Zgodba, ki jo je treba videti, da bi ji verjeli

Foto: Kolosej

Dokumentarni film Volčja druščina (2015)

Anže Lebinger

Filmi ponujajo zelo nenavadne fikcijske prigode, a prigod iz resničnega življenja se ne da prekositi. Si lahko predstavljate šest bratov (in sestro), ki živijo v socialnem stanovanju na Manhattnu in med štirimi stenami preživijo 99 odstotkov svojega časa? Ne, to ni pretiravanje. V odprti svet se podajo enkrat ali dvakrat na leto, kakšno leto sploh ne. Kaj počnejo ves ta čas, da se jim ne ‘odpelje’, da ne planejo skozi okno in da ne snamejo vrat s tečajev? Gledajo filme – itak! Obsesivno. Stekle pse, Temnega viteza, Šund, Gospodarja prstanov, Noč čarovnic in še in še. Znajo jih na pamet, so njihova religija, njihov stik z zunanjim svetom. Njihova sekundarna socializacija.

V svojih zbirkah imajo na tisoče filmskih uspešnic. Ker pa to, da si ujet med stenami, ni dovolj, svoje najljubše filmske prizore tudi sami uprizarjajo. Domiselno in zavzeto. Pripomočke si spretno naredijo iz škatel kosmičev, lepila, blazin za jogo in ostalih drobnarij, ki so jim pri roki. Denarja ni na pretek, a ga tudi ni premalo. Oče, ki ima edini pravico do izhoda, ne dela in rad pije, mama pa z otroki deli vlogo ujetnika. Služi s šolanjem svojih volkcev, za kar od države prejema nekaj denarja. Šolati jih pač mora, sicer bi morali vsak dan v šolo. Ven. To pa ne gre.

Na presenečenje gledalcev so ti otroci, čeravno vidno zaznamovani, presenetljivo samostojni. Znajo kuhati, znajo pospravljati, kaj ustvariti in verjetno bi znali tudi služiti denar, če seveda oče ne bi bil hecen tip, ki meni, da je zunanji svet prenevaren za njegove potomce. Skandinavija morda, a mesto velikega jabolka pač ne. Amerika je država nadzora, on pa se ji upira tako, da ne dela.

Kako je torej sploh nastal dokumentarec, kako to, da lahko pogledamo v svet izolirane volčje družine? Po naključju. Režiserka Crystal Moselle jih je srečala med enim izmed redkih izhodov. V oči so ji padli zaradi dolgih las in obleke, oblečeni so bili namreč kot junaki iz Tarantinovega filma Stekli psi – črna obleka, bele srajce in sončna očala. Pa še šest jih je. Nagovorila jih je, vstopnica mimo sramežljivosti je bil pogovor o filmih. Sčasoma si je pridobila njihovo zaupanje in lahko je vstopila v njihov svet.

Začela je preživljati čas z njimi in jih snemati. Posnetki so videti, kot bi nekdo snemal za družinski arhiv, a roko na srce, material je tako dober, da bi bilo lahko vse skupaj posneto tudi z mobilnim telefonom. Dogodki sicer ne sledijo časovni premici, bratje tako na nekatere stvari gledajo retrospektivno, z že zgrajenim odnosom, zato na trenutke delujejo precej odrasli. S svojo prisotnostjo pa je, kot se rado zgodi družbenim znanstvenikom in opazovalcem, nepovratno posegla v situacijo tudi režiserka. Še dodatno je spodbudila željo po izhodu. Ta je bil nato le še vprašanje časa.

Zanimivo je gledati fante, ki so svoje socialne veščine gradili s pomočjo filmov. Njihove podobe o osnovnih družbenih konceptih so v marsičem izkrivljene. Gledati filme je eno, živeti v resničnem svetu nekaj drugega. A po drugi strani so zelo vešči filmskega jezika. Njihovo poustvarjanje znanih filmskih prizorov je osupljivo, z občutkom za podrobnosti, zato ne čudi, da se kljub resnični zgodbi dokumentarec zdi kot igrani film, bratje pa po pločniku stopajo kot filmski zvezdniki. In danes zaradi medijske pozornosti to zares so.

Zanimivo (in žalostno) je gledati izpovedi bratov Angulo. Sladko-grenko je videti, kako začnejo proti koncu vstopati v pravi svet. Pomisliti na zamujena leta. Zlahka je obsoditi očeta. Očeta, ki si ga tekom ogleda ni težko zamisliti kot velikega tirana, za katerega pa se izkaže, da ima ljubečo stran, karkoli si že mislimo o njegovih dejanjih. Večina otrok še danes živi s staršema. To je zgodba dvojčkov Govinde in Narayana ter njunih bratov Mukunde, Bhagavana, Krsne in Jagadisa. Zgodba, ki jo je treba videti, da bi ji verjeli.

Be the first to comment on "Zgodba, ki jo je treba videti, da bi ji verjeli"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*