V interesu študentov?

Foto: Sanja Gornjec

Študente ljubljanske univerze stane četrti izpitni rok že skoraj 180 evrov

Nika Senica

Univerza v Ljubljani (UL) je v študijskem letu 2010/11 za dobrih 200 odstotkov zvišala ceno četrtega izpitnega roka – v enaki meri za študente brez statusa in za študente s statusom. Od takrat je tarifna cena za četrto pisanje izpita narasla že za 350 odstotkov: s 40,50 evrov leta 2009/10 na predvidenih 180,00 evrov za obdobje 2016/17. V istem obdobju je Univerza na Primorskem (UP) za isto storitev zvišala ceno le za dobrih 6 odstotkov, Univerza v Mariboru (UM) pa za 8,3 odstotke.

Prizor študentov, ki v izpitnih obdobjih tega študijskega leta v predavalnicah ljubljanskih fakultet opravljajo izpite, nam na prvi pogled ne pove veliko o njihovih posameznih situacijah. Večina jih je rednih študentov, izredni si celoten študij plačujejo, nekateri so ostali brez statusa in plačujejo za vsak posamezen izpit. Nekaj študentov od vseh teh pa opravlja četrti izpitni rok, ki za to, da jim predavatelji ocenijo taisti list papirja, plačajo tudi slabih 180 evrov. Statistike o številu študentov, ki opravljajo četrti izpitni rok, po besedah sekretarke Upravnega odbora UL, Irene Pentič, Univerza ne vodi. Kakšni so torej njihovi argumenti za stalno naraščanje tarifne cene četrtega izpitnega roka?

V enem letu je cena poskočila za kar 131 evrov

Če primerjamo cene med študijskima letoma 2009/10, ko je četrti izpitni rok ljubljanske študente stal 40,50 evrov, in 2016/17, za katero je napovedan narast cene z 178,80 evrov na 180,00 evrov, opazimo dva večja cenovna ‘skoka’. Prvi je iz že omenjenega leta 2010/11, ko je prišlo do ‘izenačitve’ med študenti. UL je ceno za vse študente zvišala na ceno, ki je bila prej določena le za študente brez statusa (125,60 evrov). Drugi skok se je zgodil v študijskem letu 2013/14, ko je cena skočila na 176,40 evrov. Ker se cena spreminja vsako leto, to pomeni, da se spremeni za študente vseh letnikov tako dodiplomskega kot tudi podiplomskega študija, ne le za študente, ki se v tistem študijskem letu vpišejo prvič. »V drugem letniku sem za četrti izpitni rok plačala 131,00 evrov, v tretjem pa 176,40 evrov,« pravi študentka Fakultete za družbene vede, Anja Vlaj, ki se je na Univerzo vpisala leta 2010/11, ko je bila predvidena cena za opravljanje izpita v četrto še 125,60 evrov. Leto 2013/14 je znano kot obdobje varčevanja s strani države in posledično je država zmanjševala tudi finančna sredstva v visokem šolstvu. Po besedah takratnega dekana FDV, Bojka Bučarja, je UL leta 2012 izgubila dobrih 12 milijonov (8 %) finančnih sredstev. Celotno visoko šolstvo v Sloveniji je utrpelo 16-odstotno zmanjšanje sredstev.

Upravni odbor UL tarifno ceno od leta 2014 postopno zvišuje »v skladu s pričakovano letno inflacijo (0,8 %)«. Vmes je prišlo tudi do stagnacije postavljene cene, in sicer leta 2014/15, ko je bila po napovedih Statističnega Urada Slovenije napovedana deflacija. V letu 2014 in 2015 je ta dosegla –0,4 %. Če torej sledimo tej logiki, bi bilo ob napovedani deflaciji pričakovati znižanje cene. Kar pa se ni zgodilo.

UL je v študijskem letu 2010/11 ceno s 40,50 evra za vse študente zvišala na ceno, ki je bila prej določena le za študente brez statusa (125,60 evrov). V študijskem letu 2013/14 je cena skočila na 176,40 evrov.

Mariborska in primorska univerza pa lahko shajata?

Čeprav sta varčevanje utrpeli tudi Univerza v Mariboru in Univerza na Primorskem, se  Upravna odbora teh dveh univerz nista odločila za drastično podražitev tarifnih cen četrtega izpitnega roka. Ta se je povečevala v skladu z inflacijo: na UM se je z 28,90 evrov leta 2010/11 do letos podražila na 31,30 evrov. Podobno je tudi na UP, kjer za četrti izpitni rok študenti plačajo 39,55 evrov.

Na UM za razliko od UL vodijo statistične podatke o pristopih k izpitom. Predstavništvo odnosov z javnostmi na UM pravi, da so ti podatki Univerzo pripeljali do ugotovitev, da »več kot tri četrtine študentov, ki pristopijo k opravljanju izpitov, izpite opravi v prvem poskusu in nima težav s plačilom rokov, prav tako ne tisti, ki izpit v času, ko imajo status študenta, opravijo v drugem ali tretjem poskusu (izjema je komisijski izpit, v kolikor bi ga želeli).«

Pred leti, ko je bilo na UM možnih vsega skupaj kar 11 pristopov k posameznemu izpitu, je bilo tudi precej več ‘poskusnih’ pristopov k izpitom, zato so za nove generacije postopoma nižali število vseh možnih pristopov k izpitu. »Z uvajanjem šestih možnih pristopov k izpitom in z uvajanjem večjega obsega sprotnega preverjanja znanja smo zmanjšali povprečno število pristopov k izpitu,« poudarjajo na UM.

Lanski (propadli) poskus zaračunanja tretjega izpitnega roka

Lansko leto so si na UL zamislili v predosnutek novega Statuta Univerze vključiti člen (134. člen Statuta), ki je predvideval nižje število dovoljenih opravljanj izpitov »na dva brezplačna in eno plačljivo (plus eno izredno plačljivo opravljanje na osnovi prošnje)«. Študentska organizacija UL z drugimi študentskimi organizacijami in Študentskim svetom UL je ta člen (in druge predvidene ukrepe) med pogajanji z Upravnim odborom UL uspešno blokirala.

Po njihovem mnenju je »razlog za ta ukrep najverjetneje to, da se želi Univerza povzpeti po mednarodnih univerzitetnih lestvicah (kjer je število dovoljenih opravljanj izpitov eden od kriterijev), da bi lahko ob koncu mandata prikazali rezultate«. Menijo, da je realni dvig kakovosti ob »ostri varčevalni politiki malo verjeten in je veliko lažje poseči po instant ukrepih«. Tak ukrep naj bi za študente predstavljal le dodaten ekonomski pritisk.

»Študenti, ki imajo težave s plačevanjem četrtega izpitnega roka, se vedno lahko obrnejo na Varuha študentovih pravic ali Fundacijo Študentski tolar. Tam jim lahko svetujejo oziroma tudi finančno pomagajo,« sporočajo na ŠOU LJ.

Minimalni standardi slovenskega visokega šolstva

Na vprašanje, zakaj in kdaj študenti opravljajo izpit v četrto, ni preprostega pojasnila. Vsak ima svoje razloge: večina študentov s tovrstno izkušnjo s Fakultete za družbene vede za opravljanje izpita v četrto krivi predvsem sebe, saj se na izpite niso pravočasno ali dovolj pripravili; nekateri pa del krivde pripisujejo tudi zahtevnosti predmetov in načinom preverjanja znanja. To se jim dogaja predvsem v prvem letniku, ko se študenti šele navajajo na nov fakultetni sistem delovanja, fakultete pa, je prepričana Zala Fendre, študentka FDV, s tem »skušajo doseči večjo motiviranost študentov«.

Temu, da profesorji, ko se ozrejo po predavalnici, ne vedo, kdo od študentov opravlja izpit že v četrto, pritrjuje dr. Breda Luthar, redna profesorica na FDV. Za kateri izpitni rok študenta gre, pa izvejo ob popravljanju testov, a Lutharjeva dodaja, da so kriteriji ocenjevanja enaki za vse študente. Vsi študenti, ki opravljajo izpit v istem roku, dobijo isti test, pa če zanj ne plačajo nič ali če zanj plačajo 180 evrov. Cena plačila četrtega roka se Lutharjevi sicer zdi previsoka, meni pa, da gre za poskuse Univerze zmanjšati število študentov, ki so na študij vpisani le zaradi statusa. Opaža pa, da odkar je brezplačnih izpitnih rokov manj, se je število študentov, ki bi izpit opravljali v četrto, res zmanjšalo. Kar se ji zdi veliko bolj problematično, je, da se preveč poudarjajo minimalni standardi, profesorji pa se po njenih besedah tako pozabijo ukvarjati z odličnostjo in s študenti, ki jih poglobljeni študij zares zanima.

Študent ne nosi nobenih posledic, če ne izpolni študijskih obveznosti

Poglejmo, kakšne ugodnosti pravzaprav izgubijo študenti z izgubo statusa. Če predvidevamo, da je tak študent polno zaposlen, je to zanj manjša ovira. Nejc Ludvik, študent Višje šole za ekonomijo in telekomunikacije (zavod, ki sicer ne spada pod UL, a njegovo delovanje narekuje Zakon o visokem šolstvu), je zaposlen in pravi, da mu ni problem plačati, saj si to lahko privošči. »Ne predstavljam si pa študentov brez statusa, ki niso zaposleni, pa si morajo vse izpite kljub temu plačati sami,« še dodaja. Študenti z izgubo statusa, če na primer pavzirajo ali v drugo ponavljajo letnik, izgubijo tako rekoč vse študentske ugodnosti. Ne pripada jim več subvencioniran prevoz, tudi ne študentska prehrana, brez statusa pa seveda ne morejo delati niti prek študentske napotnice. Ob tem si mora študent brez statusa plačevati prvo, drugo in tretje opravljanje izpita po tarifni ceni 59,60 evrov.

Tanja Čelebič v raziskavi Terciarno izobraževanje v Sloveniji, ki je nastala pod okriljem Urada za makroekonomske analize in raziskave, ugotavlja, da »način financiranja študija na prvi in drugi stopnji ne spodbuja učinkovitega študija in posamezniku ne nalaga obveznosti glede izpolnjevanja študijskih obveznosti«. Študentu, ki ne dokonča študija ali ne izpolni študijskih obveznosti v določenem roku, Univerza namreč ne nalaga obveznega povračila dela stroškov študija.

Večina študentov se zaveda, da je Univerza v finančno težkem položaju. Zdi se popolnoma razumljivo, da če visoko šolstvo v času krize ni prioriteta države, Univerza išče druge načine, kako nadomestiti izgubljena finančna sredstva. Zakonodaja namreč vsaki univerzi omogoča avtonomno zaračunavanje posebnih storitev (torej izpitnih rokov ali diferencialnih izpitov). Vendar je ob dodatkih za stalno pripravljenost profesorjev in podobnih stvareh Univerzi težko brezpogojno verjeti, da vedno deluje predvsem v interesu študentov.

Veliko bolj problematično je, da se poudarjajo zgolj minimalni standardi, profesorji pa se pozabijo ukvarjati z odličnostjo in s študenti, ki jih poglobljeni študij zares zanima.

Be the first to comment on "V interesu študentov?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*