Življenje brez prihodkov ali prekarno delo? Izbira je jasna.

Foto: Robi Šabec

Gorazd Kovačič, sociolog

Valentina Novak

»Danes lahko govorimo o dobri polovici varnih zaposlitev, ostalo pa so razne prekarne oblike,« pravi Gorazd Kovačič, profesor na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. O prekarnem delu govorimo, ko gre za oblike zaposlovanja, v katerih imajo zaposleni bistveno manj pravne varnosti od tistih v standardni obliki zaposlitve, tj. v delovnem razmerju za nedoločen čas. Kaj vse obsega prekarno delo, je stvar podrobnejšega naštevanja. Vsem oblikam pa je skupno, da so legalne. Delavci so tako enostavno prisiljeni v negotove in nepredvidljive oblike dela. V podobnem položaju so tudi priseljenci, inšpekcijski organi šepajo, slovenska javnost pa si še vedno raje zatiska oči pred položajem, v katerem smo se znašli.

Vse več je oblik dela s pomanjkljivo socialno varnostjo, ki jih lahko združimo pod pojmom prekarizacija dela. So s prekarnim delom podjetja na trgu bolj konkurenčna, ker imajo nižje stroške za svoje delavce?

Nižje stroške imajo predvsem takrat, ko nimajo več naročil in morajo zmanjšati obseg delovne sile – takrat se lahko delavcev precej lažje znebijo. Po zadnjih zakonodajnih spremembah pa prekarno zaposlovanje niti ni več cenovno ugodnejše, razen pri najemanju samostojnih podjetnikov, kjer država dopušča sistemsko legalizirane davčne utaje. Samostojnim podjetnikom je namreč dovoljeno, da si plačujejo minimalne prispevke in plačo, ostalo pa je stvar kreativnega računovodstva. Tu potem pride do prihranka tako za naročnike njihovih storitev kot tudi za samozaposlene.

Bi katere poklice izpostavili kot bolj podvržene prekarnemu zaposlovanju?

Bistveno več prekarnega dela je v drobnem storitvenem gospodarstvu in obrti, saj gre za drobna podjetništva in je narava dela taka, da je težje fizično locirati kraj dela. Velik del tamkajšnjih zaposlenih bi v resnici moral imeti sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, pa je nima. Potem imamo še javni sektor. Država je kot največji zaposlovalec pravzaprav tudi največji generator prekarnega zaposlovanja. K temu je prispeval učinek Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki je omejil širitev zaposlovanja oziroma celo zahteval zniževanje števila delovnih mest za en odstotek na leto. Obseg dela, ki ga je bilo treba opraviti, pa je ostal enak. Ta odstotek so potem kompenzirali z raznimi prekarnimi zaposlitvami, recimo z najemanjem pogodbenih delavcev, študentov itd. Na univerzi je vrsta ljudi, ki so že leta in leta plačani honorarno, njihovo plačilo pa je zelo nizko. Plačani so samo za neposredno pedagoško delo v predavalnici, včasih niso plačani niti za izpite. Največji ‘poden’ prekarnega dela pa je v novinarstvu. Novinarji delajo kot mravlje cele dneve za štiristo evrov in so bistveno pod minimalno plačo.

Pa še to neumnost so naredili novinarji – svoje delnice so prodali za drobiž ljudem, ki so s koncentracijo ustvarili monopole. Večinoma so investirali v medije zato, da so imeli koristi na čisto drugem področju.

Kaj je razlog za takšno stanje v novinarstvu?

Tradicionalni poslovni modeli so se izčrpali. Problem je prodati časopis, ko pa je vse zastonj na internetu. Če ga ne uspete prodati bralcem, posledično pada naklada, s tem pa pada tudi cena oglasnega prostora. Že zdaj je tako, da časopisi 70 odstotkov dohodkov dobijo s prodajo oglasov in s prodajo časopisa. Pri televiziji in radiu je trg majhen, zasičen, cene oglasnega prostora že vrsto let padajo. Vse te firme živijo iz rok v usta, zato toliko lažje izkoriščajo svoje zaposlene in honorarne sodelavce. Pa še to neumnost so naredili novinarji – ko se je zgodila privatizacija podjetij, so se medijska podjetja v večjem deležu kot ostala privatizirala z notranjo razdelitvijo. Novinarji so svoje delnice prodali za drobiž ljudem, ki so s koncentracijo ustvarili monopole. Večinoma so investirali v medije zato, da so imeli koristi na čisto drugem področju. Pivovarna Laško je imela časopise zato, da je lahko lobistično pritiskala na vlado, ki je potem dopuščala razne druge monopolne koncesije. Novinarji pa so postali ‘kanonfuter’ v teh velikih spopadih.

Kaj so sistemski problemi prekarnega dela?

Zakon o delovnih razmerjih daje načeloma kar dobra orodja, vsaj tistim, ki dlje časa delajo v odvisnosti, pod nadzorom in pod navodili nekega delodajalca. Problem je v institucijah, ki so pristojne ali pooblaščene za to, da odredijo obvezno zaposlitev v smislu delovnega razmerja za nedoločen čas. Do zdaj je veljalo, da lahko delavec tako zaposlitev iztoži samo na delovnem sodišču. V drobnem gospodarstvu so realne možnosti za kaj takega nične. Iztožitev pomeni hud konflikt z delodajalcem, ki lahko takega delavca hitro sankcionira. Poleg tega imamo še splošen problem pravne države. Ljudje se v glavnem relativno redko odločajo za to, da bi iztožili delovno razmerje. Poleg tega jim v samozaposlenem razmerju ostane več od bruto plačila, ki ga dobijo od svojega pravega delodajalca, kot bi jim, če bi bili zaposleni. To se jim seveda splača le na kratek rok, na dolgi pa ne. Če si s. p., moraš biti namreč mlad in zdrav – bolniška izplačila ti začne zavod izplačevati šele po 30 dneh. Kratkoročno se splača, ker obračaš nekaj sto evrov več na mesec, na dolgi rok pa je samouničujoče, ker se pozna na zdravju, blaginji v starosti itd.

Kaj je rešitev?

Ministrstvo za delo končno pripravlja spremembo zakonodaje, ki bo dajala tudi inšpekciji za delo pooblastila, da delodajalcu, ki zaposluje na napačen način, odredi obvezno zaposlitev delavca za nedoločen čas. Do zdaj je lahko inšpekcija naložila le globo, ni pa tudi uredila pravne ureditve stanja. Delavec je tako moral iti na sodišče. Absurdno je tudi, da je vlada s spremembo davčne zakonodaje pooblastila Finančno upravo Republike Slovenije, da je sprožala inšpekcijske postopke v primerih zaposlovanja na napačni pravni podlagi. To je pomenilo davčno utajo, ker so taki delodajalci plačevali nižje stopnje dohodnine in socialnih prispevkov, kot bi jih morali, če bi šlo za delovno razmerje. Davkarija je recimo izterjala tisto, kar je državnega, ni pa imela pristojnosti, da sproži tudi pravno ureditev stanja, in sicer v smislu, da bi na primer skupaj z delovno inšpekcijo odredila delovno razmerje. Država je poskrbela zase, za svoje finance, ne pa tudi za varnost delavcev. Ni dovolj le splošna norma, navedena v resornem zakonu. Pomembne so tudi norme, ki urejajo postopke nadzornih organov. Stvari šepajo pri pooblastilih, učinkovitosti, ne nazadnje tudi pri kapacitetah delovne inšpekcije. Podjetniki razumejo samo denar, to, kar jih udari po žepu, konkretno globo; to je edina sankcija, ki zaleže. Če pa tega ni, jim država daje signal, naj se znajdejo v okviru vsega tistega, kar sama s svojo neučinkovitostjo tolerira.

Kako se lahko trenutno s tako situacijo spopada povprečen iskalec zaposlitve?

Dokler si iskalec zaposlitve, si v najslabšem položaju. Zaposlitev ti pogojujejo s slabimi delovnimi razmerji in če si v dilemi, ali živeti še naprej brez prihodkov, ali vzeti prekarno delo, je izbira popolnoma jasna. Po svoje je sicer izkoriščanje delavcev prek prekarnih oblik zaposlitev v taki meri možno tudi zato, ker je delovnih mest premalo, še vedno je visoka stopnja brezposelnosti. Če bi bila ta trikrat nižja in bi bili brezposelni res le tisti, ki so nesposobni, nekvalificirani in neodgovorni, bi delodajalci morali veliko bolj konkurirati med seboj. Ne le za najboljše delavce, ampak tudi za povprečne, solidne. To bi avtomatično vodilo v višjo pogajalsko moč delavcev, ne samo pri višini plač, ampak tudi pri stopnji varnosti in pogojih.

Davkarija je izterjala tisto, kar je državnega, ni pa imela pristojnosti, da bi skupaj z delovno inšpekcijo odredila delovno razmerje. Država je poskrbela zase, za svoje finance, ne pa tudi za varnost delavcev.

Kaj lahko glede na trenutne vzorce in logiko pričakujemo v prihodnosti?

Veliko vlogo pri tem imajo razmerja sil in razredni boj. Sindikati držijo fronto, postopno dosegajo, da politiki zapirajo posamezne luknje v zakonodaji. Upoštevati pa moramo, da imamo tudi finančno luknjo pri financiranju števila delovnih mest inšpektorata za delo. Ne gre pa pri vsem skupaj samo za pompozne aktivnosti, kot so stavke in množični protesti. Gre tudi za to, v kolikšni meri se uspe v javnost spraviti ekscesne zgodbe. Skozi medijsko promocijo takih zgodb se javnost zdrzne, pričakuje, da morajo politiki nekaj narediti, kar se potem tudi zgodi. To je stvar organiziranega delovanja in organizirane uporabe medijev.

V javnosti lahko zasledimo vedno več okroglih miz in razprav o osiromašenih delovnih odnosih in pogojih periferije, v kateri so posamezniki prisiljeni v prekarno delo in s tem lažje zamenljivi. V kolikšni meri so te smiselne in učinkovite?

Pred 15 leti besede prekarno, prekarnost, prekarno delo sploh niso bile v obtoku, nihče jih ni niti uporabljal. Če zadeve ne znate poimenovati, je tudi ne morete problematizirati ali zahtevati od politikov, da jo sanirajo. S tega vidika so zato okrogle mize zelo pomembne. Poleg tega gre za oblike javnega pritiska na odločevalce na eni strani, kot priložnost za ozaveščanje ljudi, da razumejo, kaj se jim dogaja, na drugi pa za strokovno debato o tem, s čimer imamo opravka. Če se o teh stvareh sploh ne bi pogovarjali, potem bi postale popolnoma normalne.

Do pred kratkim ni bilo resnih ukrepov in obveščenosti glede nemogočih pogojev delavcev v poslovni enoti Marof Trade. Inšpektorji naj bi za to vedeli že 15 let. Prav tako bi naj prebivalci Loške doline opozarjali na to, kaj se dogaja, a lokalna skupnost ni naredila nič.

Resnica je, da je imelo veliko prebivalcev notranjske doline dodatne dohodke od dajanja nepremičnin v najem migrantskim delavcem. Ko bolgarski delavec dobi 150 evrov plače, to verjetno ni celotna plača, ampak tisto, kar mu ostane po tem, ko mu delodajalec odtrga stanarino in organizira njegovo bivanje v tamkajšnjih vaseh. Veliko prebivalcev teh vasi ima dodatno rento, ker oddajajo sobe Bolgarom, Makedoncem, Romunom itd. Lokalna skupnost je bila tiho, ker je imela od tega korist. Imela pa je hkrati tudi škodo, ker so delovna mesta zasedali drugi ljudje, ki niso lokalni delavci. Lokalna cena delovne sile je bila namreč zelo znižana; če se je hotel lokalni delavec zaposliti v takem podjetju, je lahko dobil le minimalno plačo oziroma še manj od tega ali pa slabe delovne pogoje. Delo pa je obsegalo tudi po 14 ur na dan. Lokalni prebivalci so žal množično participirali pri tem izkoriščanju, imeli so sicer posredno škodo kot potencialni delavci, ampak so se spremenili v najemodajalce. Ni jim bilo treba delati v tamkajšnjih lokalnih pogojih, bili so zaposleni v drugih krajih ali pa so živeli od samooskrbnih zadev in hkrati prejemali najemnine. Tako ali tako pa se je to dogajalo drugim in ne nam. Tukaj je vedno na delu potem tudi rasizem, ki olajša socialno distanco. Saj Loška dolina ni edina, tudi Cerknica je polna migrantskih delavcev. Vsi participirajo, samo migrantski delavci zapravljajo svoje življenje.

Ogromno zgodb nikoli ne bo prišlo do medijev, ker niso vse tako zelo razvpite. Ta množična normalnost, ki je takoj pod izstopajočimi ekscesnimi primeri, je v resnici še bolj strašljiva, ker je tako obsežna.

Zakaj pri tem ne pride do resnejših ukrepov v smislu preprečevanja takšnih situacij in ostrejšega nadzora?

Vsi nosilci moči so imeli korist od tega. Za kapital je bilo koristno, ker je imel cenejšo delovno silo, za lokalne prebivalce, ker so imeli rento, pa tudi za državo je bilo koristno, ker so podjetja funkcionirala in vodila zaposlovanje. Vsem je koristilo, razen migrantskim delavcem. Saj to je tipično. Ne gre le za notranjsko lesno industrijo. Poglejmo recimo nekdanji gradbeni sektor. Kdo je zgradil Slovenijo? Migrantski delavci – Bosanci, Kosovci, Makedonci. Njihov obseg dela, varnost pri delu, plačilo itd.; to vse je bilo pod normo, ampak je imelo slovensko gospodarstvo od tega korist. Višji profiti za gradbince, načeloma nižje cene nepremičnin za kupce, Slovencem ni bilo treba delati najtežjih del, država je dobila brez kakršnekoli odškodnine zagotovljeno delovno silo, za katero je izobrazbo in odraščanje na sploh plačala neka druga država. Produkcijski pogoji na slovenskih gradbiščih pa so bili pravzaprav takšni, kot jih imamo v današnji industriji v tretjem svetu. Povsem so bili primerljivi s proizvodnjo tekstila, čevljev, računalnikov in pametnih telefonov v azijskih državah po standardih, ki so bistveno nižji od naših. Gradbeni delavci živijo v getu, spijo v samskih domovih, natrpanih garsonjerah, cele dneve so na gradbišču, izolirani, z njimi se nihče ne druži, ne znajo jezika, ker nimajo niti stika z lokalnim jezikom in živijo v vzporednem svetu.

Če bomo sprejeli nekaj beguncev, bo v javnosti ostal vtis, da je to naše dobro delo in da nam morajo biti hvaležni, torej ne bo greh, če se jih bo grdo izkoriščalo. Če bomo te begunce izkoriščali, pa bodo spet kmalu postali begunci.

Bi se nastala situacija hitreje spremenila, če bi mediji intenzivnejše in v večji meri poročali o tem?

Tudi. Mediji imajo sicer vsi tabloidno logiko, tudi tisti, ki niso tabloidni. Zelo radi se zapodijo v neko ekscesno temo, ko gre za nek skrajen primer. Ta primer pa je po navadi vrh ledene gore. Ogromno zgodb nikoli ne bo prišlo do medijev, ker niso vse tako zelo razvpite. Ta množična normalnost, ki je takoj pod izstopajočimi ekscesnimi primeri, je v resnici še bolj strašljiva, ker je tako obsežna.

Je izkoriščanje tujih delavcev postal slovenski poslovni model?

Že v času socializma smo imeli tedenske migrante iz Bosne – štirje so se usedli v avto v nedeljo zvečer, se peljali v Slovenijo, bili tu do petka popoldne in za konec tedna šli domov k družinam. To je bil model, na katerem sta imela slovenska industrija in gradbeništvo že v 80. letih poceni in fleksibilno delovno silo. Potem pa se je to še zaostrilo. Razpad države in nastanek novih državnih meja tega sploh ni omejil. Poslovne vezi z najemanjem poceni delavcev iz Bosne so ostale tudi po tem, ko smo vstopili v EU, kjer načeloma ni prostega pretoka, razen v okviru nekih kvot. Že v času Jugoslavije je bilo tako, da je imela Slovenija dobro industrijo in je v južne republike izvažala industrijske izdelke, ki so bili cenovno ugodni, kakovostni in cenjeni. Ko pa država izvoznica prodaja v državo uvoznico izdelke, mora imeti nek povratni tok. Periferne države so zato izvažale svojo delovno silo, saj niso imele za ponuditi ničesar drugega. Na eni strani smo imeli trg, na drugi pa poceni delovno silo. Jasno, da je bilo to za nas koristno in smo se znotraj Jugoslavije lahko kar dobro razvijali. Ob osamosvojitvi Slovenije se je to legitimiralo s tezo, da nas jug izkorišča. V resnici pa je po navadi tako, da center izkorišča periferijo.

Bi bilo v tem kontekstu smotrno predvidevati, da bo podobno čakalo tudi begunce, ki se bodo odločili ostati v Sloveniji?

Oni bodo najmarginalnejša in najcenejša delovna sila. Zaposlovali se bodo povsod tam, kjer se Slovenci ne želijo, ker so pogoji preslabi. Tisti, ki ima nižji družbeni status, bo tudi nižje umeščen v hierarhiji organizacij zaposlovanja in bolj izkoriščan kot domačinski delavec. Hkrati pa te statusne razlike tudi olajšajo izkoriščanje v smislu legitimnosti. Če bomo sprejeli nekaj beguncev, bo v javnosti ostal vtis, da je to naše dobro delo in da nam morajo biti hvaležni, torej ne bo greh, če se jih bo grdo izkoriščalo. V bistvu pa je izkoriščanje na delovnem mestu ključni razlog, da recimo Sirci bežijo iz Turčije. Številni so bili več let v Turčiji, ampak niso imeli delovnih dovoljenj, delali so na črno, imeli skrajno nizke mezde oziroma dnine. Nekaj let so vseeno ostali v Turčiji, v upanju, da se bodo stvari doma kmalu uredile in se bodo lahko vrnili domov. Postopno so porabljali vse svoje življenjske prihranke, ko so ostali brez vsega, pa so se odločili, da bodo šli poskusiti novo življenje. Če bomo te begunce izkoriščali, pa bodo spet kmalu postali begunci. Šele po generaciji ali dveh, ko se integrirajo v družbo, organizirajo in statusno vzpnejo, se izboljša njihova pozicija na trgu delovne sile. Imamo verigo držav, ki so vojne dobičkarice in izkoriščajo ranljive ljudi.

Se vam zdi, da več sovražnega govora o beguncih prihaja s strani dobro situiranih posameznikov na udobnih položajih kot pa s strani posameznikov v negotovem položaju?

Ne bi rekel. Sovražni govor je zajel kar vse plasti. V resnici višje, bolje situiranim res ne bi bilo potrebno klevetati beguncev, morali bi se jih ‘veseliti’, ker lahko tako dobijo rezervno armado hlapčevske delovne sile – gospodinjske pomočnice, vrtnarje itd. Pri glavnini prebivalstva in tistih, ki niso zelo visoko situirani, pa gre najverjetneje za kombinacijo. Po eni strani čutijo socialno stisko, socialno negotovost glede lastne prihodnosti, po drugi pa gre za ljudi, ki so bili 25 let vzgajani na način, kjer mora vsak poskrbeti zase. Kaj je potem bolj logično kot teza, naj Slovenci poskrbijo le za Slovence, Sirci pa naj se sami znajdejo? V jedru vala ksenofobije pa so socialni vzroki in stiska, strah pred tem, da bomo zdaj morali financirati ‘neke begunce’, ko pa še za nas ni poskrbljeno. Pojavlja se tudi strah pred odžiranjem delovnih mest in podobno, kar pa ni čisto upravičeno. Če se namreč prebivalstvo poveča za en odstotek, ker uvozite en odstotek beguncev, se za en odstotek poveča tudi kupna moč in število oseb, ki potrebujejo razne izdelke in storitve. Cel trg naraste. Tudi begunci bodo postali del redne ekonomije, kupovali in širili trg za ponudnike, ki bodo zaposlovali. Ljudje, ki gledajo s svoje mikro perspektive in vidijo, koliko je brezposelnih, prekarcev, koliko mladih ima težave dobiti prvo zaposlitev, pa so v skrbeh.

Če se o teh stvareh sploh ne bi pogovarjali, potem bi postale popolnoma normalne.

Be the first to comment on "Življenje brez prihodkov ali prekarno delo? Izbira je jasna."

Leave a comment

Your email address will not be published.


*