradivi s signaturo K. Na informacijskih tečajih in svetovanjih se udeleženci učijo iskati informacije, literaturo na določeno temo, kako želeno gradivo poiskati. »Včasih pomagam tudi na izposoji, predvsem v popoldanskem terminu, ko tam dela le eden izmed kolegov,« doda. »Delo me izpopolnjuje. Preglavice mi povzroča le neprestano sedenje,« pripomni. Ure, ki jih presedi v knjižici, aktivno nadoknadi po zaključku delovnika. Pozimi rad smuča, v toplejšem vremenu pa se ukvarja s pohodništvom.

Ravno zaradi sedenja je knjižničarski poklic pogosto označen kot ležeren: »Nekdo mora dejansko biti po več ur le za izposojevalnim pultom in čakati stranke. Ljudje se potem velikokrat sprašujejo, kaj sploh dela knjižničar. Mislijo, da pospravi knjige, ki jih prinesejo nazaj, pa da je to vse.« Za tem pa se skriva cel kup dela, ki ljudem ni viden, je odločen Borut. Knjižničarjem veliko časa vzame proces katalogizacije – popisovanje knjig in časopisov, torej obdelava gradiva, da lahko sploh pride na police in je uporabnikom na voljo. Ukvarjajo se tudi z bibliografijo, po tematikah urejajo seznam tiskanih del, kar je še zlasti v visokošolskih knjižnicah pomembno za profesorje in raziskovalce. »Z njeno pomočjo se v sistem vnašajo članki in knjige, ki jih pišejo profesorji, to pa je pomembno za njihovo točkovanje, ki vpliva na prehajanje med nazivi, kot so docent, redni ali izredni profesor in tako dalje,« pojasni.

Foto: Klara Širovnik

Foto: Klara Širovnik

»Niti v sanjah ne bi nekomu, ki pride in reče, da išče kakšno knjigo, odtegnil pomoči. Z veseljem mu jo tudi sam poiščem.«

Če ne bi bil knjižničar, bi bil najverjetneje računalničar

Ljubezen do računalništva je pri poklicu knjižničarja zaželena, če ne kar nujna. Poznavanje tehnologije je pri Borutu očitno. Nekaj časa je študiral elektrotehniko, a se je kmalu prepisal na bibliotekarstvo, saj se mu je zdel prvotni študij preveč matematično usmerjen. Vpetost v tehnološki svet razkriva tudi med pripovedovanjem, ko ga večkrat kar malo zanese k uporabi računalniškega. Med razlaganjem o svojem poklicu veliko gestikulira, včasih mu misli prehitijo jezik. Po njegovem mnenju mora biti zaposleni v knjižnici poznavalec širšega družboslovja, pomembna pa je tudi iznajdljivost: »Delo knjižničarja dojemam kot delo nekoga, ki ljudem rešuje probleme. Pridejo do tebe z neko težavo, ti dajo informacije, ki jih vzameš, nato pa podaš odgovor in jim s tem rešiš problem.«

Z računalniki se veliko ukvarja tudi v prostem času. Servisira jih za celo družino in prijatelje. »Če bi lahko preizkusil kakšno drugo delovno mesto, bi bil verjetno računalničar,« se nasmeji. Tudi v knjižnici včasih kar sam popravi kakšen pokvarjen računalnik in pomaga kolegom pri težavah z računalniki. Sodelavci so velik razlog, da ostaja v ODKJG. »Prej sem eno leto delal v Centralni tehniški knjižnici, kjer je bilo vse skupaj bolj uradniško. Delovni kolektiv je tukaj res drugačen. Povezani smo, pravi prijatelji, tudi osebno se dobro poznamo,« je vesel.

Poklic knjižničarja je dandanes močno računalniško naravnan, moraš se zanimati za tehnologijo in slediti njenim spremembam.

Dobri odnosi so prav tako eden izmed razlogov za uspešno izpeljane projekte v knjižnici. Letos so s pomočjo ankete o zadovoljstvu uporabnikov s knjižnico prepoznali, da so prostori za skupinsko delo tisto, kar študenti želijo, in ponovno odprli mednarodno čitalnico, ki jo nameravajo v prihodnjih mesecih še dopolniti z gradivi. »Vzpostaviti nameravamo EARL (East Asia Resource Library), kjer bodo svoj kotiček imele vzhodnoazijske države. Zagotovile bodo informacijske vire v obliki baz in knjig, s čimer se bo prostor še bolj opremil za skupinsko delo,« je navdušen.

Foto: Klara Širovnik

Foto: Klara Širovnik

Nikoli ne bi zavrnil prošnje, da nekomu poišče knjigo

Po drugi strani pa so si študenti v anketah želeli tudi bolje organizirano tiho čitalnico, ki se je prej začela takoj za izposojevalnim pultom, ta pa ni bil posebej ločen. »Tam gre za drugačno dinamiko dela, ljudje prihajajo, odhajajo, sprašujejo … Včasih kdo pride in se kar malo zadere: ‘Ej, kje pa to knjigo najdem?’ Kar seveda moti tiste, ki se učijo,« razlaga Borut. Od letošnjega študijskega leta je zato med prostorom za izposojo ter čitalnico postavljena steklena stena. Ankete so zaposlenim razkrile tudi nezadovoljstvo študentov ob starih računalnikih v računalniški sobi knjižnice, zaradi česar jih po novem čaka dvanajst novih naprav.

Lani pa so študenti v anketi o zadovoljstvu s študijem v kategoriji knjižnice v največji meri izrazili nezadovoljstvo pri svetovanju osebja. Borut kot morebitne razloge za to navaja velikokrat preširoke zahteve študentov pri poizvedovanju po literaturi. »Včasih pride kdo in reče: ‘Jaz bi nekaj o zadovoljstvu stanovalcev v bivalnih enotah večstanovanjskih pasivnih zgradb,’« pove malce nejevoljno, a hkrati hudomušno. Nato pa doda: »V takem primeru ne moremo takoj svetovati, saj se je ob takšnih temah treba usesti in konkretneje pogovoriti.« Knjižnica ima sicer odprt pristop – zaposleni se trudijo študentom razložiti signature in jih izobraziti, kako iskati knjige, saj ne morejo tega početi za vsakega posebej, razlaga Borut. Za to so organizirani tudi tečaji iskanja po ODKJG. »Vseeno pa niti v sanjah ne bi nekomu, ki pride in reče, da išče kakšno knjigo, odtegnil pomoči, če v tistem trenutku nimam dela na izposoji. Z veseljem mu jo tudi sam poiščem,« zatrdi.

Bo pa iskanja fizičnih knjig morda v prihodnjih letih manj – v knjižnici se namreč trudijo, da bi čim prej uvedli e-učbenike, saj so to potrebo opazili predvsem pri tujih študentih. Knjig sicer ni mogoče objaviti na internetu brez upoštevanja avtorskih pravic in plačila nadomestila. »Vodja knjižnice se zato z avtorji in založniki skuša dogovoriti, da bi se velik del obveznega študijskega gradiva v prihodnosti pojavil tudi v elektronski obliki,« zaupa Borut. Študenti bi nato v vpisnino, ki zato ne bi bila višja, imeli vštet še dostop do obveznega gradiva v e-obliki, ki je na voljo.

Zaradi lukenj v zakonu težko do zaposlitve v knjižnicah

Množica obiskovalcev knjižnice je sicer mešana. Borut opaža, da je večina seveda študentov Fakultete za družbene vede, dosti pa je tudi zaposlenih z drugih fakultet. Poleti, za marsikoga že v času dopusta, naj bi bilo veliko predvsem profesorjev s Filozofske fakultete, ki pridejo v knjižnico konzultirat fizične revije na temo, ki jo poučujejo. »Tukaj so potem cele dopoldneve,« opaža in je nad tem vidno navdušen. Pravi, da so obiskovalci z izbiro gradiva večinoma zadovoljni, in doda, da še najbolj pogrešajo literaturo s področja aktualnih tem, o procesih iz tekočega leta in podobno. »Pisanje knjig pa je časovno zelo potraten proces, traja, da pride do objave. V tem primeru se je dobro obrniti na znanstvene članke, ki pridejo hitreje v obtok, saj so elektronski in jih ni treba natisniti kot knjige,« svetuje.

Preden pa nekdo pride na Borutovo mesto in svetuje uporabnikom v knjižnicah, lahko preteče kar nekaj časa. »Zakon za uravnoteženje javnih financ močno omejuje zaposlovanje v javnih ustanovah,« je kritičen Borut. Bibliotekar, ki želi delati v knjižnici, mora imeti narejen strokovni izpit. »Da pride do njega, pa mora biti pred tem že nekje zaposlen. Vidite začaran krog oziroma brezizhodno situacijo?« je nezadovoljen. Pod zaposlitev se ne štejejo prostovoljno pripravništvo in podobne oblike dela, zaradi česar veliko iskalcev zaposlitve obtiči v nekem vmesnem stanju in čaka, dokler ne dobijo nadomeščanja porodniškega dopusta ali podobne priložnosti. Opaža tudi manjši vpis na študij biblikotekarstva; v letošnjem študijskem letu je bilo v prvem vpisu na študij bibliotekarstva zasedenih manj kot 50 odstotkov mest. »Ljudje se ne vpisujejo, ker ni obetavnih možnosti. Knjižnic po Sloveniji pa je veliko. Imamo eno bolj razvitih knjižničnih mrež na svetu in smo država z eno najvišjih številk izposoj na prebivalca,« dodaja.

Foto: Klara Širovnik

Foto: Klara Širovnik

Zakon za uravnoteženje javnih financ predvideva, da ima bibliotekar, ki želi delati v knjižnici, narejen strokovni izpit. Da pride do njega, pa mora biti pred tem že nekje zaposlen.

In katere knjige so tiste, ki si jih izposodi Borut? »Zanima me predvsem tematika druge svetovne vojne, rad preberem tudi Slavoja Žižka, pa literaturo na temo razlik med enim odstotkom prebivalstva in ostalih 99,« pove. »Prebral sem tudi vse Harryje Potterje!« še hudomušno doda. Med študenti, s katerimi se vsakodnevno srečuje na svojem delovnem mestu, opaža, da jih večina v knjižnico prihaja zaradi potreb študija. Opazi pa tudi takšne, ki v njej preživijo veliko časa in prebirajo iz lastne radovednosti. »Pa tudi za druženje prihajajo. V bistvu sta na naši fakulteti balkon knjižnice in mednarodna čitalnica edina prostora, kjer se lahko usedejo in pogovarjajo, kaj skupaj delajo … Saj so spodaj tudi lokali, ampak to je drugače,« še dopolni.

Medtem ko obiskovalec v lokalih pod fakulteto še posebej na sončen dan kar težko dobi prosto mizo in ob kavi posluša glasne glasbene hite, skupni prostori v knjižnici nudijo drugačno atmosfero. Da pride do njih, mora skozi – od letošnjega oktobra še bolj – tiho čitalnico, kjer tu in tam zasliši mrmranje študentov, ki se skupaj učijo. Občasno kdo po tleh podrsa s stolom ali pa odvije papirček žvečilnega gumija. A vzdušje v prostoru, polnem knjig, je mirno, tiho, razmišljujoče in včasih bolj primerno za druženje. V to ozračje se po pogovoru vrne tudi Borut. Z nasmehom na obrazu odhiti med police, za izposojevalni pult ali pa k mizi z računalnikom, njegovemu najljubšemu kotičku.

Be the first to comment on "Ni strasten bralec, je pa strasten knjižničar"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*