Zamujeni vlak digitalnosti?

Foto: Pixabay

Ilustracija: Nuša Jurjevič

Kolumna

Sanja Gornjec

Z odraščajočim mulcem (16), ki mu po naključju določenih sorodstvenih okoliščin lahko rečem tudi mlajši brat, sem v zadnjih letih večkrat poskušala ponovno navezati stik, ki sva ga nekoč vzpostavila v peskovniku in ga tam tudi pozabila. Poleg nesorazmerno velikega nosu in prepričanosti v svoj prav naju druži tudi ljubezen do znanstvene fantastike in internetnega humorja. Novice o najnovejši filmski produkciji ali povezave do prebrisanih domislic sem mu nekaj časa pošiljala po sms-ih, kar je kmalu označil za navadno barbarstvo in me ogorčeno poslal v virtualno trgovino z aplikacijami. Poleg Facebook klepeta po novem uporabljam tudi Snapchat. (Da, zavedam se, da je to bilo moderno že pred tremi medkorporacijskimi odkupi.) Malo zato, ker me iskreno zanima, kaj je tako prepričljivega v načinu sporočanja, ki bi ga težko prodal zlati ribici, malo pa zato, ker se mi vedno bolj dozdeva, da sem po tehnološki pismenosti bolj kot mlajšemu bratu bližje najinim staršem. »Not cool,« bi rekel mul’c.

No, ko sem bolj ali manj uspešno opravila spopadanje z grozovito uporabniško izkušnjo, sem začela s pošiljanjem vsebine. Bistvo Snapchata je fotografija, skoraj obvezen je tudi kak krajši dopis, to mi je še bilo jasno. Da sem preveč suvereno in premalo premišljeno zagrizla v nov komunikacijski kanal, mi je postalo jasno zelo kmalu, pa nekako še vedno prepozno. Med delovnikom okoli enajste sem od brata dobila fotografijo gostilniške mize, obložene s kapučini, in pripisom »chillamo«*. Nekje v mojem zatilju se je prebudil glas najine mame, ki je najstniku (prek Snapchata!) odpisal:  »Upam, da so to aktivnosti glavnega odmora in ne špricanja slovenščine.« Takoj ko sem pritisnila gumb za pošiljanje, sem slišala, kako je brat na drugem koncu države zavil z očmi. Nazaj sem dobila kratek »plz dont«* in ignoriranje mojih sporočil do konca naslednjega tedna.

Najprej sem za vse hudo obtožila vseprisotnost tehnologije, ki da poneumlja mojega sorojenca. Nato sem se negodovanja lotila malce bolj profesionalno. Hitra analiza je pokazala, da sem naredila napako na čisto vsaki točki tega poskusa pogovora, skupaj pa jih lahko strnem v naslednjih točkah: nesmotrna raba kanala komuniciranja, grozljiva (ne)odzivnost na tehnološke spremembe in nepoznavanje in podcenjevanje občinstva. Predstavljam si, da se je moj mladi sogovornik počutil podobno, kot se med prebiranjem spletnih strani slovenskih medijev včasih počutim sama. Že površen pregled spletnega prostora pokaže vsebinsko kopiranje tiskanih izdaj v kompletu z majhnimi prilagoditvami naslovja (ki naj bi prinesli nekaj več klikov) in obsežnejšimi fotogalerijami (ki običajno upočasnijo delovanje strani). Ob spremenjenih grafičnih podobah, ki zamujajo kakšnih sedem sezon, se uredniške ekipe nekaj dni malo trepljajo po ramenih, nato pa v večji meri nadaljujejo s ‘preverjenimi praksami’.

Rešitev se skriva v nenehnem iskanju načina, kako klasična obrtniška znanja novinarstva in neskončne zmožnosti digitalnega sveta spojiti v učinkovito naoljeno mašinerijo.

Kot povsod, tudi tukaj najdemo primere dobrih praks, ki počasi, vendar stabilno gradijo svojo interaktivno podobo ali ob odmevnejšem projektu prebudijo grafično in programersko ekipo, ki svoje delo opravi izvrstno. Lastniška kratkovidnost, ki ne prepozna potenciala kreativnih in nadarjenih kadrov bi bila skoraj smešna, če ne bi hkrati pomenila vsebinske in platformske neizkoriščenosti. Rešitev pa se skriva v nenehnem iskanju načina, kako klasična obrtniška znanja novinarstva in neskončne zmožnosti digitalnega sveta spojiti v učinkovito naoljeno mašinerijo, ki bi po prvih okornih korakih spletnega življenja postala bolj prilagodljiva, bolj živa in bolj informativna.

Naj zapis ob koncu zadnjega semestra zaključim po akademsko, z navajanjem idej ljudi, veliko večjih in pametnejših od mene. »Medij je sporočilo,« je nekoč rekel Marshall McLuhan. Prepričana sem, da danes sedi nekje in si mane roke zaradi lastne domislice, ki tako kratko in preprosto zajame duh našega časa. Prilepljeni na ekrane še nikoli nismo prebrali več ali bili bolj povezani. Nenehno spreminjajoča se tehnologija ponuja nove žanre in oblike zapisov, nam pa je še vedno enostavneje razmišljati v papirnatem formatu. Saj veslamo v pravo smer, samo dajmo, omislimo si še kak motor na našem čolnu spletnega novinarstva. Generacije, ki prihajajo za nami, več ne razumejo koncepta tiskanega časopisa, razumejo pa digitalni svet. Potrudimo se in poskrbimo, da ga tudi vsebinsko primerno napolnimo.

*Srčno si želim, da to ne bi bil dejanski citat.

Be the first to comment on "Zamujeni vlak digitalnosti?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*