Z jezikom ustvarjajmo lepši svet

Uvodnik lektorice

Tea Letonja

Ob devetih dopoldan pijem kavo na sončni domači terasi, delam in uživam. Medtem ko pišem, mi misli uhajajo na pravljične urice, ki jih bom izvajala popoldan. Jutri grem pomagat v knjižnico, nato bom lektorirala, sočasno pa odgovarjala na elektronska sporočila, kjer bom večinoma delila brezplačne jezikovne nasvete. Hvaležna sem, da lahko veliko dela opravim od doma in da si za določena dela sama razporejam urnik.

Morda sem se nekaj časa še spraševala, ali sem izbrala pravo smer študija, sploh v obdobjih, ko sem prebedela neskončno noči za učenje snovi, ki sem jo stežka umestila v pričakovanja od svojega življenja. Vedno sem se čutila bolj neke vrste laična socialna delavka kot slovenistka, pa čeprav sem se vselej rada ukvarjala z besedili, knjigami, pisanjem … Še veliko raje pa sem se ukvarjala z ustvarjanjem lepšega sveta, z razumevanjem  sebe in drugih. Nakar sem nekega dne ugotovila, da so vsa moja zanimanja prepletena, da se pravzaprav tudi s pisanjem ustvarja lepši svet. In z lektoriranjem. Z izposojanjem dobrih knjig. Z lepim pozdravom. Z branjem pravljic. Z umetniškimi delavnicami. Z dobrimi medsebojnimi odnosi. Kot najstnica sem imela ogromno popisanih dnevnikov. S čustvenimi izbruhi na eni strani in sofisticiranimi zapisi na drugi. Zaznavala sem, da pisanje deluje terapevtsko. Da je medij samospoznavanja. Še več – z izbiro besed pravzaprav soustvarjamo svet. Kaj sporočamo sebi in drugim?

Še vedno se sprašujem o smiselnosti svojih odločitev, trenutno prednjači vprašanje službe. Delam prek različnih pogodb, uspelo se mi je celo samozaposliti, čeprav za zelo kratek delovni čas. Začela sem tako, kot je značilno za začetek – da sem vsemu rekla ‘ja’, in sicer z namenom pridobivanja izkušenj, referenc in socialnih povezav. Ko smo enkrat utečeni, nas tok kar sam nosi od enega do drugega projekta. Sčasoma pridobimo zaupanje vase, naše storitve se izboljšujejo in začnemo si postavljati višje standarde. Če z ustrezno postavljenimi mejami pogumno stopamo po poti, lahko naše delo iz dneva v dan bolj postaja podobno ‘pravi službi’. Tok ni vselej miren, treba ga je usmerjati v želeno smer, kar pa zahteva konstantno učenje in z njim povezano bolečino. Sama tok usmerjam z optimizmom in vztrajnostjo, tudi ko ni videti jasne perspektive. Skušam pristajati na strukture, kjer se ljudje vzajemno učimo drug od drugega, kjer je konstruktivna komunikacija vrednota, kjer se dela etično, kjer se posameznikovi potenciali lahko izrazijo. Na račun tega najverjetneje zaslužim manj, ampak raje delam stvari, ki mi krepijo veselje, kot da bi delala nekaj zgolj zaradi denarja. Iščem priložnosti, kjer čutim, da lahko nekaj prispevam in bomo vsi nekaj pridobili, pri čemer se trudim delo opraviti korektno, najboljše, kot tisti trenutek zmorem, v upanju, da se bom sčasoma zaposlila za polni delovni čas. Cena tovrstne svobode je sicer precej visoka, a to svobodo doživljam kot zapuščino izkušnje študentskega življenja, kjer sem imela vsak trenutek možnost vplivati na svoje korake. Zakaj je cena tako visoka? Izpostavila bom le tri vzroke, ki jih intenzivneje zaznavam. Prvi je vsesplošna logika, da ni denarja, še najmanj za storitve na humanističnem področju. Drugi je časovna nerazporejenost dela. Včasih ga imam preveč naenkrat, drugič premalo. Ne vem, kako bo jutri. Tretji razlog pa je občutek, da sem venomer na razpolago, ki ga lahko spremlja občutek krivde, ko kaj zavrnem. Prešinilo me je, da si s tega vidika prekarni delavci še najbolj zaslužimo dodatek za stalno pripravljenost. V duhu parafraze Orwellove misli, da smo vsi enakopravni, toda nekateri so enakopravnejši od drugih, je pričakovati ta dodatek od družbenega sistema absurdno. Manj absurdna pa so pričakovanja, ki jih lahko sama izpolnim, da bo moje življenje takšno, kot si ga želim.

Sprejeti moram odgovornost zase. Življenje ni nujno čez bregove razlita reka, lahko teče tudi mirno po svoji strugi, zato se je večkrat vredno ustaviti in premisliti. Kakšen jezik govorim? Kakšen svet ustvarjam?

Prešinilo me je, da si prekarni delavci še najbolj zaslužimo dodatek za stalno pripravljenost. V duhu parafraze Orwellove misli, da smo vsi enakopravni, toda nekateri so enakopravnejši od drugih, je pričakovati ta dodatek od družbenega sistema absurdno. Manj absurdna pa so pričakovanja, ki jih lahko sama izpolnim, da bo moje življenje takšno, kot si ga želim.

Be the first to comment on "Z jezikom ustvarjajmo lepši svet"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*